Notranje informacije o slovenskem bančnem sistemu so bile tik pred lansko odločitvijo, ali bo v našo državo prišla trojka, očitno na široko dostopne mednarodnim vlagateljem, ki so služili s kupovanjem dragih slovenskih obveznic, zdaj pa bodo sodelovali pri privatizaciji državnih podjetij in odkupu terjatev, prenesenih na slabo banko.
Razkrivamo zgodbo o navezi med Evropsko banko za obnovo in razvoj (EBRD), ki se po petih letih vrača v Slovenijo, in londonskim podjetjem European Resolution Capital (ERC). Slednje je leta 2012 opravilo skrbni pregled treh državnih bank. To je storilo prav na zahtevo EBRD, ki se je takrat z ministrstvom za finance pogovarjala o možnosti kapitalskega vstopa v NLB. A vse kaže, da je bil to le del finančnih manevrov večjih razsežnosti. Podjetje ERC je s podatki, ki jih je pridobilo v slovenskih bankah, za kar je prejelo okoli 2,5 milijona evrov, očitno želelo dodatno zaslužiti. Pri tem so mu nameravali pomagati v EBRD, ki je v Sloveniji pred kratkim spet odprla stalno pisarno. Za to naj bi imel precej zaslug državni sekretar na ministrstvu za finance Mitja Mavko.
Najprej pobrali podatke, nato bi jih tržili
Začetek zgodbe sega v leto 2012, ko je ministrstvo vodil Janez Šušteršič. Ta je želel v NLB, ki jo je takrat še dušila poldruga milijarda slabih posojil, privabiti njenega nekdanjega solastnika – EBRD. A banka se v posel ni želela spustiti na suho. Še pred tem je zahtevala, da ena od mednarodnih družb v NLB opravi skrbni pregled kreditnega portfelja. Na seznamu podjetij, ki jih je predlagala EBRD, je bil tudi ERC, ki ga je NLB nato izbrala za izvajalca. Že poleti 2012 so v ERC pogodbo o izvedbi skrbnih pregledov podpisali tudi z NKBM in Abanko. Ker podjetje, ki se na spletni strani predstavlja kot butično, za to ni imelo dovolj lastnih kadrov, je za večino del najelo podizvajalce iz precej večjih mednarodnih svetovalnih in revizijskih hiš.
Podjetje iz Londona, ki je pred tem svetovalo španski vladi pri sanaciji bank, njegov uradni lastnik pa je od lani offshore družba iz karibske državice Saint Kitts&Nevis, je tako že jeseni 2012, ko se je začelo govoriti o možnem prihodu trojke v Slovenijo, imelo vse podatke o drobovju treh slovenskih bank. Ti so bili ključnega pomena za oceno, ali bo Slovenija potrebovala zunanjo pomoč ali ne. Tudi zato je eno pomembnejših vprašanj, kaj so v ERC s temi podatki počeli in komu so jih morebiti »prodajali«. Že zdaj je namreč jasno, da so jih nameravali uporabiti za druge posle. Tako je podjetje ERC že ob izbruhu evropske dolžniške krize ustanovilo investicijski sklad Ovington Financial Partners. Ta pa je skupaj z državno družbo Triglav Naložbe želel v Luksemburgu ustanoviti sklad, ki se bo ukvarjal z odkupovanjem slabih posojil od Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB) in deležev v podjetjih.
Če torej povzamemo, najprej je ERC, ki je posel dobil kljub temu, da ni imel lastnih kadrov, iz bank »pobral« podatke o slabih posojilih. Nato bi jih po načrtu njegov sklad odkupoval po nizkih cenah. Pri tem bi sodelovala državna družba Triglav Naložbe, katere direktor Stojan Nikolić je nekdanji član strateškega sveta za bančne zadeve pri ministrstvu, ko ga je vodil Šušteršič, eden od »očetov« slabe banke. Omenimo še podatek, ki smo ga v Dnevniku razkrili že februarja: da so posamezniki iz kroga ERC povezani tudi z vodilnimi na DUTB. Kar trije partnerji in direktorji ERC so v zadnjih letih delali za švedsko družbo Quartz+Co., ki je za svetovanje od DUTB prejela več kot dva milijona evrov, iz nje pa prihaja tudi njen donedavni izvršni direktor Torbjörn Mansson. Na priporočilo ERC naj bi vlada za enega od neizvršnih direktorjev DUTB leta 2013 imenovala Carl-Johana Lindgrena, ki je pred tem delal za Mednarodni denarni sklad (IMF), v Slovenijo pa naj bi pripeljal tudi Manssona, po poklicu svetovalca.
Dvojna vloga EBRD v Sloveniji
Po naših podatkih je imela ključno vlogo pri načrtih, ki naj bi pred kratkim padli v vodo, prav EBRD. Ta se je namreč z ustanovitelji sklada, ki bi odkupoval in preprodajal slabe terjatve v Sloveniji, dogovarjala o njegovem financiranju. Natančneje, to naj bi v imenu banke počel sektor za kapitalske naložbe, ki ga vodi Anne Fossemalle, članica nadzornega sveta NLB med letoma 2005 in 2009, ko je največja slovenska banka odobrila največ slabih posojil.
Takšno ravnanje EBRD je sporno zaradi več razlogov. Najprej zato, ker bi se banka z njim zapletla v konflikt interesov. EBRD ima namreč v Sloveniji več vlog. Poleg tega, da v naši državi išče naložbene priložnosti, vsake tri mesece objavi tudi oceno gospodarske rasti. EBRD je torej vozlišče informacij o Sloveniji. V stalnih stikih je tudi z ministrstvom za finance, natančneje z državnim sekretarjem Mavkom, ki je tudi nečak visoke uslužbenke EBRD Irene Sodin. »Zdi se mi primerno, da EBRD svojo novo strategijo za Slovenijo podpre tudi z lokalno prisotnostjo,« Mavko pozdravlja idejo o vrnitvi banke v Slovenijo. A kljub temu da ima dostop do vseh informacij, je EBRD očitno pripravljena financirati tudi sklade, ki se bodo prav na podlagi teh informacij odločali o poslih v Sloveniji. Njenega početja tako zagotovo ni mogoče označiti kot »prestrukturiranje podjetniškega sektorja« ali »stabilizacijo finančnega sektorja«, ki sta po besedah direktorja EBRD za srednjo in jugovzhodno Evropo Jean-Marca Peterschmitta ključna cilja banke v Sloveniji. Po neuradnih informacijah naj bi EBRD od pomoči novemu skladu odvrnilo dejstvo, da bi v njem sodelovala tudi družba Triglav Naložbe. Zmotilo naj bi jo, da je ta prek Zavarovalnice Triglav v večinski lasti države.
Šef ERC, bankirji in Trichet skupaj v londonskem cehu
Eno ključnih vprašanj je, kdo v Sloveniji je odpiral vrata vlagateljskim načrtom oseb iz kroga ERC. Naključno ali ne, so jim zagotovo šli na roke pri bankah, saj so podjetju trgovanje z informacijami očitno dovoljevale pogodbe o skrbnih pregledih. V NLB in NKBM nam na vprašanje, kako so zagotovili varovanje podatkov in zaupnost informacij, ki jih je pridobil ERC, niso neposredno odgovorili. V mariborski banki so nam pojasnili le, da »so v pogodbah, ki jih sklepajo z dobavitelji, vključene ustrezne klavzule o varovanju zaupnosti, odškodninski odgovornosti in pogodbeni kazni«. V NLB pa se sklicujejo na zaupnost pogodbenih odnosov.
V vsakem primeru dodatna previdnost bank ne bi bila odveč. Osebe iz ERC so namreč tesno prepletene z mednarodnimi finančnimi krogi. Soustanovitelj in direktor ERC, Šved Greger Hamilton, nekdanji visoki uslužbenec investicijske banke Goldman Sachs, je eden od vodilnih članov Ceha mednarodnih bankirjev, ki združuje ključne igralce britanske finančne industrije. V njegovih vrstah so nekdanji ali sedanji člani upravnih odborov investicijskih bank (Citigroup, Morgan Stanley, Barclays, JP Morgan Chase, Lloyds), ki lastniško obvladujejo bonitetne hiše, trgujejo z obveznicami držav, svetujejo pri privatizacijskih postopkih in zastopajo kupce. Eden od šestih častnih članov ceha je poleg princa Charlesa tudi nekdanji predsednik Evropske centralne banke (ECB) Jean-Claude Trichet. Hamilton sicer sedi v investicijskem odboru enega od skladov v Luksemburgu. Tudi Alessandro Pappalardo, ki se je skupaj s Hamiltonom v Šušteršičevem času udeleževal sestankov v Sloveniji, je pred leti delal za Goldman Sachs, sedi pa v izvršnih odborih dveh investicijskih skladov v Italiji in Veliki Britaniji.
