Za take družine bi lahko rekli, da si v resnici nikoli ne odpočijejo. Še zlasti ne tedaj, ko podjetje zaide v finančne težave, saj so vsi odvisni od prihodka podjetja. Morda bi lahko celo rekli, da si take družine zaslužijo poseben status in bi morali govoriti o družinskih podjetjih. Ob določenih finančnih olajšavah in prednostih pa ne moremo govoriti tudi o moralnih in čustvenih, saj so na tem področju velikokrat prikrajšane, pa čeprav so člani veliko časa skupaj. Njihov besednjak namreč postane bolj ali manj posloven. Posel pa je samo del življenja, ne celo življenje! In zato so "družinska podjetja" prikrajšana predvsem za življenje.

Ko človek postane orodje

"Samo posel mu gre po glavi, vidi nešteto priložnosti, name pa je popolnoma pozabil. Tako več ne morem živeti! Ko sva pred petnajstimi leti začenjala s poslom, sva ob tem oba uživala, vzela sva ga kot hobi, s katerim sva zaslužila nekaj več denarja kot v redni službi. Potem pa je podjetje začelo rasti in on je vedno več delal. Meni je bilo všeč, ker sem videla, kako uživa, pa tudi veliko sva si lahko privoščila. In ker je bilo veliko dela in denarja, nisem čutila pomanjkanja. Pred dvema letoma, ko smo zaposlili mlade sodelavce, pa sem začela ugotavljati, kako je skoraj deset let življenja odšlo mimo mene. Zavedla sem se, da sem pozabila na žensko v sebi, da sem svojemu možu postala le orodje v podjetju. Popolnoma sem izgubljena, takšnega življenja si ne želim več, svojega moža želim nazaj!" se je v pogovoru skoraj razjokala ena od članic družinskega podjetja, ki se ukvarja s storitvami.

To se velikokrat zgodi v družinskih podjetjih, še posebno v tistih, kjer je mož nosilec dejavnosti. Svojo idejo najprej razvija v svoji glavi, a ta ideja sčasoma lahko postane tako velika, da preprosto ne vidi več prek "podjetniškega sveta". Podjetniški svet postane njegov edini svet in vse okoli njega se temu začne podrejati. Celo žena in otroci se začnejo spreminjati v sredstvo za uresničevanje podjetniške ideje.

Otroci in žena so navadno šibkejši člen družine, kar pomeni, da je njihova samozavest navidezna, in ker je dejansko majhna, se postavijo v podrejen položaj. Po nekaj letih, ko ta svet začne zanje postajati pretesen, se začnejo upirati in si urejati življenje drugače. Vendar pa je mož tedaj tako globoko v razvijanju svoje ideje, da te odzive v družini občuti kot nasprotovanje.

Življenje ni le pehanje za denarjem

Podjetnikova žena se je po razgovoru odločila, da se bo ločila, če mož ne bo nečesa ukrenil, "saj želi živeti življenje, ne pa biti ujetnica v podjetju". Mož je bil globoko prizadet, saj je bil prepričan, da je prav on zaslužen za vse poslovne uspehe, da "on prinaša denar k hiši, da se brez njega ne da ničesar narediti".

"Ženski se je čisto zmešalo. Začela se je urejati, s kolegicami hodi na večerje, trikrat na teden k telovadbi, omislila si je celo čistilko, ob nedeljah pa noče več na kosilo k moji mami! Jaz komaj čakam nedelje, da se naspim, ona pa želi med vikendi hoditi na izlete. Ne razumem je več, ni mi jasno, kaj bi sploh rada. Mislim, da ima drugega, vara me!" je bil komentar jeznega moža. Šele, ko se je izpovedal, se je malo pomiril.

Pojasnil sem mu, da obstaja tudi drug svet, ki ga on ne vidi. Da v življenju ni vse samo črno in belo, da obstajajo še druge barve. Da je življenje veliko več kot služenje denarja, da je denar samo podpora za izpolnjevanje želja, ne pa da delamo zaradi denarja. Živeti pomeni imeti rad samega sebe, se spoštovati, izpolniti vsak trenutek. Ker smo ljudje socialna bitja, se družimo in to najlažje počnemo z nekom, ki mu zaupamo. Zaupanje pa se gradi skozi leta. Predvsem pa moramo zaupanje spoštovati.

Šok je sprožil odločitev za spremembo

Če smo že podjetniki, še ne pomeni, da je za partnerja dovolj, da zadovoljimo zgolj njegove materialne dobrine, temveč mu je treba dati vedeti, da ga čutimo, da čutimo njegove potrebe in želje, da smo ponosni nanj.

Podjetnik je bil po najinem pogovoru še vedno prizadet. Ni mogel razumeti, da ves čas in energija, ki ju je vložil v podjetje, "naenkrat nista nič vredna". Imel je občutek, da ga nima nihče več rad. A po nekaj dneh, potem ko je ugotovil, da se žena ne bo vrnila s podaljšanega vikenda, me je spet poklical. Poslala mu je sporočilo, naj jo pride iskat, ko se bo odločil, da bo delal manj. Da ga še vedno ljubi, vendar pa ima sebe veliko bolj rada in da v njegovem življenju zaradi podjetja ne namerava biti v podrejenem položaju. Tedaj se je streznil in uvidel, da bo moral nekaj spremeniti, če želi ohraniti družino, hkrati pa je spoznal, da so nekatere stvari minljive.

Že naslednji dan je v podjetju sklical sestanek in sodelavcem pojasnil, da želi bolj enakomerno razporediti odgovornost in delo. Zbral je predloge vseh zaposlenih in skupaj z njimi oblikoval novo organizacijsko in komunikacijsko kulturo podjetja. Po nekaj urah so bili vsi veliko bolj zadovoljni, predvsem pa so se sodelavci, ki so si sedaj lahko povsem sami oblikovali delovno okolje, počutili zaradi podelitve tega opolnomočenja bolj pomembne. Tudi njihova motivacija za delo je bila veliko višja, kar se je kmalu pokazalo pri rezultatih prodaje.

Podjetnik je potreboval šok, da se je premaknil z mrtve točke. Vendar se je šoku navkljub vse skupaj srečno končalo. Velikokrat se ljudje začnemo zavedati sebe in svoje okolice, šele ko nekoga izgubimo za vedno.

Vzemimo svoje življenje v roke že sedaj, ne takrat, ko bo prepozno. Začnimo se zavedati okolice in življenja, ne pa bežati pred njim!

Milan Krajnc je strokovnjak za krizno vodenje v podjetju SIRIUS.SI.