Otvoritev velikega nakupovalnega središča Veleja park je pred dnevi privabila nepregledno množico ljudi, ki so se hitro razkropili na 18.000 kvadratnih metrih prodajnih površin, da bi kupili nekaj, česar v bistvu ne potrebujejo. Isti dan so na drugem koncu mesta delavci Gorenja pripravili delavsko vstajo in zahtevali višje plače... Ali Velenje podlega trgovcem?

"Trgovci so edini investitorji, drugih ni," pravi velenjski župan Srečko Meh in že napoveduje nove trgovske centre - prihaja še Mercator, ki bo gradil na lokaciji stare avtobusne postaje in mestu z gradnjo zagotovil 1700 novih parkirnih prostorov. Trgovska logika je pač enigma. Velenje namreč ni trgovska meka, kupna moč je tukaj za šest odstotnih točk nižja, kot je slovensko povprečje, in kar za 30 odstotnih točk nižja kot v Ljubljani. Krediti na plačilnih listih Gorenjevih in Vegradovih delavcev in delavk to dokazujejo iz meseca v mesec. Upor bi torej lahko pričakovali tudi mestni veljaki.

"Težko bi rekel, da sem čutil, da se bo to zgodilo v Gorenju, čutimo pa socialno stisko ljudi, ki so se znašli v nič kaj zavidljivem položaju. Upor me je morda presenetil bolj zato, ker je vodstvo podjetja zagotavljajo, da so ukrepi vlade - torej subvencije za čakanje in skrajšani delovni čas - zadostni in zadovoljivi. Gorenje navsezadnje ni odpustilo nikogar, delavce, ki jih je poslalo na čakanje, pa so vzeli nazaj. Mislim, da bi morali v tej fazi vsi - vodstvo podjetja, politika pa tudi delavci - stopiti na zavoro in pustiti, da se mirno dogovorimo, kaj je treba v tem trenutku narediti. S podžupanom Bojanom Kontičem sva delavce in sindikat povabila na pogovor," pravi Srečko Meh, ki mesto vodi že od leta 1992. Ob Francu Pukšiču nedvomno rekorder med župani.

Nekateri mu sicer očitajo foteljaštvo - fenomen, znan predvsem iz bivše Jugoslavije -, a nihče mu ne more očitati pomanjkanja socialnega čuta. Navsezadnje je bil v prejšnjem življenju kot knap aktiven sindikalist, kar v bistvu zaokrožuje njegov profesionalni krog. Županuje namreč mestu, ki je zgrajeno na premogu, za rudarje, in kasneje za Gorenjeve delavce.

"Velenje je delavsko mesto, ki sta ga vedno odlikovala odkritosrčnost in pogum, da ljudje povedo, kar jim leži na duši. A tokrat jih, kot kaže, tisti, ki bi morali poslušati, niso slišali," pravi Meh in dodaja, da je v Velenju veliko manj "polkmetov" kot drugod, zato so ljudje prisiljeni vse kupovati, kar še poglablja socialno stisko, ob tem pa je tudi priložnosti za postranski zaslužek manj. Kako globoko je zarezala kriza v družinske proračune, dokazuje tudi dejstvo, da so letos prejeli 500 prošenj za plačano dijaško počitniško delo, ki ga je plačala zadolžena občina. Tri milijone evrov je občina v minusu, kar pomeni, da je vsak Velenjčan zadolžen za 92 evrov.

Dolg ni nastal zaradi cunjic!

Pa ta dolg ni nastal zaradi cunjic, kot bi pomislil Jože Zagožen. Mesto je zadolženo zaradi stanovanjske gradnje. "Manjka nam kakšnih 250 stanovanj," meni Meh. Število prebivalcev iz leta v leto raste, res pa je, da ne toliko zaradi rodnosti kot priseljevanja, predvsem tujcev. In teh bo v prihodnosti v šaleški dolini še več - gradnja šestega bloka termoelekratrne Šoštanj, ki je glavni razvojni projekt tega konca in hkrati zanimiv fenomen, saj med naravovarstveniki ni opaziti nasprotovanja gradnji, ki bo zagotovila še vsaj 50 let onesnaževanja zraka in na drugi strani obstoj rudnika, bo namreč v dolino pripeljala okoli 1000 tujih delavcev. Anemičnost okoljevarstvenikov je naravnost osupljiva, saj se je slovensko zeleno gibanje rodilo konec osemdesetih let prejšnjega stoletja prav v Velenju, zaradi globokih ran, ki jih je puščala naraščajoča šoštanjska energetska proizvodnja, in načrtov o gradnji odlagališča radioaktivnih odpadkov v Šaleški dolini.

Župan veliko priložnost za Velenje vidi še v evropski prestolnici kulture; seveda predvsem kot gospodarsko priložnost, torej gradnjo infrastrukture, ki bo tudi po vnebovzetju kulture po letu 2012 mestu ostala. Med projekti je celo mladinski hotel...

"Danes mesto ni niti približno tako odvisno od rudarstva, kot je bilo v petdesetih letih, ko je začelo nastajati, pa tudi takrat je Nestl Žgank v mesto že pripeljal Gorenje," na vprašanje, kaj bi konec rudarstva pomenil za mesto, nekoliko nejevoljno odgovarja Meh, in v trenutku mi je žal za vprašanje. Kot bi mu pred očmi zverinsko ubijal otroka. Resda je v jamah pod Šaleško dolino danes le še okoli 1300 rudarjev, v njegovih časih pa je črno zlato na prosto vlačilo kakšnih 5000 knapov, a rudarstvo je še kako živo. In ne le živo - je ena izmed bolj iskanih služb v mestu. Plača je razmeroma visoka - okoli 1300 evrov, vedo povedati v Velenju -, tu je še benificirana delovna doba, pa urejen osemurni delovnik.

Urbani mit v Velenju je tudi, da so Gorenje v mesto pripeljali, da bi dali delo ženam rudarjev in gradbenikov, ki so prišli v dolino. Socializem je imel namreč težave z dojemanjem pojmov, kot je gospodinja ali brezposelna družica. Tako pa so gospodinje presedlale na sestavljanje malih gospodinjskih aparatov in tkanje nogavic, a slednje hitro opustile, saj je podjetje, katerega imena se danes skoraj nihče več ne spomni, propadlo, še preden so naredili prvih milijon parov. Danes dajeta rudnik in Gorenje skupaj polovico delovnih mest v Velenju.

Gorenje ni le poslovni sistem, v Velenju je Gorenje motor. "Že desetletja delam v kulturi in vseskozi je bilo Gorenje glavni sponzor. Delež državnega financiranja naših kulturnih prireditev, kot so na primer Herbersteinski dnevi, pokrije le tretjino, za Pikin festival, ki stane kakšnih 400.000 evrov, ne da država niti centa," pravi Ivo Stropnik pisatelj in urednik, vodja Ustanove Velenjska knjižna fundacija. Pravi, da Velenje kot mlado mesto morda res še ne premore kritične mase mlade družboslovne inteligence, a kljub temu kot iz rokava strese dogodke, ki Velenje postavljajo na zemljevid kulturne krajine: Herbersteinsko srečanje književnikov z mednarodno udeležbo, mednarodna Pretnarjeva nagrada ambasadorjem slovenske književnosti in jezika po svetu, pa Akademija Poetična Slovenija (ob svetovnem dnevu poezije) s pesniško nagrado čaša nesmrtnosti, ki je v zadnjem desetletju pomembno zaznamovala slovensko poezijo. Vse to se dogaja v Velenju.

Kot da se je čas ustavil

"Mesto še ni zrelo za kulturno zdravljenje, vprašanje pa je, koliko bodo sedaj moči upešale," pravi Stropnik. A dodaja, da se je v preteklosti dogajalo, da so si poslovni sistemi v regiji priskočili na pomoč, in tudi tokrat bi lahko prevladala solidarnost. "Človek ima vedno grozljiv občutek, da ta naša cesta do avtoceste pelje samo do Arje vasi, nazaj pa ne več," se nasmehne Stropnik na pripombo, da je odliv mladih - predvsem humanistov, ki v mestu ne vidijo perspektive - verjetno največja težava pri vzpostavljanju kulturne identitete mesta.

"Težava je seveda v delovnih mestih, ki jih za te mlade, razen v prosveti, ni," pravi Stropnik. Del težav vidi tudi v centralizaciji. "Glej, mi izdajamo književno revijo Poetikon in imamo trimestno število naročnikov, v Ljubljani pa izhaja dvanajst literarnih revij, med katerimi nobena ne dosega te naklade. Potrošniki teh vsebin torej so tukaj," pravi Stropnik. Tudi za mlade, ki se že vračajo, je po njegovem mnenju kar dobro poskrbljeno s kulturnim centrom za mlade.

Eden izmed "velikih sinov velenjske glasbene scene" Boštjan Čukur, bolj znan kot 6pack Čukur, ne deli Stropnikovega optimizma. "Mislim, da to mesto navzven res deluje prijazno mladim, navznoter pa mogoče malo premalo," pravi 6pack, medtem ko srkava imperialistično pijačo ameriške mladosti na vrtu Maxa, nekakšnega mladinskega kluba pod Rdečo dvorano. "Pred desetimi leti sem sedel na tem istem vrtu, dogajale so se iste stvari, samo obrazi so se spremenili, zamenjale so se generacije. Mislim, da je premalo tega kulturniškega utripa, da se je premalo stvari spremenilo, da bi lahko govorili o napredku. Govorim seveda s svojega stališča, kot glasbenik," pravi 6pack "daj mi en lep dan" Čukur. 6pack bolj redko koncertira v svojem mestu. Pravzaprav ne koncertira, saj ga nihče ne vabi, da bi pripravil koncert. "Pa mislim, da ni neke velike zamere, ampak se enostavno ne spomnijo nate, če nisi tu," pravi Čukur.

In v Velenju človek dejansko dobi občutek, da se je čas ustavil, da je vsak dan kot nedelja v ljubljanskem Štepanjskem naselju. Zdi se mu tudi, da fantje in dekleta iz Šaleške doline težko prebijejo "blokado doline", ko jim enkrat uspe, pa izgubijo spoštovanje do mesta in spoštovanje mesta. A priznava: je, kar je, ker je Velenjčan. Mesto in ulica sta ga naredila, a Velenja ni težko prerasti. "Nekoč smo imeli na gradu festival mladih in k nam so prihajali iz vse Slovenije, danes pa vsak v svoji vasi hodi na koncerte. Nikamor več se ne premaknejo," se spominja 6pack. Znak, kakšna časovna zanka je lahko Velenje, je po njegovem tudi skate park ob Rdeči dvorani, ki je nastal šele po tem, ko je njegova generacija uničila na stotine desk in oglodala na stotine stopnic, ker ni bilo takšnega parka. Danes park je, ni pa skejterjev. Tako kot ni več "kvartovskih vojn", ki pa, zanimivo, nikoli niso potekale po nacionalnih, pač pa zgolj po uličnih mejah.

"Mislim, da bi bilo Velenje lahko celo zgled nacionalnega sodelovanja, preseganja teh 'republiških' meja," pravi Čukur, tudi sam iz mešane družine. Kot zanimivost še navrže, da je turbofolk Velenje oplazil pred desetimi leti, daleč preden je val kičaste neglasbe zalil preostanek domovine. "Ves Balkan je tu in to je sestavina, iz katere je tu nastala dobra muzika," pravi 6pack. A njegova generacija je izginila iz javnega življenja. "Grem ven in tam so otroci, moje generacije pa ni. Ne vem, kot da so vsi doma pred televizijo, pa na piknikih," se velenjski raper sooča z realnostjo vsakega mesta.

Tako kot se mesto spreminja, se spreminjajo tudi ljudje. Velenje ni nobena izjema. Z družbenimi spremembami so prišle tudi spremembe vrednot, ki so nekoč gradile Velenje. Nekdanje tovarištvo, odrekanje, solidarnost, skupno delo so se umaknili nekemu samoumevnemu pričakovanju, da bo lokalna skupnost poskrbela za vse. Zgodovinar in direktor Muzeja Velenje Damijan Kljajič se je v torek zjutraj na gradu jezil, ker je ponoči nekdo preplezal grajsko obzidje in opremljen z neverjetno težkim kladivom udrihal po grajskih vratih, dokler se ni razklenil zaklep, roparsko vnemo pa mu je po napornem vstopu pogasil alarmni sistem. Nočne tatvine in vandalske poškodbe mestnega inventarja so z rastjo prebivalstva postale del vsakdanjika kot po vseh večjih mestih.

Zaradi vandalskih podvigov mesto na leto porabi okoli 14.000 evrov za nadomeščanje in popravila javnega inventarja. Toda kljub vse večji podobnosti z drugimi mesti je Velenje še vedno fenomen v slovenskem prostoru, tudi zaradi tretje generacije priseljencev, ki kot najstniki ali dijaki na ulicah ne govorijo slovensko, sindrom čefurstva pa se vseeno ni nikoli razvil v taki obliki kot na ljubljanskih Fužinah. Slovenci, Bosanci, Hrvati, Srbi in Romi živijo skupaj brez večjih konfliktov. Priseljenci so bili v sedemdesetih letih dobrodošli, strpnost pa je bila v času "bratstva in enotnosti" bolj samoumevna kot danes, ko spoj različnih kultur kaže razpoke.

Strpnost je samo navidezna

Jasmina Imširović, 24-letna študentka, je hči priseljenih staršev iz Bosne, rojena v Sloveniji in govori perfektno slovenščino kot vsi, ki so jezik vzeli za eno od oblik dokazovanja, da se ne ločijo od drugih. Velenjčanka od pet do glave, vendar ena redkih, ki je pri svojih letih družbeno aktivna v svoji etnični skupnosti z odmevnim humanitarnim delom za otroke iz Srebrenice. Vodi bošnjaško mladinsko kulturno društvo in nenehno opozarja na pojave diskriminacije, ki jih s prostim očesom ne vidimo, jih pa čuti posameznik. Toda koliko je pravzaprav še te bratske ljubezni, je mesto, ki poudarja strpnost, v resnici tolerantno in ali ljudje različnih narodnosti s slovenskim državljanstvom res živijo v medsebojnem sožitju?

"Če živimo v sožitju, je to zato, ker moramo," pravi Imširovićeva, "drugače bi bili hudi problemi. Strpnost pa je samo navidezna, nekaj, kar navzven promoviramo, a v resnici ne moremo govoriti o strpnosti in enakovrednosti, dokler so v ozadju stereotipi, da so Bosanci, Srbi, Romi... taki in taki. Velenje in Slovenija imata isti problem - preveč popustljivosti do zahoda in preveč strogosti do vzhoda. Če nekdo govori z angleškim naglasom, se ne zgodi nič, če govori z bosanskim, je stigmatiziran. V moji generaciji še ni bilo opaziti krepitve nacionalne zavesti, v zadnjih letih pa je čedalje širši pojav. Srečujemo se s primeri jeznih Bosancev, jeznih Hrvatov, ki se preveč prsijo z zavedanjem svoje bosanskosti ali hrvaškosti, čeprav v resnici morda nimajo pojma o tem, kdo je bil bosanski Nobelov nagrajenec ali kaj v resnici pomeni biti musliman, a zavedajo se sebe kot individuov, svojih korenin in se čutijo pripadne kolektivu sebi enakih."

V neformalnih oblikah, pravi, se etnične skupine kot manjšine zelo držijo skupaj, predvsem zaradi občutka zapostavljenosti. "Med njimi in avtohtonimi Velenjčani prihaja do konfliktov, ki na daleč niso vidni. Razlike v generaciji otrok priseljenih staršev so najbolj opazne v tem, da se en del nenehno trudi dokazovati v šoli in pozneje s kariero, da ja ne bi mogel kdo reči 'ker si Bosanec, ti to pač ne gre'. Drugi del gre v drugo skrajnost in svojo drugačnost brani z nasilnim in destruktivnim vedenjem. Veliko nasilja je v šolah in za vse niso krivi starši. Lani smo imeli primer, ko so profesorji na velenjski gimnaziji v dijaškem glasilu Špric dovolili objavo prispevka dijakinje, ki je bil zelo sovražno naravnan do vseh, ki so iz nekdanje 'Juge'. Inštitucija, ki vzgaja neko bodočo intelektualno elito, si tega ne bi smela dovoliti. V prispevku dijakinje smo bili vsi, Bosanci, Hrvati, Srbi..., nekaj slabega, o nas je pisala kot o ljudeh, ki mečejo pohištvo skozi okno, pretepajo žene in verbalno spolno občujejo s svojimi materami."

Zazdelo se je, da je Imširovićeva, ki govori strastno in je ena redkih, ki podobe svojega najdražjega mesta ne lakira za javnost, nagonsko začela govoriti tišje, ko so ljudje posedli k sosednjim mizam na robu sončne ploščadi Titovega trga ob Domu kulture. Sklenila je z mislijo, da bi morali razvijati komunikacijo med "različnimi, drugačnimi in enakovrednimi" in se lotiti razbijanja stereotipov že pri najmlajših.

"Potrebovali bomo strpnost, odprtost in poznavanje različnih kultur, ne zato, ker med nami rastejo internetni otroci, ampak zaradi generacije, ki je podedovala bosanske dedke, starše migrante in življenje v krščanskem okolju," pravi Imširovićeva, ki poskuša tudi v svoji velenjski muslimanski skupnosti ljudem dopovedati, da bo storjen korak naprej, če se bo skupnost bolj odprla in dovolila, da jih Velenjčani bolje spoznajo in razumejo njihovo kulturo in običaje.

Njene besede, da je sama del velenjske duše in da ljubi Velenje, ker je "šugavo" (nekaj takega kot umazano in lepo, op.p.), ter da je zanj pripravljena narediti ogromno, če ji bodo le dovolili, me spremljajo čez Titov trg, kjer človek ne more prezreti velikanskega, nekaj metrov visokega Tita in svežega, komaj nekaj dni starega spomenika tvorcu mesta, županu in direktorju velenjskega rudnika Nestlu Žganku. Oba sta ikoni Velenja.

Udarništva pod Žgankovim vodstvom

Namesto tako značilnih nabitih vrstnih rudarskih hiš se je oče sodobnega Velenja Nestl Žgank odločil, da bo na močvirnih tleh sredi ničesar zgradil prijazno blokovsko naselje z osrednjim trgom. Načelna usmeritev arhitektom je bila: rudarji so ves dan pod zemljo, v temi, naj bodo vsaj doma na svetlem. Zato so v Velenju bloki nametani razkošno, sonce se brez težav prebije tudi do pritličnih oken, obilje zelenic pa je kar skregano s splošno predstavo o rudarskem življenju. A Žgank ni bil le to, bil je avtoritativna, diktatorska, za današnji čas težko razumljiva osebnost, hkrati pa človek ob pravem času na pravem mestu, pravi Kljajič v svoji grajski pisarni, kjer sediva na skromnih lesenih stolih morda prav iz časa, ko je Žgank dal ustanoviti muzej na gradu, ki je danes tudi skrbnik dragocene umetniške zbirke uglednih slikarjev 20. stoletja, sicer v lasti Gorenja.

Žgank je bil tvorec mesta, ki so ga v minulih časih imenovali čudež socializma, gledat ga je hodil svet od blizu in daleč, med drugim kar štirikrat Tito in drug za drugim državniki iz vzhodnih socialističnih in držav tretjega sveta, od Hruščova, Brežnjeva do Sihanuka itn. "Žgank si je spomenik zaslužil, ne glede na to, kako danes kdo gleda na njegovo diktatorstvo," reče Kljajič, kot bi hotel vnaprej pregnati vsak dvom, in našteje za dolg seznam neverjetnih podvigov udarništva pod Žgankovim vodstvom. Nekateri so takrat iz Velenja odšli, ker pritiska niso zdržali, tisti, ki so mu sledili, pa so z njim vred opravili več kot milijon udarniških ur. Prav po njegovi zaslugi se Velenje že od leta 1959 ogreva s toplovodom. "Videl ga je v Ameriki in ko se je vrnil, so začeli graditi toplovod. V Trbovljah so rekli, da je zmešan, ko jim je rekel, naj se lotijo toplovoda. Po politični strani si je znal najti zanesljivo oporo, njegova velika nasprotnika sta bila Marinko in Maček, vseskozi pa ga je ščitil Franc Leskošek Luka, ki mu je Velenje zgradilo tudi znano Lukovo vilo v bližini vile Herberstein, danes je njen skrbnik premogovnik," pripoveduje Kljajič in omeni tudi nenavadno podrobnost, da so bili prvi udarniki knapi: oddelati so morali najmanj 100 udarniških ur, da so se sploh lahko prijavili za stanovanje.

Prav, če je Žganku uspelo mobilizirati ljudi s krampom v roki in z osebnim zgledom, se zdi večja uganka to, da je Velenje ostalo Titova trdnjava, kjer ljudstvo Titovega spomenika v začetku devetdesetih ni dovolilo niti premakniti, kaj šele umakniti, kot se je s spomeniki socialističnih velikanov dogajalo v Ljubljani in drugod. "Ljudje razmišljajo in čutijo po svoje. Njegovi obiski so imeli velik, pozitiven vpliv, ni oviral razvoja, ki je bil do leta 1985 izredno intenziven. Treba je še upoštevati, da je tukaj veliko, kar okoli 25 odstotkov prebivalstva drugih narodnosti," pravi Kljajič. Leta 1989, ko je bil opravljen zadnji statistični popis o deležu priseljencev, so bili po narodnosti na prvem mestu Muslimani, za njimi pa Hrvati in Srbi. Za primerjavo: po popisu prebivalstva leta 1991 je v Sloveniji delež prebivalcev, ki se niso opredelili za Slovence, znašal komaj 12,16 odstotka.

Ne moti, če pravijo, da je Velenje rdeče

Velenju sta belo in črno barvo dala Gorenje in premogovnik, rdečo pa politika. Leta 1994, na prvih lokalnih volitvah, je združena lista (sedanja Pahorjeva stranka) dobila 31 odstotkov in se kot najmočnejša stranka v mestnih klopeh ohranila vse do danes. "Ne, niti najmanj me ne moti, če pravijo, da je Velenje rdeče. Zaradi tega ni ne boljše ne slabše kot katerokoli mesto. Ljudje živijo normalno, ni občutka, da bi bil kdorkoli zaradi tega prizadet," reče Kljajič.

Prizadetost pa zanesljivo povzroča kriza, ki v na videz še vedno bogatem mestu vse bolj kaže obraz revščine in pritiska na vrata občine s prošnjami za subvencije stanovanjskih najemnin in izredne denarne pomoči ter vrata socialnega zavoda, kjer se seznami prejemnikov socialnih pomoči daljšajo in kjer opažajo, da se zaradi vse težjih razmer pojavlja tudi več nasilja v družinah. Vse več ljudi se najde tudi na seznamu upravičencev do toplega obroka v javni kuhinji. Pred štirimi leti, ko je Meh uvedel javno kuhinjo, jih je bilo 12, zdaj jih je že 55.

V jedilnico, ki je videti kot kakšna stara kantina, prihajajo ob določeni uri, se posedejo vsak zase in posrebajo toplo enolončnico, zraven dobijo četrt kilograma kruha. Olga Sotler pove, da je predvsem mladim, ki so se zapletli z drogo, nerodno priti jest, zato jim po hrano pride kdo drug. Ne kuhajo jim posebej, kot v nekaterih drugih javnih kuhinjah v Sloveniji, "dobijo pošten obrok in isto hrano kot Vegradovi delavci, vsak dan razen za praznike, ko jim kuharji pripravijo suhi obrok".

Stane Cankar, nekdanji delavec v termoelektrarni, živi sam s skromno pokojnino in v javno kuhinjo hodi od vsega začetka. Rad pride in zadovoljen je s hrano, pove drobni mož s tresočimi se rokami. Darja pride s posodami za hrano, je nekdanja delavka Gorenjeve elektronike, tudi njen hudo bolan mož je bil zaposlen v enem od Gorenjevih obratov. Najbolj žalostno je, da na seznamu niso samo brezposelni ali ljudje, ki so se zaradi različnih okoliščin znašli na robu, ampak tudi upokojenci.

Na koncu ostaja vtis, da se Velenje, kot vsak drug kraj, ne more izogniti dramam malega človeka in da bo edina stalnica še nekaj desetletij ostalo to, da bodo rudarji dan za dnem oddelali svoje šihte globoko pod zemljo, medtem ko bodo njihovi otroci tavali po medmrežju in spreminjali identiteto mesta.