In kliše je bila tudi izjava kulturne ministrice Majde Širca, da je TVS javna hiša. Kliše zato, ker drži oboje. Prvič, da je javna. In drugič, da je to hiša.

Če so seveda vsi skočili pokonci, ker je ministrica v bistvu imela v mislih hišo s prostitutkami, torej animir damami in gospodi, so se razburjali zaman. Dejstvo je, da je vsak, ki se nastavi kameri, že opazovan. Ocenjevan. Tako kot na primer tiste dame v izložbah Amsterdama. Saj ni nujno, da gremo noter, mnogokrat je že dovolj, da jih le gledamo. In tista okna niso nič drugega kot okvir televizijskega ekrana.

Televizija je v bistvu ena sama pornografija. Najprej že s tem, ker nas kar naprej vabi, da hodimo k njej. Vsak dan, vsako uro, vsako minuto. Vsaka TV-postaja nas hoče premamiti z bolj mičnimi voditeljicami, bolj razgaljenimi starletami in bolj mačističnimi nastopači. In nacionalka nas za te obiske tudi udari po žepu. Vsak mesec plačamo vstopnino.

Vsi resničnostni šovi in programi so tudi del tega pornografskega žanra. Gre za klasični voajerizem, kjer zijamo skozi ključavnico k sosedom ali pa tistim ekshibicionistom, ki igrajo, da ne igrajo. In nagrado dobimo vedno takrat, ko zaslutimo, da se tam nekje v kotu nekaj dogaja. Nekaj žmohtnega, nekaj mesenega in razburljivega. Erotika oziroma seks v živo.

In kaj drugega kot prostitucija je pogled, ki ga junaki s TV-ekranov pošiljajo nam gledalcem. Takrat, ko tako predirno zijajo v kamero, ne delajo nič drugega, kot to, da nas poskušajo čim bolj vroče zapeljati. Se nasmihajo, koketirajo, mežikajo in nasploh uporabljajo vso obrazno mimiko zato, da ostanemo z njimi. Včasih celo kaj kupimo. Ko nas voditelji resnih ali manj resnih TV-formatov nagovarjajo direktno v obraz, ne delajo nič drugega, kot prodajajo sebe in oddajo, ki jo zastopajo. Nekateri seveda hočejo, da tudi glasujemo za kakšne svoje junake, politične opcije, in tako se skozi filter za blaženje jeze ujamemo v osnovni pornografski princip: plačaj, da boš užival.

Enako počnejo tudi tisti smešni modeli v TV-prodajah. Brez zadržkov nas prepričujejo, da moramo nekaj kupiti. Da bomo brez njihovih pripomočkov že naslednji dan mrtvi ali brez energije, nenaspani, ohlapnih mišic, skratka, totalno nezadovoljni. Obisk javne hiše dobrot z nakupom je edina rešitev.

Najbolj direktne pa so bejbe, ki nas na nekaterih programih v poznih urah vabijo, da jih pokličemo. Že imena povejo veliko: Love TV in Forbbiden TV. Ljubezenski in prepovedan kanal. Tam boste dobili za nekaj drobiža prepovedano ljubezen. Zato vse te dame ničesar ne skrivajo. Ob največkrat pošastni muziki, še bolj katastrofalni kameri in med absolutnim amaterskim slačenjem nas gledajo v oči. Direktno. Izzivalno. Z enim samim namenom. Da v tej javni hiši kaj zapravimo skozi klice ali SMS-e. Verjamem, da mnogi le opazujejo, se muzajo, komentirajo, kako je vse skupaj bedno, a vseeno vztrajajo z željo, da bo morda naslednja striptizeta boljša, še bolj seksi in bo pokazala še več.

To pa je tudi bazični princip našega mazohizma, ko spremljamo na primer nacionalno televizijo. Čakamo, da bo prišlo kaj bolj razburljivega, bolj sočnega, bolj originalnega. In vedno ostanemo na koncu prikrajšani. Vse, kar se zadnji čas dogaja z gledanostjo programov nacionalne televizije, je logična posledica: nekaj časa ti lahko vabiš goste v javno hišo in jim prodajaš tretjerazredno robo, a prej ali slej obiskovalci ugotovijo, da se lahko le z enim pritiskom na daljincu znajdejo v drugi javni hiši. Z boljšo ponudbo in boljšim programom. Mazohizem ne more trajati večno, čeprav mnogi trdijo, da nam je v genih. Zato tudi lahko zmagujemo v športih, kjer gre za mrcvarjenje, neskončni teror nad telesom. V ultra maratonih vseh vrst ali metanju tistega smešnega kladiva.

Za vse je kriva televizija. Tudi za mojo slabo voljo, ko sem v TV klubu spet zagledal Francija Matoza, ki funkcionira s svojo držo kot stari Zmago Jelinčič. Nikogar ne gleda, nikogar ne posluša, lista po svojih zvezkih in v neskončnost goni svoja razmišljanja. Televizija ima rada take modele, posebno še, če brez slabe vesti napadajo avtoritete in ministre. In tudi voditeljica Katja Šeruga ni mogla skriti te simpatije. Franci ji dviguje gledanost, ona pa v slogu starega Uroša Slaka skuša dobiti le en odgovor: Kdo za vraga je odgovoren?

Odgovor je preprost: šefi javnih hiš...