Andrej Pavlič se v času, ko elektronsko ustvarjeni digitalni vizualni zapisi in konceptualni zdrs umetniškega v polje poenostavljene sociološke interpretacije vsakdanjega življenja izpodrivata klasično naslikane podobe, še vedno posveča oljni sliki. Njegovo anahronistično sestavljanje okruškov včerajšnjega sveta je kot skrivnostni rebus križajočih se identitet in prepletenih simbolnih aluzij, zarezanih v polifonijo odmevov mojstrovin iz zakladnice zgodovine umetnosti. V središče postavljena figura v zgodovinskem kostumu je fantomski posrednik, ki je toliko bolj realna, kolikor bolj je imaginarna. Moški ali ženski lik izzivalno nastopa kot bistvena točka pogleda, v kateri se vzpostavlja dialog. Iščoče oči, nepreklicno uprte v gledalca so povabilo v imaginarni svet onkraj. Ponujajo mu obet zgodbe, ki pa je neizrekljiva in neubesedljiva. Pavlič je eden tistih ustvarjalcev utišanega in upočasnjenega koraka, ki gledalcu skuša dopovedati, da mora, če hoče doumeti lastno eksistenco, utihniti in prisluhniti ter ustaviti čas, da lahko poišče resnico, ki je v prozaičnem vsakdanjem svetu že skoraj izgubljena, je še zapisal Košan. Andrej Pavlič, rojen leta 1957 v Ljubljani, je leta 1981 diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Leta 1994 se je študijsko izpopolnjeval v Cite Internationale des Arts v Parizu.