Za uvod v uprizoritveni dogodek umetniki problemsko zastavijo kapitalistično eksploatacijo: zasedejo vloge kapitalistov in sprevrnejo siceršnja oblastna razmerja, ki jih kot (intelektualne) delavce degradirajo na raven "golega denarnega razmerja". Nato sprevrnejo še uporabniku prijazni model klasičnega (buržoaznega) teatra, kjer se je gledalec z nepisano pogodbo zavezal, da bo odrsko realnost dojemal, "kot da" je resnična, in ne bo posegal vanjo. Pri aktualni uprizoritvi se je gledalec s podpisom realne pogodbe nasprotno primoran zavezati, da bo izpolnjeval delovne odgovornosti, ki mu jih nalaga kapitalistična korporacija Šalabajz company. Gledalec tako seveda ni več tisti, ki zgolj gleda, ampak obenem tudi igra (spect-actor torej) oziroma bolje, dela in pri tem proizvaja dejanske sendviče ter služi dejansko mezdo, s katero lahko sendvič nato odkupi in ga tudi dejansko pokonzumira.
Razgrnitvi obstoječega stanja in kolateralnih učinkov kapitalizma - diskriminatornosti in apatičnosti - sledi zoperstavljanje z Manifestom v roki. Vzpostavljanje brezrazredne družbe potencialno še zdrži ob pomoči zgodovinsko in psihološko preverjenih manipulacij (kolektivnega skandiranja Manifesta, kolektivne zaprisege sočloveku, kolektivne koreografije in seveda kolektivnega prepevanja, tokrat skladbe Imagine Johna Lennona). Manj sreče je z odpravo zasebne lastnine, ki so jo prisotni raje preprosto utajili, so pa zato simptomatično pograbili prigarani zaslužek.
S praktičnim preizpraševanjem posameznikove vesti, osebnih prepričanj morda tudi čustvene udeleženosti , obenem pa preizkušanjem njegove uporniške žilice, tovrstne uprizoritve po performativnem obratu ne dopuščajo več (kantovsko nezainteresiranega) objektivnega motrenja umetnine, ampak nepreklicno trčijo ob subjektivni ustroj posameznika. Ustvarjalci so tako predvsem inscenatorji, ki nastavijo umetn(išk)e situacije in s postavitvijo v konkretne okoliščine posameznika pripravijo ne samo do odločanja, temveč tudi delovanja, ki v neskončnem in nekontroliranem toku uprizoritve proizvede realne učinke nepredvidljivega dometa. Okvir delovanja ostaja v končni fazi zamegljen, estetsko, etično in politično pa se v dogodku zlijejo do neprepoznavnosti.
