V osnovi pa nam ni pretirano hudo. V Palestini demokratične volitve prinašajo trpljenje in smrt. Na eni strani Palestinci plačujejo za izraelske volitve. Pravijo, da kadar koli se Izraelci pripravljajo na volitve, Palestinci trpijo zaradi njihovega razkazovanja moči in odločnosti. Na treh zadnjih volitvah je nasilje pomagalo priti na oblast tistim izraelskim politikom, ki so bili bolj krvoločni. Zdajšnji napad na Gazo naj bi pomagal trenutnima zunanji ministrici in obrambnemu ministru. Neodvisni palestinski politik Mustafa Barguti je v teh dneh izjavil, da izraelski politiki prelivajo kri za potrebe svoje volilne kampanje.

Na drugi strani Palestinci plačujejo, ker so na demokratičnih volitvah izvolili napačno vlado. Zadnje volitve so bile napovedane za poletje 2005. ZDA, EU in Izrael so naredili vse, da bi zagotovili zmago kolaboracionističnemu Abasu in njegovemu Fatahu. Tako imenovana mednarodna skupnost je podkupovala volilce, izraelska vojska je rutinsko napadala in zapirala pripadnike Hamasa in druge opozicijske politike ter večkrat zaplenila in uničevala njihovo volilno gradivo. ZDA in EU so nakazovale denar Fatahu in ameriški kongresniki so razglašali, da se Hamas ne bi smel udeležiti volitev. Volitve so celo prestavili za pol leta, da bi Abasu dali čas za razdeljevanje ugodnosti in nagrad ter mu tako zagotovili zmago.

Volilci pa so imeli dovolj Fatahove korupcije, grabežljivosti, bogatenja, nastopaštva, izsiljevanja, nekompetentnosti in servilnosti, ki Palestincem ni prinesla ničesar, in so podelili prepričljivo zmago Hamasu. Mednarodna skupnost in globalna medijska mašinerija sta volilno odločitev denuncirali kot skrajno skrb zbujajoč vzpon fundamentalizma in grožnjo tako imenovanega miru z Izraelom. Nad novoizvoljeno vlado so se nemudoma spravili s finančnimi in diplomatskimi pritiski, da bi sprejela enako politiko, kakršno je zagovarjal poraženi Fatah. Ker Hamas ni kapituliral, so se pritiski stopnjevali. Cilj je bil zlomiti hrbtenico in voljo do odpora tako Hamasu kot Palestincem ter, če bi se dalo, spraviti Hamas z oblasti in ustoličiti Abasa. Palestince so sprli med sabo in Gazo, ki se ni odrekla Hamasu, postopoma spremenili v koncentracijsko taborišče.

Da je imel Hamas podporo prebivalstva, ker je odpiral šole, ambulante, bolnišnice, skrbel za poklicno usposabljanje, vodil socialne programe za revne in se odzival na potrebe prebivalstva (ne pa zaradi citiranja koranskih verzov), zunaj Gaze ni štelo nič. Prav tako ni štelo veliko, da je več kot enkrat razglasil ali pristal na premirje in dosegel, da so se ga njegovi pripadniki držali. (Zadnje premirje je prelomil Izrael.) Kar šteje, so teroristična dejanja. Ta sicer niso Hamasova posebnost. Problem za mednarodno skupnost je, da se Hamas ni odpovedal boju proti okupaciji in da v skrajno neenakem in asimetričnem boju z Izraelom uporablja vsa sredstva, ki jih ima na voljo.

Že pred petnajstimi leti je nekdanji poveljnik izraelske vojaške obveščevalne službe general Šlomo Gazit izjavil, da nihče ne more obsojati upora ljudstva, ki je 45 let trpelo pod vojaško okupacijo, proti okupacijskim silam. Odtlej se je okupacija samo zaostrila, vojna pa je, odkar so zlasti ZDA in Izrael normalizirali pobijanje civilnega prebivalstva, postala bolj umazanana vseh straneh.

Zdajšnji napad na Gazo je v zahodni javnosti abstraktna ideja, ker ta javnost ni seznanjena z realno podobo - oziroma realističnimi podobami - tega napada. Deloma zato, ker Izrael ne dovoljuje dostopa tujim novinarjem in humanitarnim delavcem, deloma pa zato, ker je prikazovanje učinkov zahodnega in v danem primeru izraelskega nasilja tabu. Kljub temu in kljub občudovanja vredni izraelski propagandi je tudi v civiliziranem svetu slišati glasove, ki izraelski napad označujejo za niz vojnih zločinov in terjajo vzpostavitev mednarodnega sodišča zanje.

Ampak ta napad je samo brutalni izraz okupacije. Okupacija je glavni in temeljni problem. Posebni poročevalec OZN za človekove pravice na okupiranem palestinskem ozemlju Richard Falk jo je imenoval zločin proti človeštvu. Opozoril je, da je izraelsko kolektivno kaznovanje Palestincev v Gazi groba in množična kršitev mednarodnega humanitarnega prava. Dodal je, da so tudi Hamasovi raketni napadi kršitev mednarodnega prava, da pa niti ne legalizirajo izraelskega kolektivnega kaznovanja, ki ogroža življenje in zdravje ljudi v Gazi, niti ne odvezujejo OZN in mednarodne družbe od izpolnitve njune temeljne moralne in zakonske dolžnosti zaščititi palestinsko ljudstvo.

Okupacija Gaze je povzročila humanitarno katastrofo, v kateri je milijon in pol prebivalcev obsojenih na vsakdanji boj za preživetje in ohranitev zdravja. 75 odstotkov prebivalcev je podhranjenih. 46 odstotkov otrok boleha za akutno anemijo. Petina otrok je zavrtih v rasti. Prebijanje zvočnega zidu izraelskih vojaških letal nad Gazo povzroča slušne okvare in gluhoto, zlasti med otroki. Elektriko imajo samo pol dneva, kar je smrtna obsodba hudo bolnih. Zaloge zdravil v bolnišnicah so pičle, opremo pa so uničili izklopi in nihanja električnega toka. Temperature v inkubatorjih ni mogoče nadzirati. Bolnikom, ki potrebujejo zdravljenje zunaj Gaze, Izrael preprečuje izhod. Duševne motnje se najbolj širijo med mladim prebivalstvom in več kot polovica otrok, mlajših od 12 let, nima volje do življenja.

Sistematično poniževanje in naklepno, premišljeno prizadevanje bolečine, uporaba terorja in lakote, da bi zlomili nasprotnikovo voljo, nasilje, ki je skrajno nesorazmerno z nasiljem, na katerega odgovarja (potem ko ga je najprej porodilo), in ki ne izbira žrtev, arogantno kršenje mednarodnega prava in zakonov in demonstrativna nekaznovanost zanj, dvojna merila in propagandne laži ter zavajanja porajajo gnev. Neizprosnost in okrutnost okupacije prikličeta enak odgovor. Nasilje, ki ga danes trpijo palestinski otroci, pravi Chris Hedges, bo jutri prizadelo izraelske. Eden od dveh otrok v Gazi nima volje do življenja. Trije od štirih bi hoteli biti mučeniki. Izrael si piše sodbo sam. Ker pri tem ni sam, jo piše tudi nam.