Tako potem gledamo osem mandeljcev, oblečenih v črno in s sklenjenimi rokami, ki skoraj šest minut nepremično stojijo. Če ne bi eden od njih imel oranžne kravate, bi prisegel, da so pogrebci. Več kot tri minute skratka govori samo eden, minuto in pol ženska, pa spet malo prvi, nakar še petnajst sekund tretji. Drugih pet modelov, ponavljam, nepremično in molče stoji kot na pogrebu. Niti prikimavajo ne.

Gre seveda za Socialne demokrate. Samo bivši komunisti so zmožni posneti in izjaviti kaj takega, kot v posnetku naložita Potrč in Potratova. To je izjava, ki spominja na čase Centralnega komiteja ZKS "ledeno dobo demokracije", kot se je posrečeno izrazila Katarina Kresal , ki se je moral urbi et orbi oglasiti, da bi obsodil družbene anomalije in razsvetlil zveste, a zbegane podanike.

Razlika med prejšnjimi in današnjimi časi pa je v tem, da so se SD-jevci pač morali navaditi, da se snemajo sami kot amaterji in da so zaradi tega "radi tega", kot rad reče Potrč na svoji oranžni črno-beli televiziji (kamor še edinole paše) izpostavljeni eventualnemu posmehu. Ali nemara celo porazu na volitvah. Imažerija mogočnega CK-ja je degradirana na nivo zakotne partijske celice, toda vsebina je še vedno popolnoma komunistična.

Nisem pa še nič povedal o argumentaciji. Ta se zanaša na že neštetokrat povedana, za njih in za privržence samoumevna, zabetonirana stališča, od katerih ne odstopajo; na neizpodbitne, a tudi nedokazljive retorične kvalifikatorje, kakršni so "nesprejemljivo", "zlobno" ali "zlonamerno"; na za lase privlečene pripombe, češ, "zakaj se ukvarjamo s preteklostjo, namesto da bi združili moči in skupaj poiskali izhod iz krize", kot da se ne bi na sporen način začel s preteklostjo ukvarjati najprej tisti, ki ga SD zagovarja, ne pa tisti, pred katerimi ga branijo in ki so samo reagirali.

To je "komunistični determinizem", ne pa Janševe misinterpretirane izjave o sosledju ekonomske, socialne in politične krize, ki na koncu pripeljejo do prevrata kot ga je po nemarnem obtožil predsednik DZ Gantar.

Lepo od komunistov, da so brez oboroženega odpora sestopili z oblasti. Ampak po skoraj dvajsetih letih bi lahko že enkrat prenehali s svojim CK-jevskim nastopaštvom. Take pogrebne procesije so dejansko smešne, če jih kot take pač vzamemo. A ni nam treba biti zelo slabe volje, da to vzamemo zares zares vsaj v smislu obupavanja in zgražanja nad nivojem politične retorike, debate in argumentacije v Sloveniji ob koncu prve dekade tretjega milenija. Ali če parafraziram: že res, da smo tudi v Sloveniji preživeli komunizem in se pri tem smejali toda prav nič smešno ni več, da se imamo komunistom še danes za kaj smejati.

Na ozadju te retardirane politične folklore si ne morem kaj, da ne bi vsaj prizanesljivo in zadržano, če že ne z odobravanjem prisluhnil izjavam Janeza Janše o drugi Republiki in novi pomladi oziroma o tem, da "se vidimo na slovenskih trgih in ulicah". Sam dvomim, da je Janša hotel ljudi eksplicitno pozvati na demonstracije. Po mojem gre za spontano, ne popolnoma premišljeno in predvsem ne načrtno izjavo, ki so jo lévi levi pograbili in raztrgali kot mlado antilopo Janša pa se ji zdaj pač noče odpovedati, saj navsezadnje zna stvari obračati v svoj prid.

Tudi njegovi nasprotniki sami sebi v tem prepiru ne delajo ravno uslug. Kresalova je izjavila, da to vodi v "destabilizacijo razmer". A tako se zdaj temu reče, če nekdo z drastičnimi, a nikakor ne nelegalnimi metodami pridobiva volilce na svojo stran? Da ne bo pomote: nobenih demonstracij ne podpiram, vendar tudi proti nobenim nisem. In to še ni vse. Formalno gledano je ustavna obtožba zoper Türka, o kateri razmišlja SDS zaradi odlikovanja Ertla, izgubljen primer. Vendar je tudi s takšno (ne)diplomatsko potezo mogoče kaj doseči. Kaj hočem reči?

Znašli smo se v situaciji, ko je oblast in s tem mislim vlado (plus sindikate, ki jo držijo v šahu) plus predsednika države (plus v prestolnici še župana) ideološko podivjala. Takšne samopašnosti in samozaverovanosti ne pomnim že od izteka dolge vladavine LDS, pa še tisto je raslo bolj iz pragmatizma in oportunizma. To zdaj pa je ideološko.

Evangelizacija Slovenije, o kateri ne preveč naglas kdaj sanja Cerkev, se mi nikoli ni zdela taka nevarnost, kot se mi zdaj zdi ta veliko bolj načrtna ideološka rekomunizacija Slovenije. Izvajajo jo: Türk z odlikovanji, Semolič z marksističnimi traktati o socialni pravičnosti, Janković z imeni ulic, Kresalova in Zalar pa s pokroviteljsko interpretacijo dogodkov. Da ne omenjam (več) Potrča in Stanovnika.

Zato mislim, da ni treba sesuvati personifikacije nasprotnikov španovijskega Zbora za rekomunizacijo Republike. Ker če je bilo nekoč legitimno zaustavljanje desnice, potem mora biti zdaj legitimno tudi zaustavljanje levice.