»Lokacija, lokacija, lokacija,« je ena od zapovedi najpremožnejšega hongkonškega vlagatelja Li Ka Šinga, ki ga očitno ne zanimajo več nepremičnine na lokacijah celinske Kitajske. Njegov umik s trga so s strahom spremljali vlagatelji, zlasti pa gradbinci in nepremičninarji, ki so se v zadnjih mesecih ujeli v spiralo padajočega povpraševanja in cen. Bogataši so začeli slediti Liju, domači trg jih ne zanima več, vlagali bi na tujem.
Magnat dodatno stresel trg
Li, danes 85-letni magnat, ki deli posle s sinom Richardom Lijem in ima naložbe v celem spektru gospodarskih in finančnih sektorjev, je zgradil svoj imperij iz nič. Pri 15 letih je prodal obleke pokojnega očeta, da je lahko nahranil sorodnike, svoje prve poslovne uspehe pa je dosegel nekaj let kasneje kot ustanovitelj tovarne za proizvajanje plastičnih rož. Presežni denar je nato kmalu začel vlagati prav v nepremičnine, pri čemer se je skoraj vizionarsko izmikal čerem, s katerimi se srečujejo vlagatelji. V dolgi karieri se je namreč vselej umaknil s trgov dve ali tri leta pred najhujšimi krizami. Mnogi se bojijo, da se zgodovina ponavlja.
Li je pred dobrim tednom za okoli 925 milijonov dolarjev prodal pekinški nepremičninski projekt Pacific Place, ki je bil ocenjen na skoraj 1,3 milijarde dolarjev. Pomembnejše od nizke cene pa je dejstvo, da je s tem prodal še svoje zadnje veliko posestvo na celinskem delu Kitajske. Samo od lanskega avgusta je prodal štiri velike kitajske nepremičninske projekte, vredne okoli 3,2 milijarde dolarjev. Njegov umik s Kitajske ne pretresa samo nepremičninarjev in drugih vlagateljev, temveč tudi Peking. Li, ki je po oceni Bloombergovega indeksa milijarderjev samo v letošnjem letu povečal svoje premoženje za 2,4 milijarde dolarjev, na 32,6 milijarde dolarjev, je moral februarja celo sklicati novinarsko konferenco (nedvomno po ukazu vladajočih), na kateri je izrazil zaupanje v kitajski nepremičninski trg in »nekoliko nižjo, a še vedno krepko gospodarsko rast.« A njegove besede so ob razprodaji kitajskih nepremičnin izzvenele. Če je Li v 90. letih prejšnjega stoletja kot prvi začel na veliko vlagati v nepremičnine na Kitajskem, se namreč zdi, da zdaj med prvimi zapušča po mnenju mnogih ekonomistov potapljajočo ladjo.
Presahnili krediti in povpraševanja po nepremičninah
Ko začnejo tudi najpremožnejši igralci na trgu prodajati nepremičnine in to za 30 odstotkov ceneje kot še pred nekaj meseci, je to običajno razlog za preplah in znak, da je nepremičninski trg v težavah. Prodaja rabljenih stanovanjskih nepremičnin se je na Kitajskem v prvem letošnjem četrtletju na letni ravni razpolovila. Prihodki od prodaj novih nepremičnin, katerih cene v večjem delu Kitajske zadnje mesece strmo padajo, pa so se v prvih dveh mesecih znižali za dobrih pet odstotkov.
Izjema sta Peking in Šanghaj, kjer se nepremičninski balon še napihuje, drugod pa je po oceni mnogih že počil. Bolj kot kdaj kdaj prej je očiten razkorak med elitnimi centri in preostalo Kitajsko. Cene v glavnih mestih v določenih primerih celo še naprej rastejo, medtem ko je zgodba manj zvenečih mest, ki jih tujci redkeje obiščejo, povsem drugačna. Zanos gradbincev, ki so v letih buma na veliko gradili, je povsem uničil trg, nepremičnin je mnogokrat preveč. Samo lani je bilo na Kitajskem zgrajenih za dve milijardi kvadratnih metrov stanovanjskih površin, prodaja pa ni dosegla niti 1,4 milijarde kvadratnih metrov.
Po oceni japonske analitske družbe Nomura se v okoli 200 kitajskih mestih s številom prebivalcev med 500.000 in nekaj milijoni sklene približno 70 odstotkov vseh nepremičninskih poslov. Prav v teh mestih gradbinci trenutno krepko nižajo cene nepremičnin, ponujajo zastonj notranjo opremo, kuhinje, parkirišča. Vse, da bi se znebili ogromnih zalog nepremičnin. S tem izgubljata obe strani. Gradbinci, ki prodajajo pod ceno, in kupci, ki so soočeni z nadaljnjim padanjem vrednosti nepremičnine. To je lahko velika težava, saj imajo Kitajci kar dve tretjini vseh prihrankov vezanih na nepremičnine. Eden od razlogov za to je visoka rast njihovih cen v preteklosti, drug razlog pa so omejitve Pekinga, zaradi katerih Kitajci drugih možnosti za vlaganja praktično nimajo.
Padec cen nepremičnin bi lahko torej močno omejil domačo potrošnjo, hkrati pa prekinil rast vlaganj v stanovanjske nepremičnine. To bi zadalo velik udarec kitajskemu gospodarstvu, katerega motor so prav investicije. Kar tretjino jih roma v stanovanjski sektor. Po oceni bonitetne agencije Moody's so gradnja, prodaja in opremljanje stanovanja lani predstavljali 23 odstotkov kitajskega BDP ali skoraj 2000 milijard dolarjev.
