Sprožila se je prava kampanja proti ministru, ki naj bi nepooblaščeno negiral odločbo inšpektorja, vodijo pa jo nekateri novinarji in poslanec SLS Janez Ribič. Tu gre za popolno zavajanje bralcev s hkratnim podtikanjem, da gre za politične povezave, ki naj bi omogočile dr. Saši Baričeviču, da se izogne zahtevi inšpektorja, da pse vrne v azil. Pri tem namenoma ali pa zaradi površnosti in nerazumevanja okoliščin pozabljajo, da je minister predpostavljen inšpektorju in posredno odgovoren tudi za delo veterinarskih inšpektorjev. Zato je ustanovil strokovno komisijo (dva kinologa in en veterinar), ki je zadevo preučila in ugotovila, da usmrtitev bulmastifov ni potrebna, če se zadosti določenim pogojem (to je sedanji lastnik že storil). Od ministra povsem pošteno, nepristransko in odgovorno! Zato si kvečjemu zasluži odmevno pohvalo, ne pa subjektivnega napada, češ da gre za politične povezave. Tudi če bi šlo zanje, se potem lahko kvečjemu vprašamo, ali je res treba imeti zveze, da odgovorni delujejo pošteno, strokovno in po zakonu.
Da bulmastifi za okolico ne predstavljajo nevarnosti, sta člana te komisije, Franček Šterman in Alenka Černe, že podrobno razložila in navedla tako testiranje psov kot tudi pogoje, pod katerimi lahko sedanji lastnik pse obdrži. Ali je za inšpektorja (in druge), ki navija za usmrtitev bulmastifov, potrebno še kaj več, da neha vztrajati pri svoji prvotni odločitvi? Morda ga pri tem ovira v njegovi razsodnosti in objektivnosti dejstvo, da je bila njegova odločba že trikrat zavrnjena in da zato prevladuje osebna prizadetost namesto profesionalnosti. Sicer pa je bila napaka narejena že v zakonu, ki predvideva, da o tem, koliko je neki pes nevaren, presojajo in odločajo veterinarji, ne pa kinološki strokovnjaki! To je tako, kot če bi na sodišču za izvedenca o psihičnem stanju storilca med storjenim dejanjem poklicali splošnega zdravnika ali kirurga. Veterinarji so usposobljeni za zdravljenje živali, ne pa za poznavanje psihologije in vedenja psov!
Tudi sklicevanje Janeza Ribiča na družbeni interes, kar zadeva ogrožanje okolice zaradi teh bulmastifov, ni prepričljivo, saj nisem opazil, da bi bil podobno zaskrbljen tudi v primeru, ko se morilci po prestani kazni nemoteno gibljejo med ljudmi. Ga ne skrbi, da bi ponovili zločin, torej za varnost ljudi in tako imenovani družbeni interes (lahko bi v tej skrbi za varnost ljudi npr. predlagal ustrezen popravek zakona, pa ga ni)? Žalostno je, da se s tem problemom ukvarjajo vsi, razen strokovnjakov. Obenem pa se čudim, da inšpektorji enako zagnano in zagrizeno ne ukrepajo recimo proti lastniku dveh ameriških staffordskih terierjev iz Domžal (prijavo in podatke imajo, da ne bo izgovorov), ki teh psov ne obvladuje in so dejansko nevarni okolju (eden je do smrti zgrizel tibetskega terierja, pa nič). Ali je morda razlog za to rasističen, torej, da ukrepanje ni potrebno, ker je žrtev pes, ne pa človek? Zakaj se v tem primeru ne držijo zakona o zaščiti živali tako zagnano, oziroma nujnega ukrepanja proti tem nevarnim psom?
Pri vsem tem pa vsi po vrsti pozabljajo na stisko novega lastnika (lastnica, ki je odgovorna za napad teh psov, je že pokojna) in tudi psov, ki so jih že nekajkrat odtujili lastniku in jih vrnili v tuje in za ljudi nič bolj varno okolje zavetišča. Pozabljajo tudi na negativen vpliv takšnega početja na vedenjske odzive psov. Ne nazadnje je pomembno in zamolčano tudi dejstvo, da so bili ti psi medtem na prevzgoji pri strokovnjaku za vzgojo in šolanje psov, gospodu Hajdinjaku. Zakaj mora dr. Sašo Baričevič že več kot dve leti prenašati šikaniranje inšpektorja in kako naj se psi po dolgoletnem maltretiranju še vedejo? Tudi še nisem zasledil stališča veterinarske zbornice, ki bi zaščitilo pse pred usmrtitvijo, čeprav se sicer razglašajo za borce za blaginjo psov, ali recimo strokovnega sveta za zaščito živali. Zato še enkrat čestitka ministru pri njegovi pokončnosti, kljub napadom tiska in posameznikov!
Miroslav Zidar, Domžale
