Razlagala sta, kakšne ukrepe je mesto sprejelo, da se zaščiti pred novimi napadi. Dobro uro sta govorila o nevarnosti atomskega, biološkega ali kemičnega napada. Oba sta prišla s periferije. Giuliani je bil rojen v delavski četrti v Brooklynu, Kerik pa v podobni četrti v New Jerseyju čez reko. Oba sta se v mesto vozila s podzemno železnico. Njuna pripoved o posledicah kemičnega ali atomskega napada na progo L, ki pelje v Brooklyn, na šestico, ki pelje v Bronx, sedmico, ki gre v Queens, ali A in C, ki gresta po vsej dolžini Manhattna v Harlem, je prisotnim dvignila lase in naježila kožo. Vsi so na konferenco prišli s podzemnim vlakom in so po konferenci odšli na najbližjo postajo, ki je bila dva koraka stran. Giuliani in Kerik sta imela hvaležno publiko.

Vprašanja, ki so sledila, so še povečala napetost. Z veseljem sta odgovarjala na natančna vprašanja o devastaciji, ki bi jo povzročila že majhna atomska bomba domače izdelave, in splošnem pomoru zaradi virusov smrtonosnih bolezni. Opisovala sta grozodejstva, ki bi jih povzročil napad verskih blaznežev, ki so spustili strupen plin na japonsko podzemno železnico.

Bilo je eno samo moteče vprašanje.

"Oprostite," je nekdo vprašal, "ampak vsi teroristični napadi razen enega so bili narejeni z dinamitom, žeblji, olfa noži in bencinom. Zakaj vas skrbijo atomske bombe, ne pa dinamit?"

Odgovor je bil nekoliko presenetljiv. Giuliani je odgovoril, da tako pravi njihova obrambna doktrina. Terorizem je razložil kot centralizirano organizacijo s štabom, skritimi laboratoriji in gosto prepleteno mrežo tajnih agentov. Delovala naj bi tako kot obveščevalne agencije in izdelovala vedno bolj sofisticirana orožja. Zato je treba na eni strani vzpostaviti enako sofisticirane varnostne sisteme, na drugi strani pa uničiti teroristično centralo, od koder vodijo operacije. Cilj organizacije je uničiti naš način življenja. Dejstvo, da napade izvajajo osamljeni in nekomplicirani ljudje, ki uporabljajo čim bolj enostavna sredstva, ni bilo v skladu z doktrino in je bilo zavrženo. Uspešen boj proti tej svetovni mreži je zahteval, da se zahodni svet odpove nekaterim pravicam in svoboščinam. Ob strašnih slikah prihodnosti je zvenelo še kar prepričljivo.

Giulianija in Kerika ne bi bili smeli jemati tako resno. Prvi je bil sijajen župan, ki pa je kot politik propadel. Kerika je George Bush imenoval za šefa na novo ustanovljene službe za varnost države, vendar je še kot kandidat odstopil, ker je bil obtožen prevarantstva. Kot šef policije je jemal provizije in goljufal pri davkih. Še pred koncem leta je končal v zaporu zaradi korupcije.

Iz doktrine o centralizirani organizaciji, ki globoko pod zemljo razvija orožja za množično uničevanje in je neskončno sofisticirana, sta izšli dve vojni. Obe imata zdaj mlade. V Afganistanu ni bilo mogoče najti centrale Al Kaide, zato so jo šli iskat v Irak. Vsi ljudje v obeh vojnah so umrli od krogel in klasičnega eksploziva. Nekaj je bilo obešenih. Vojna se je razširila v vzhodno Afriko do Somalije. Zdaj se začenja v Jemnu. Kot nova tarča se kaže Nigerija v zahodni Afriki. Vtis je, da Al Kaida iz skrite centrale daje navodila svojim agentom po vsem svetu in da jih je vedno več. Zato je treba vedno več sveta zasesti z varnostnimi silami. O sofisticiranih orožjih ni ne duha ne sluha. Napadalci nosijo dinamit v oprtnikih, potovalnih torbah, v avtomobilih in nazadnje v spodnjih hlačah. Vzniknejo na najbolj nenavadnih mestih. Vseeno je, ali so kraji pod popolno kontrolo ali pa skriti za devetimi gorami.

Vzbuja se strašen sum. Položaj je še slabši, kot se je zdel na začetku. Al Kaida ni organizacija, ampak ideologija. Nima centrale. Al Kaida je kdor koli, ki kjer koli reče, da je Al Kaida, poskuša nekaj vreči v zrak in razlaga, da mu je tako naročil bog.

To utegne biti zares zoprno. Odgovor je vedno enak. Še več vojakov v daljne dežele, še več varnostnih služb, večja kontrola osebnega življenja, transparentnost telefonskih klicev in pristajanje na vse, kar je mogoče početi v imenu varnosti. Na to, da te na letališču slečejo do golega, se je mogoče navaditi. Ampak to je že skoraj zadnji korak. Kaj če te v imenu varnosti ne bodo pustili, da bi se nazaj oblekel? Lahko potujemo tudi popolnoma goli z osebnimi izkaznicami okrog vratu. K vragu bo šla krščanska morala, bog pomagaj.

Treba se je sprijazniti z idejo, da se bomo morali zaradi osebne varnosti prilagoditi zahtevam varnostnih aparatov. Če tega ne storimo, bodo posledice strašne. Cilj teroristov je uničenje našega načina življenja. Hočejo nam vsiliti svet brez svobode, v katerem smo vsi pod stalno kontrolo policije, vojske, varnostnikov in carinikov. Gre jim kar dobro. Dovolj je, da si vtaknejo dvajset dekagramov eksploziva v spodnje hlače in cel svet skače po luftu. Vse drugo naredimo sami. Na zemljevid pride še ena država, v katero je treba poslati vojsko. Človekovih pravic ne branimo več samo v Afganistanu in Iraku, ampak tudi v Jemnu.

Osama bin Laden se nekje v svoji votlini lahko zadovoljno hahlja.