Že stari Rim namreč upošteva močno simboliko čevlja, saj obuvala nosijo le po lepoti, bogastvu ali moči izstopajoči ljudje, sužnji in najbolj revni morajo hoditi bosi.

Prvi sandali z debelimi podplati in visokimi petami - platforme - so znani prav iz tega obdobja. Imenitneži so z njimi sporočali, da je zemlja, po kateri hodijo, njihova, zato se lahko po njej s precej nerodnimi obuvali tudi povsem umirjeno in počasi sprehajajo.

Film Kleopatra, ki opisuje zgodbo tistega časa z Elizabeth Taylor v naslovni vlogi, je bil za sicer manj kot 160 centimetrov visoko igralko pravi izziv tudi zaradi sandalov z debelim podplatom. Obutev kot prave umetniške skulpture je po predlogah iz starih fresk za filmsko Kleopatro leta 1963 izdelal David Evins.

Tudi v starem grškem gledališču nosijo platforme zgolj liki, ki ponazarjajo pomembne, močne značaje.

V zgodovini mode veljajo za prve usnjene čevlje šiljasto podaljšani gotski modeli z ekstremno podaljšano konico, zaradi katere je bila hoja, posebno po stopnicah, prava umetnost. Ker pa v gotiki vsa umetnost, od mode do arhitekture, stremi k v nebo dvigujočim se linijam, začnejo "rasti" tudi čevlji. S pomočjo vrtoglavo visokih podplatov se dvigujejo proti svojemu vrhu, ga dosežejo v obdobju renesanse sredi petnajstega stoletja in tam ostanejo celo stoletje.

Ti posebni čevlji oziroma cokli so na noge pritrjeni s trakovi, imajo pa od 30 do 52 centimetrov visoke podplate iz lesa ali plutovine. Osnovni material je prevlečen z žametom in svilo, bogato vezeno z zlatom in dragim kamenjem. Dame skrivnost svoje višine skrivajo pod obleko, ne morejo pa skriti počasne in neokretne hoje, ki jo povzroča ta prismuknjeni, vendar tudi nevarni modni dodatek.

Ker z njim ni mogoče hoditi samostojno, je morala s to modno muho obsedeno damo na vsaki strani podpirati služabnica oziroma se je ona z rokami opirala na ramena služabnic.

Fenomen, ki še danes velja kot modno obuvalo z rekordno visokim podplatom, naj bi nosila kraljica Katarina Medičejska, ko je s pomočjo lakajev leta 1533 "prihoduljala" na svojo poroko. Če kaže zaupati pisnim virom, s kar 75-centimetrskimi podplati. Visokost v pravem pomenu besede je s tem kralju Henriku II. že na poročni dan, ko ga je vizualno pošteno preraslo, tudi simbolno sporočilo, da bo na tem piedestalu ostalo. In tako je v njunem zakonu tudi bilo.

Sicer pa se platforme navezujejo na paradoksalno dejstvo, da so to ekscentrično obuvalo prenesli na evropske dvore iz turških haremov, kjer so jih nosile kurtizane, kasneje tudi japonske gejše.

V Španiji zato škof z odlokom prepove nošenje takšnih coklov in njihove lastnice označi za sprijenke.

Italijanska cerkev je bolj tolerantna, tudi ljubosumni italijanski možje svojim ženam dovolijo ta nerodna obuvala. Ker verjamejo, da onemogočajo skrivna razmerja, saj brez spremstva vsaj dveh "podpornih" oseb žena ni bila sposobna zapustiti hiše…

K popularnosti platform pripomore tudi renesančni dramatik William Shakespeare, ko v usta svojega Hamleta položi dvoumne besede: "Madam, s temi čevlji ste malo bližje nebesom."

"Bližje nebesom" si s platformami želijo priti tudi moški v 17. stoletju.

Za viteze in dostojanstvenike Henrik IV. leta 1610 uvede škornje z visoko peto in podplatom, da bi bilo stopalo zaščiteno pred lužami na cestah. Vendar, kar škorenj popravi spodaj, pokvari zgoraj, saj se pri kolenu razširi v lijak, ki je ob dežju prava zbiralnica deževnice…

Kako se približati nebesom slave, razmišljajo tudi s pomočjo mode mnogi filmski in glasbeni zvezdniki minulih desetletij. Slavni "filmski" Ferragamovi sandali iz leta 1938 z mavrično obarvanim plutovinastim podplatom in peto doživljajo renesanso prav v letošnji modi. Tudi pevec Elton John, ki zna svoje čevlje dvigniti do bizarnih višin, ne stopi iz njih že dobra tri desetletja.

Ko Naomi Campbell pred leti s platformami grdo pade na modni stezi, se namesto njihovega zatona in zatona njene slave zgodi prav nasprotno - to obuvalo in svojo slavo namreč le ustoliči na modnem piedestalu.