Med različnimi vzgibi, zaradi katerih so v Vatikanu podpirali netenje prve svetovne vojne in silili avstrijskega cesarja Franca Jožefa, naj kaznuje Srbe, je bila najpomembnejša želja, da bi zadali odločilen udarec večnemu sovražniku in tekmecu - Pravoslavni cerkvi. Toda preko majhnega srbskega naroda je Vatikan meril na Rusijo, glavno zaščitnico pravoslavja na Balkanu in vzhodu Evrope.

Pierre Dominique piše:

Zmotna preračunljivost

"Za Rim je zadeva postajala ključnega pomena; zmaga svetega cesarstva nad carsko Rusijo bi pomenila zmago Rima nad vzhodnimi razkolniki."

Rimske kurije ni niti malo skrbelo, da bo za zmago potrebna človeška tragedija tako neznanskih razsežnosti. Tveganje so zavestno sprejeli, ker je bilo nujno za sklepanje primernih zavezništev. Pij X. je na pobudo svojega državnega tajnika, jezuita Merryja del Vala, to dal odkrito vedeti, o čemer je svoji vladi na predvečer spopada poročal tudi bavarski odpravnik poslov v Vatikanu: "Papež meni, da francoska in ruska vojska ne bosta uspešni v spopadu z Nemčijo."

Ta pokvarjena preračunljivost je bila povrhu še zmotna. Kot vemo, se prva svetovna vojna, v kateri je bila opustošena severna Francija in v kateri je padlo nekaj milijonov vojakov, ni končala po željah Rima; namesto tega je razpadel avstroogrski imperij in Vatikan je ostal brez svoje glavne evropske trdnjave, slovanske države, ki so bile sestavni del imperija, pa so se osvobodile svetega dunajskega jarma.

Razen tega je ruska revolucija vzela Vatikanu še nadzor nad tistimi katoliki (večinoma poljskega porekla), ki so živeli v nekdanjem carskem imperiju.

Poraz je bil popoln. Toda rimska cerkev, ki slovi po svoji večni potrpežljivosti, je politiko nadaljevala z novim načrtom prodora na vzhod, ki se je povsem skladal tudi z velikonemškimi željami - Drang nach Osten.

Križarski pohod

Tokrat je bila rimska kurija prepričana, da bo dosegla svoj cilj in v baselskem časniku Basler Nachrichten je bilo že marca 1942 mogoče prebrati: "Ob nemškem napadu na Rusijo se zastavlja tudi vprašanje evangelizacije te države; Vatikan je za to zelo zainteresiran."

V knjigi, ki naj bi bila napisana v čast Pija XII. in je bila objavljena takoj po vojni, lahko preberemo naslednje poročilo:

"Vatikan in Berlin sta podpisala sporazum, ki katoliškim misijonarjem iz ruskega kolegija dovoljuje odhod na okupirana ozemlja, baltiška ozemlja pa postavlja pod berlinsko nunciaturo."

Katolizacija Rusije je bila na dosegu rok, toda potem se je Hitlerjev vojaški stroj ustavil pred Moskvo, von Paulusova armada pa je bila ujeta v past pri Stalingradu! Bil je božični čas leta 1942 in v nadaljevanju Pijevih Vojnih sporočil, ki so bila v resnici glasen klic katoliškim množicam k orožju, najdemo tudi naslednje: "To ni čas za tožbe, temveč za akcijo. Naj krščanstvo prevzame križarski zanos in zaslišal se bo klic, da je takšna božja volja. Pripravimo se, da bomo služili in se žrtvovali, kot so se včasih križarji… Pozivamo in prosimo vas, da prevzamete težko breme današnjega časa… Kot prostovoljci, ki sodelujete v novem križarskem pohodu, napovejte vojno temačnemu svetu, ki se je odcepil od Boga."

Ob dnevu Kristusovega rojstva smo bili zelo daleč od Kristusovega miru!

Papeževe izjave

Bojevitega sporočila nikakor ni bilo mogoče razumeti kot izraz načelne nevtralnosti, s katero se je Vatikan hvalil v mednarodnih odnosih. Poziv je bil še toliko bolj neprimeren, ker je bila Rusija takrat že v zavezništvu z Anglijo, Ameriko in svobodno Francijo. Samo žalostno se lahko nasmejimo, ko prebiramo odločna zatrjevanja zagovornikov Pija XII., da Hitlerjeva vojna ni bila križarska, ko pa je ta izraz uporabil sam Sveti oče.

Prostovoljci, o katerih je govoril papež, so bili španski prostovoljci iz Modre divizije, pa prostovoljci, ki jih je v Parizu zbiral kardinal Baudrillart ter drugi, ki so odhajali na vzhodno fronto v boj proti komunizmu.

"Hitlerjeva vojna je plemenito dejanje za obrambo evropske kulture," je papež izjavil 20. julija 1941. Potem ko sta si oktobra 1940 Hitler in Petain v francoskem Montoireu stisnila roki, je jezuitski general von Ledochowsky že napovedoval, da bodo takoj po kapitulaciji Anglije v Rimu sklicali generalno skupščino Družbe Jezusove, ki bo tako pomembna in odlična, kot je še ni bilo v vsej zgodovini. Toda nebesa so kljub sveti Tereziji in devici iz Fatime odločila drugače. Velika Britanija se je sama ubranila pred napadalcem, v vojno so (kljub prizadevnosti jezuita Coughlina) vstopile Združene države, zavezniki so se izkrcali v severni Afriki in ruska protiofenziva je pomenila katastrofo za Nemce.

Ledochowskemu so se razblinile največje sanje. Iz Rusije so z ramo ob rami bežale enote SS, vermahta in jezuitskih misijonarjev. Generalovo srce ob tolikšni nesreči ni vzdržalo in je umrl.

Vatikanski specialci

Poglejmo, kaj je v že tako pestro organizacijo rimske cerkve prinesel novega kolegij Rusicum, ki sta ga leta 1929 ustanovila Pij XI. in Ledochowsky. "Z apostolsko konstitucijo Quam Curam je Pij XII. v Rimu ustanovil rusko semenišče, v katerem bodo vzgajali bodoče glasnike vere vseh narodnosti s pogojem, da bodo sprejeli liturgijo vzhodnega obreda in da se bodo v celoti posvetili nalogi vrnitve Rusije nazaj v Kristusovo čredo."

Rusija, nočna mora Vatikana

To je bil cilj ruskega papeškega kolegija, bolj znanega z imenom Rusicum, prav tako pa tudi papeškega Orientalskega inštituta in nekdanjega Rimskega kolegija (ki se je preimenoval v Papeško univerzo Gregoriano, op. prev.), vse tri ustanove pa vodijo jezuiti. Tisti novici, ki so se vpisovali z željo, da bi po končanem študiju odšli v Rusijo - petere Russiam - so dobili vzdevek Rusipeti. Takšnih junakov je bilo veliko in pravoslavni verniki bi se morali bati njihovega vdora, toda kot so zapisali v že prej omenjenemu L’Homme noveau, "je bila želja po odhodu v Rusijo sicer res velika, toda projekta trenutno ni bilo mogoče uresničiti". Sicer pa isti vir navaja, da so jezuitske misijonarje v sovjetskem tisku poimenovali "vatikanski specialci". Iz pričevanja dobro obveščenega pisca lahko ugotovimo, da je bil vzdevek povsem upravičen. To ni nihče drug, kot jezuit Alighieri Tondi, nekdanji profesor na papeški univerzi Gregoriani, ki se je odrekel Ignacijevim duhovnim vajam in jezuitskemu pompu in junaštvu ter ob velikem hrupu izstopil iz Družbe Jezusove.

V intervjuju, ki ga je dal italijanskemu časopisu, lahko med drugim beremo:

"Rusicum in druge ustanove, ki so povezane z njim, imajo številne in zelo raznovrstne dejavnosti. Skupaj z italijanskimi fašisti in s tistim, kar je ostalo od nemškega nacizma, so jezuiti denimo organizirali in koordinirali različne protiruske skupine, ki so bile podrejene ukazom cerkvenih oblasti. Njihova ključna naloga je bila pripravljenost za morebitno rušenje vlad v vzhodnoevropskih državah. Denar so zagotavljale glavne cerkvene organizacije. To je bila naloga, ki so si jo zadali sami voditelji klera, prav tisti, ki bi si bili v bolečini pripravljeni trgati duhovniške halje s telesa, če bi jim kdo očital, da se vmešavajo v politiko in da škofe in duhovnike v vzhodnih državah ščuvajo k zarotniškemu delovanju proti svojim oblastem.

Ko sem se pogovarjal z jezuitom Andrejem Ourousovom, sem mu rekel, da je bilo sramotno, ko so v uradnem vatikanskem glasilu Osservatore Romano in v drugih katoliških medijih za nekdanje katoliške agente na vzhodu napisali, da so ‚mučeniki za vero’. Ourousov je bruhnil v krohot.

‚Kaj bi pa vi napisali, oče?’ me je vprašal. ‚Bi rekli, da so vohuni ali še kaj hujšega? Vatikan danes potrebuje mučenike. Teh pa ni lahko najti. Torej si jih je treba izmisliti.’

‚Toda to je nečastna igra,’ sem odvrnil.

On pa je ironično zmajal z glavo.

‚Vi ste pameten človek, oče. Že zaradi svojega dela bi morali bolj kot kdorkoli drug vedeti, da se cerkveni voditelji že od nekdaj ravnajo po enakih pravilih.’

‚Kaj pa Jezus Kristus?’ sem vprašal.

Zasmejal se je: ‚Človek ne sme preveč misliti na Jezusa Kristusa,’ je rekel. ‚Če bomo mislili nanj, bomo končali na križu. Danes pa je čas, da druge posadimo na križ, ne pa da se sami obešamo nanj.’"

Tako torej vatikanska politika, kot pravi jezuit Andrej Ourousov, potrebuje mučenike, če prizadeti to hočejo ali ne. Med drugo svetovno vojno so jih ustvarili na milijone.

Konec