Zdravnik iz Tržiča, ki ima za seboj 20-letni zdravniški staž in 23 let gorskega reševanja, je eden od 13 slovenskih zdravnikov z licenco zdravnika in gorskega reševalca, usposobljenega za reševanje s helikopterjem. Na leto sodeluje v okoli 30 reševanjih. "Posebnost Slovenije je, da gredo zdravniki (peš ali s spustom iz helikopterja) v steno čisto do ponesrečenca. Tega druge alpske države ne poznajo, saj so zdravniki predragi za take stvari. V tujini ta del reševanja opravijo medicinski tehniki ali medicinsko izvežbani gorski reševalci. Ko potegnejo ponesrečenca iz stene v helikopter ali do primernega mesta, ga prevzame zdravnik. Naši zdravniki se morajo tudi za ta del reševanja posebej usposabljati. Ko opravijo tečaje za helikoptersko reševanje, ki jih organizira GRS, dobijo licenco. Ti tečaji so po nesreči na Okrešlju junija 1997 zelo skrbno pripravljeni, pravi dr. Tomazin." Medicinska komisija IKAR je v letošnjih smernicah izpopolnila projekt helikoptrskega reševanja in uporabe pripomočkov za oživljanje v gorah ter izobraževanje zdravnikov-gorskih reševalcev. Tomazin pravi, da se v Evropi uveljavlja diploma gorske medicine: "Ta je specifična, temelji na posebnih pogojih prve pomoči v gorah, kjer na fiziologijo človeka in patologijo vplivajo drugačen zračni tlak, pomanjkanje kisika, druga temperatura... Čeprav zahtevne pogoje za to diplomo izpolnjujejo tudi naši zdravniki-reševalci v gorah, pa te diplome Slovenija še nima." Med 13 zdravniki z licenco za helikoptersko reševanje, imamo tudi dve zdravnici - Evo Pogačar iz jeseniške bolnišnice in Boženo Žižič iz Postojne. Od zdravnika, usposobljenega za helikoptersko gorsko reševanje, se zahteva tudi določena mera poguma, priznava zdravnica Eva Pogačar, načelnica podkomisije za medicino pri GRS Slovenije, ki je sicer po rodu Dolenjka: "Gorska reševalka sem že 15 let, 5 let imam licenco za helikoptersko reševanje in ne morem reči, da me je strah, ko se spuščam po vitlu v steno. A tudi ne trdim, da nimam določenega `rešpekta` pred spustom v globino. Brez intenzivnih vaj in priprav bi bilo najbrž to početje precej bolj stresno. A hvaležen pogled ponesrečenca po prihodu zdravnika v steno nam pomaga pozabiti na lastno tesnobo. Se pa včasih zgodi, da se ponesrečenec brani dviganja v helikopter, ker se boji hrupa in vetra ali pa visenja v zraku." Čeprav so reševalne ekipe na kraju nesreče vse hitreje, je všasih prepozno, pravi Eva Pogačar: "To so žalostni spomini, saj gre največkrat za smrt mladih ljudi. Med uspešnimi reševanji mi je ostalo posebej v spominu reševanje dekleta z Jelovice, ki je ponoči padla s prepadnega roba v globino. Telefonski klic me je prebudil iz globokega sna, težko reševanje v temni noči je potekalo peš in dekle je bilo treba najprej spraviti iz prepada. Bila je v tako slabem zdravstvenem stanju in že močno podlajena, da smo imeli pravo bitko s časom. V reševalni akciji sva bila dva zdravnika. V takih akcijah nosimo zdravniki s seboj nahrbtnik s prvo pomočjo, težek kakšnih 15 kilogramov. Večkrat pa se je treba na hitro odločiti, ali boš ponesrečencu nudil prvo pomoč v steni, ali ga boš dal nemudoma potegniti v helikopter in odpeljati v bolnišnico. V helikopterju oprema nudi več možnosti za medicinsko pomoč."