V izdani odločbi državni Urad za varstvo konkurence podpisnika dogovora ne glede na njuno pravno obliko (javni zavod) ali lastninsko pripadnost obravnava kot podjetji, ki opravljata tudi gospodarsko dejavnost na trgu. Ugotavlja, da ima izmenjava poslovnih informacij med njima za druge pravne subjekte omejevalni učinek in da ima tovrstno usklajevanje lahko izrazito negativne učinke za konkurenco na trgu. Izvršba te odločbe bi imela za imenovana kulturna zavoda prav neprijetne posledice: do milijon tolarjev kazni za direktorja zavoda in do 30 milijonov za zavod.

Eden od dveh podpisnikov spornega dogovora Darko Brlek , direktor Festivala Ljubljana, je bil ob tej "novici" jedrnat: "Oba javna zavoda nameravata vložiti pritožbo na izdano odločbo, saj se ne čutimo krive. Postopek bomo pripeljali do vrhovnega sodišča, če bo treba. Nasprotovali bomo tolmačenju, da nas obravnavajo kot običajno gospodarsko podjetje na trgu, saj naš cilj ni bil dražitev storitev, kot nam očitajo, pač pa nasprotno, zmanjšanje stroškov. Namen je bil čist. Z direktorjem Cankarjevega doma sva na tak način skušala urediti osnovne pogoje za delovanje v istem kulturnem prostoru. Ko so nas pravniki opozorili, da utegne biti en člen zaradi nerodne formulacije sporen, tisti namreč, ki govori o tretjih (zasebnih) prirediteljih, smo ga tudi umaknili. V resnici sporazuma nismo nikoli izvajali." Zadeva s sporazumom ima seveda svojo "zgodovino", ki po zatrjevanju prizadetih temelji na izkušnjah. Javnost in mediji so obema očitali, pravi generalni direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik , da največja kulturna ponudnika v prestolnici ne znata ustrezno časovno uskladiti kulturnih dogodkov. "S kolegom meniva, da mora biti kulturno-umetniški program v mestu predmet dogovarjanja, programskega sodelovanja in načrtovanja, tega pa nam Urad ne dovoli! Meni, da je tovrstno načrtovanje `kartelno dogovarjanje`, zato ga prepoveduje. S tem so kulturi nataknili uzde, ki veljajo za gospodarstvo, saj v Uradu očitno ne razumejo ali pa nočejo sprevideti, da je kultura pač drugačna kot gospodarstvo. Sam sem večkrat spraševal v ministrstvu za kulturo, navsezadnje sem njihov državni kulturni uradnik, kako naj v CD razumemo 9. člen v letni pogodbi z njimi, kjer nam pri najemninah nalagajo zaračunavanje izključno dejanskih dodatnih stroškov, povezanih z izvedbo, čeprav nas država ne financira stoodstotno. Pogodbo smo marca morali podpisati, sicer ne bi dobili dvanajstin. Nedorečena praksa v zvezi z zaračunavanjem najemnin zahteva strokovno analizo in temeljito posvetovanje, ne pa obtožbe dveh direktorjev, ki sta to skušala v duhu dobrega gospodarja medsebojno urediti," se jezi Mitja Rotovnik. Toliko bolj, ker je do zapleta s sporazumom prišlo prav na pobudo ministrstva za kulturo, ki je ustreznost sporazuma poslalo v presojo Uradu za varstvo konkurence. "Če je res, kar piše v Financah, da je direktor Urada za varstvo konkurence Andrej Plahutnik že predal zadevo sodniku za prekrške, je s tem povedal, da v Uradu nimajo pojma o zapletenih ekonomskih odnosih znotraj kulture, da poenostavljeno prenašajo vzorce iz gospodarstva v kulturo, da jim gre bolj za razkazovanje mišic in ustvarjanje afere kot za resnično reševanje problema. S tem bodo izdatno polnili novinarske stolpce in pravniške žepe. Navsezadnje dogovor med nami ni bil izvajan, torej nismo storili nič, razen da smo poskušali urediti neko kaotično stanje."

Za komentar odločbe smo v petek prosili tudi ministrstvo za kulturo. Nismo ga dobili, ker ga do konca tedna z uradno pošto še niso prejeli, je povedal v. d. generalnega sekretarja Ivan Pal , ki je spomladi, še kot državni sekretar, v imenu ministrstva sporni dokument tudi poslal v presojo Uradu za varstvo konkurence.