V času Slovenskega knjižnega sejma je Mladinska knjiga med bralce poslala prevod dela Nadomestne volitve (The Casual Vacancy) trenutno ene najslavnejših svetovnih pisateljic J. K. Rowling. Po sedmih delih fantazijske uspešnice o Harryju Potterju, ki je pred leti obnorela predvsem mlajše bralce, se je britanska avtorica preusmerila k starejši populaciji in ustvarila roman, ki ga sama opisuje kot »komično tragičnega«.
Najbolj varovana knjiga
Za enega izmed otoških časopisov je Rowlingova zatrdila, da je žanrski preskok povzročila preprosta potreba v njej, vendar je kar nekaj poznavalcev mnenja, da je zvezdniška prozaistka, ki je prvo pripoved o Harryju Potterju izdala pred 15 leti, romaneskni prvenec spisala prav za oboževalce mladega čarovnika, le da jim kot odraslim zdaj ponuja »resnejši« material. Urednica slovenske izdaje, Ana Ugrinović, sicer razkriva, da so avtoričini agentje zahtevali, naj se Nadomestne volitve promovira brez omembe sedemdelne magijske sage, sama pisateljica pa je celo razmišljala o tem, da bi roman objavila pod psevdonimom, vendar je na marketinškem terenu kljub vsemu največjo vlogo odigrala prav znamka njenega imena. »Za prevod smo se odločili izključno zaradi avtoričinega slovesa, saj knjige, tako kot večina tujih uredništev, predhodno nismo dobili v branje,« zanimivost ponudi Ugrinovićeva.
Založba Little, Brown se je že od samega začetka odločila uprizarjati tajne igrice. Februarja je naznanila prihod knjige, aprila razkrila naslov, malo kasneje objavila naslovnico, šele tik pred izidom pa delčke vsebine. Novinarka The Guardiana Decca Aitkenhead, ena izmed dveh predstavnic sedme sile, ki ji je Rowlingova namenila intervju še pred objavo romana, je zapisala, da je morala pred branjem rokopisa podpisati več pravnih dokumentov, kot če bi kupovala hišo. Poleg tega je pogovor potekal pod strogimi varnostnimi ukrepi. Tudi slovenski pristojni založbi so agentje zabičali, da širši javnosti ne sme izdajati podrobnosti sodelovanja. Še bolj bizaren pa je podatek, da so se v nekaterih britanskih medijih pojavile ocene dela že pred prihodom na police, torej zgolj na osnovi razkritih izsekov.
O obsesiji z Rowlingovo priča statistika, ki beleži, da je bila originalna izdaja v prvih treh tednih prodana v približno milijon izvodih, prav toliko kupcev je knjigo naročilo že v predprodaji, pravice pa so bile prodane za prevod v več kot 40 jezikov. Medtem je knjiga prvi teden dosegla okoli 125.000 bralcev in s tem za Izgubljenim simbolom Dana Browna pristala na drugem mestu lestvice del za odrasle, ki so v prvem tednu dosegli največji komercialni uspeh v zadnjih treh letih. Vendar se ni niti približala uspešnosti zadnjega iz nizov Harryja Potterja, ki je bil že prvi dan prodan v 2,6 milijona primerkih.
Naslov iz priročnika
Zgodba Nadomestnih volitev, ki zaradi številnih nasilnih pa tudi seksualnih prizorov ni namenjena najmlajšim bralcem, se vrti okoli smrti Barryja Fairbrotherja, člana sveta krajevne skupnosti izmišljenega kraja Pagford, ki sproži bitko za prazen svetniški stolček. V tem boju se razkrijejo številne intimne umazane podrobnosti junakov, iz ozadja pa se prebija opozarjanje na nasprotja med dobro situiranimi belci povzpetniškega srednjega sloja in pripadniki drugih ras, ki jih povečini posrka v bedo. V romanu se nakazuje avtobiografska pretenzija, saj je avtorica, ki danes sicer velja za prvo milijarderko v pisateljskih krogih, v preteklosti okusila precejšnjo revščino.
Če je Rowlingova idejo za Harryja Potterja dobila na vlaku, je tokrat njena domišljija vzbrstela med poletom z letalom, in sicer medtem ko se je mudila na promocijski turneji za film Harry Potter in Svetinje smrti. Ko je ustvarila že kar zajeten kupček rokopisa, se ji je po mislih še kar motal naslov Responsible (Odgovorni), a je nato v priročniku britanske lokalne samouprave zasledila besedno zvezo »casual vacancy«, ki opisuje prosto svetniško mesto po tistem, ko svetnik umre ali odstopi zaradi škandala. Podobno je naslov v dilemo spravljal slovenske založnike, saj so sprva ciljali na Prazen stolček, kasneje pa so se zaradi aktualnih predsedniških volitev odločili za že omenjeno različico.
Med inteligenco in dolgčasom
Tuji kritiki so se na knjigo odzvali v dveh razcepljenih smereh. Lev Grossman iz Time Magazina je roman opredelil kot ambiciozen in vznemirljiv, obogaten z literarno inteligenco, a brez odvečnega nakladanja. V The Guardianu so sicer poudarili, da ne gre za mojstrovino, a da to nikakor ni slabo delo, saj je prežeto z inteligenco, mestoma pa tudi s humorjem. Na drugem bregu je Jan Moir za Daily Mail zapisala, da gre za petsto strani neusmiljenega socialističnega manifesta, maskiranega v literaturo. Najbolj ostra pa je bila Michiko Kakutani, sicer tudi Pulitzerjeva nagrajenka, iz New York Timesa, ki meni, da knjiga v primerjavi z nadaljevanko o Harryju Potterju ni le razočaranje, ampak tudi čisti dolgčas. »Kot bi pisanje o resničnem svetu zaviralo sicer bujno domišljijo Rowlingove.«
Prvih petdeset strani dela zahteva resnično potrpežljivega bralca, saj se dogajanje suka zgolj okrog tega, kako posamezni meščani doživljajo Barryjevo nenadno smrt ter na kakšen način drug drugemu poročajo o njej. Poleg tega se bralec od začetka izgublja v mreži številnih likov, zato je The Telegraph menda objavil nekakšen vodič za sledenje 34 pojavljajočim se karakterjem. Avtorici je sicer treba priznati, da z veliko mero iznajdljivosti prepleta zgodbe različnih figur, a mednje vstavlja precej banalne dialoge, zato zgodba obtiči na ravni »žajfnice« in rumenega tiska. Njena pripovedna moč je še najbolj opazna, ko se z besedami zakoplje v mizerne razmere nekaterih junakov.
Izgubljeni v prevodu
Časa za temeljito uredniško delo slovenske izdaje ni bilo, saj je zajetna knjiga izšla manj kot dva meseca po izvirni verziji, vendar je želela Mladinska knjiga roman postaviti v izložbo Slovenskega knjižnega sejma, na katerem se za naše razmere suka masa potencialnih kupcev. Zaradi takšnega postopanja se zdi, da je precej trpelo prevajalsko delo.
Ena izmed dveh prevajalk Nadomestnih volitev, Jolanda Blokar, zatrjuje, da je Rowlingova ponudila precej širok nabor angleščine, saj na eni strani zapisuje strogo knjižni jezik, na drugi pa govorico socialnega dna, ki se pogosto izogiba slovarskim definicijam. V dveh primerih sta prevajalki (drugi del je poslovenila Nataša Müller) celo poprosili britanske agente, da jima postrežejo z dodatno razlago, saj jima niso mogli pomagati niti izvorni govorci, h katerim se občasno obrneta na pomoč. Vendar je slovenski bralec žal prikrajšan za to posebno jezikovno aromo, saj razen v odsekih slengovske govorice naleti na precej suhoparno besedišče in celo nerodne formulacije, kot je »mladost te mlade ženske«.
Prevajalki sta v dobrih petih tednih v slovenščino prenesli kar 29 avtorskih pol, medtem ko nenapisano pravilo veleva, da naj bi prevajalec eni avtorski poli posvetil tri dni časa. Upoštevajoč tolikšno časovno stisko, ki je ob tem terjala še usklajevanje med dvema prevajalkama, smo bralci sicer dobili solidno poslovenjenje, vendar po krivdi založbe nikakor izvrstnega. Mladinska knjiga se sicer že zagovarja, da so takšni projekti znotraj njihovih zidov le izjeme in ne pravilo.
