"Pri nas je veliko negativnega odnosa in nonšalance do skulptur," je bila ogorčena Meta Gabršek Prosenc , ravnateljica UGM. "V urbani prostor si spomenike postavljajo šarlatani, Ljubljana ima, denimo, dva bolj ali manj slaba spomenika Maistru, obstajajo pa tudi težnje, da bi odstranili nekatere spomenike." Vendar urbanistične podobe slovenskih mest ne kvari stroka. "Med postavitvijo Tihčeve razstave smo ugotovili, da je bila večina njegovih del izbrana na kakovostnih javnih natečajih. Tovrstnih natečajev pa zdaj ni več. Za Maribor me zato zelo skrbi, ker v središču mesta že stojita obupni Gaberijevi skulpturi (fontana pred Novo KBM in kip knezu Koclju, op. a.), in bojim se, da se jima bo pridružila še katera," je dejala. "Gaberi ni nič kriv," je odgovoril kipar Vojko Štuhec , "Andrej Grabrovec ima pač menedžersko žilico - podobno kakor Irena Polanec - ki je drugi umetniki nimamo. Težava je v tem, da sta oblast in kapital v rokah takšnih ljudi, ki nimajo nobenega znanja in odnosa do umetnosti. Zato ne znajo oceniti, kaj je kakovostno in kaj ne. Izberejo potem tistega, ki se zna bolj agresivno tržiti." "Do osamosvojitve je urbanistična stroka še imela veljavo, zdaj pa ima kapital vso moč in lahko postavi v središče mesta kakršne koli skulpture," je trdil urbanist Niko Stare . "Pred leti se je veliko več načrtovalo," se je strinjala Milena Zlatar , v. d. direktorice Galerije likovnih umetnosti Slovenj Gradec, edina "nemariborska" udeleženka razprave. "Zdaj pa je v mestu zelo težko ustvariti kaj pozitivnega. Z velikimi mukami smo pred vrata galerije postavili Begičevo skulpturo, kar še zmeraj buri duhove. A za našo odločitvijo stojim, saj menim, da sme postavitev nekoliko šepati, če je skulptura kakovostna." "Slovenj Gradec je katastrofa, tam je še slabše kot v Mariboru," z Zlatarjevo ni soglašala arhitektka Marlena Humek : "Slabše je, če kip nima primernega prostora, kot če ga sploh ni!" Tomaž Kancler , predsednik mariborskega društva arhitektov, je menil, da bi veliko slabosti sedanjega slovenskega mestnega urbanizma odpravil institut nekakšnega mestnega arhitekta, ki bi ocenjeval, kaj sodi v podobo mesta in kaj ne. "Zdaj namreč lahko vsak s kapitalom in močjo postavi vse, kar je v skladu z občinskimi prostorskoizvedbenimi akti. Nikogar namreč ni, ki bi presojal kakovost javnega likovnega elementa," pravi.