Po logiki: če ljudje živijo vse bolj zadovoljivo življenje, vse redkeje posegajo po imaginarnih nadomestkih, po kompenzatorjih, ki jih ponujajo cerkve. Bolj ko na Irskem raste BDP, bolj se nižajo verske statistike, ugotavlja sociolog Jochen Hirschle. Vtis je, da je to odprlo tudi prostor večji kritičnosti do vloge katoliške cerkve v družbi v preteklosti in sedanjosti. Še preden so na plan prišla prva poročila na primer Ferns Report iz leta 2005, ki se je nanašal na zlorabe v škofiji Ferns , je bila katoliška cerkev na Irskem edina institucija, ki ji je po javnomnenjskih raziskavah vztrajno upadal družbeni ugled.

Brez te osnove bi, domnevam, državni organi težko zbrali voljo in pogum za preiskavo, ki bo prav kmalu končana s poročilom o dogajanju v škofiji Dublin. Ko sem o tem vprašanju prejšnji teden na konferenci v Španiji razpravljal s kolegico z Irske, je zatrdila, da vse kaže, da bodo rezultati tega poročila še bolj šokantni od prejšnjih. Kaj še bi to lahko bilo? Najbrž pa bodo tudi posledice za RKC zelo neprijetne: njena vloga v javnem vzgojnem izobraževalnem sistemu bo radikalno zmanjšana. Najbolj vpletena redova nadvse milozvočnih imen sta tu že izgubila vsa pooblastila.

Niz podobnih poročil, ki se je začel v devetdesetih z evidentiranjem posilstev redovnic (s strani klerikov) v Afriki in nadaljeval s poraznimi statistikami o pedofiliji in efebofiliji v katoliških škofijah po ZDA, seveda odpira vprašanje odnosa RKC do seksualnosti oziroma odnosa med celibatom in zlorabami. Če so raziskovalci izpred časa objave teh poročil praviloma zatrjevali, da ti pojavi obstajajo, a niso v RKC nič bolj razširjeni kot v primerljivih drugih institucijah, v novejšem času prevladuje mnenje, da je RKC tu vendarle nadsorazmerno dejavna.

Nadsorazmerno incidenco odklonske seksualnosti se razlaga na različne načine: nekateri menijo, da je ravno celibat, kakršnega zagovarja RKC, tisto, kar nekatere postopoma vodi v izkrivljene oblike seksualnosti. Drugi menijo, da se za katoliško duhovništvo nadsorazmerno odločajo ljudje, ki v sebi začutijo nagnjenje do odklonskih oblik seksualnosti – bodisi v upanju, da bi se pod nadzorom institucije brzdali, bodisi zato, da bi jim celibat služil kot krinka. Naslednji pripisujejo največji pomen priliki: skušnjavam izjemnega avtoritativnega položaja v kombinaciji s spolno prikrajšanostjo. Poznavanje posamičnih primerov navaja na misel, da so konkretni vzroki in dejavniki lahko različni, temeljni pa je vendarle splošni odnos RKC do seksualnosti.

Ta odnos seveda ni nikakršna nujna sestavina krščanstva. V antično krščanstvo je vstopil  pod vplivom raznih  filozofskih oziroma verskih tokov, ki so svet manihejsko delili na dobro duhovnost in zlo snovnost. Ta starodavna intelektualna zabloda se danes izraža v tem, da RKC Marijo in Jezusa še vedno muči v prisilnem jopiču deviškosti. Širše se je uveljavila tudi zato, ker se je razvila v obliko, ki fantazijsko izpolnjuje infantilne, nedorasle seksualne želje: pomislimo, da Marija v tej zgodbi spočne z bogom-očetom, deviška mati (Marija) in sin (Jezus) pa si ravno s pripisano deviškostjo ostaneta za vedno zvesta.

V obdobju Josepha Ratzingerja ni pričakovati tozadevnih sprememb. Pobude vznikajo še od časov izpred drugega vatikanskega koncila, pa so vedno znova zatrte. Nekatere možnosti sprememb so se nakazovale tudi na začetku Ratzingerjevega mandata dokler ni bilo razkrito, da je bil soavtor dokumenta Crimen sollicitationis, ki je od začetka šestdesetih let dalje veleval prikrivanje zlorab otrok. V normalnih okoliščinah bi bil to več kot zadosten razlog za odstop s položaja. Nauk te zgodbe za Slovenijo pa bi bil vsaj ta: vztrajne poskuse nekaterih predstavnikov RKC, da bi ta širila svojo vlogo v javnem izobraževanju, ker naj bi bila najbolj poklicana za zadeve morale in vzgoje, je treba vrednotiti tudi v luči razkritih zlorab. 

Marjan Smrke je doktor socioloških znanosti, predavatelj na področju sociologije religije in strokovni sodelavec Centra za proučevanje religije in cerkve na FDV