Na prvi pogled gre za tipično izjavo kateregakoli slehernika z vozniškim izpitom in osebnim avtom. Toda pazite! Izrekel je ni nihče drug kot minister za promet osebno!

Malo naprej v istem intervjuju pa je Patrick Vlačič nenadoma zelo pameten: "Sicer pa bi lahko v času svojega mandata preklical vse obnove, s tem odpravil zastoje in postal zelo priljubljen minister." Ali z besedami njegove kolegice iz vlade: zastoji morajo biti, pa če mi rating pade na nulo!

Pripetljaj s prehitevanjem zastoja z modro lučjo po desni je v primerjavi z reklamiranjem avtomobilizma na račun javnega prevoza - in okolja, če smo že pri tem - videti kot minoren prometni prekršek v nekem levem križišču. Predvsem pa je komedija političnega absurda: zastoj je nastal zato, ker si Vlačič hoče zbiti rating na nulo; prekršek pa je storil zato, ker je hitel na televizijo, da bi si ga popravil.

Pa saj ni problem samo v Vlačiču. Razlika med njim in prejšnjimi ministri - razen izvenserijskega Pavlihe praviloma SLS-ovskimi - je le v tem, da so ti dajali vtis, da so se v stolček zavihteli izza volana traktorja ali viličarja, Vlačič pa kabrioleta. Predvsem pa je on samo prvi minister za promet, ki si je upal naglas povedati, v kar je že dolgo prepričan katerikoli slehernik z vozniškim izpitom in osebnim avtom: da avtoceste čakamo že tako dolgo - še tem dlje po zaslugi ministrov, a kaj zato - in da smo ob vsaki otvoritvi novega odseka tako srečni, da nima smisla razmišljati o alternativah, kakršna je predpotopni vlak. Kdo se bo pa vozil z vlakom? SŽ pa lahko grejo k vragu, vsaj potniški promet.

Slovenske avtoceste so nacionalna sramota in bodo to ostale tudi po dokončanju. Dejstvo, da bodo tako dolgo in tako nespretno gradili tako malo avtocest za tako veliko denarja, ne bo odšlo v pozabo še cele generacije. In tudi ko bo pozabljeno, bodo slovenske avtoceste naenkrat preozke. Narejene so za sedanje čase in že zdaj so kar naprej zastoji zaradi popravil in nesreč. Prištejmo k temu še trend povečevanja cestnega prometa, ki ga cela serija ministrov za promet z Vlačičem na čelu stimulira že konceptualno, da tako rečem - posredno pa tudi z vinjetami, ki usmerjajo na avtoceste tudi varčneže -, in zlahka si bomo predstavljali, da bomo čez nekaj desetletij samo še stali v kolonah in se spraševali, zakaj nimamo nobenega šest- ali celo osempasovnega odseka. Ali zakaj nimajo vsi vsaj odstavnega pasu.

Dars in gradbinci in predvsem cela serija ministrov za promet so zato odgovorni še za veliko večjo škodo, kot se jo dá izraziti s preplačanimi stroški gradnje, nepotrebnimi stroški gospodarstva in posameznikov zaradi izgubljenega časa in nenazadnje tudi z izgubljenimi življenji in zdravjem zaradi nesreč. Ker če povzamem: izgradnja avtocestnega omrežja v skupni dolžini pičlih 660 kilometrov (ali zelo verjetno še manj) bo trajala več kot dvajset let, morda celo trideset; v tem času pa bo storjenih za sto let moralno spornih dejanj, načetih za sto let živcev in ubitega za sto let upanja, da zmoremo nekaj velikega; in ko bo vse končno zgrajeno, se bo izkazalo, da smo to počeli le za prvo silo - ker smo si želeli, da bi se tam nekje okrog leta 2000 kolikor toliko hitro in varno vozili z avtomobili.

Slovenske avtoceste za nameček delujejo nedržavotvorno in neevropsko tudi na navidez trivialnem, toda nikakor ne zanemarljivem nivoju označevanja smeri. Kar zadeva smerokaze, ne na Primorskem ne Štajerskem ne Gorenjskem ne Dolenjskem ne obstaja nič onstran Ljubljane. Hic sunt leones. Prekmurja vse do Maribora kot da ni. Čeprav je od Kopra do Murske Sobote kar 285 kilometrov - ali celo 313 od Pirana do Lendave -, je največja označena razdalja le 145 kilometrov od Šentilja do Ljubljane. Da ne bi kdo pomislil, da je za bregom intelektualnega dometa cele serije ministrov za promet (ali predsednikov uprave Darsa) še kakšna dolina in za njo še ena in še ena in še ena.

Pri vsem tem pa se na slovenskih avtocestah tudi Evropa sama konča pri prvem malo večjem mestu onstran meje (z izjemo Budimpešte na novem odseku Maribor-Pince). Kaj nas pa brigajo Dunaj, München in Milano ali kaj šele Rim, Berlin, Praga, Beograd in Pariz!

Sam sodim med voznike, ki jim država subvencionira uporabo avtocest - toda obenem med tiste, ki se jim sistem zdi skrajno bedast. Ker kaj dobim od države zastonj? Vrtec za drugega otroka in nekaj tisoč kilometrov vožnje po avtocestah. Hvala lepa za to drugo. Raje bi videl, da bi bilo tega že enkrat konec. Saj vem, da bo, ampak sem vseeno siten. Cela serija ministrov za promet me že predolgo spravlja v slabo voljo - in poleg mene še dva milijona drugih. In za nameček še nekaj milijonov tistih v tranzitu. Bravo!