To je na včerajšnji novinarski konferenci razkril Milan M. Cvikl, poslanec SD in nekdanji predsednik državnozborske komisije, ki je preiskovala nakup osemkolesnih oklepnikov. S tem je potrdil Dnevnikove navedbe, da je urad za analize finančnih transakcij pri avstrijskem notranjem ministrstvu že kmalu po podpisu pogodbe o dobavi oklepnikov slovensko policijo in urad za preprečevanje pranja denarja obvestil o sumljivih denarnih nakazilih. Kljub temu sta se slovenska policija in tožilstvo s Finci povezala šele več kot leto dni pozneje, natančneje maja oziroma junija letos (po prvih aretacijah na Finskem), pri čemer že ves teden nista pojasnila, zakaj preiskave nista sprožila že prej.
Tako se počasi sestavlja mozaik zgodbe o spornem nakupu oklepnikov. Na podlagi dostopnih podatkov lahko potrdimo, da je dva tedna po podpisu pogodbe med Patrio, Rotisom in ministrstvom za obrambo Hans Wolfgang Riedl, pogodbeni sodelavec družbe Patria Vehicles, od Fincev prejel med pet in sedem milijonov evrov, pri čemer je znesek v višini pet milijonov evrov takoj zatem nakazal na avstrijski bančni račun Walterja Wolfa. Slednji naj bi denar v več transakcijah posredoval na račune v drugih državah, med katerimi so tudi davčne oaze. Pri tem naj bi Wolf na svoje račune, domnevno tudi v Liechtensteinu, do 7. februarja lani prenesel polovico zneska, ki ga je prejel od Riedla (okoli 2,5 milijona evrov).
***VIDEO: Finska televizija o podkupovanju v aferi Patria: Seveda so vpleteni tudi Slovenci***
V celotni zgodbi je še kar nekaj neznank. Tako še vedno ni znano, kdo so prejemniki denarja na računih v Avstraliji, Indoneziji in drugih državah, ki ga je tja nakazal Wolf. Številke teh računov so po neuradnih podatkih navedene tudi na dokumentu, ki so ga slovenskim in finskim pristojnim organom posredovali Avstrijci, iz česar gre sklepati, da so na policiji z njimi seznanjeni že več kot leto dni. Prav tako ni znano, za koga je uradno delal Walter Wolf. Prvi mož Patrie Jorma Wiitakorpi je včeraj za Dnevnik povedal, da je imel pogodbo s Finci sklenjeno le Riedl, ne pa tudi Wolf. Na vprašanje, ali je imel Wolf pogodbo z izraelskim Elbitom, ki bo Patriinim oklepnikom dobavil oborožitvene postaje, pa je Wiitakorpi odgovoril, da "tega ne ve".
"Ne poznam ne gospoda Wolfa ne njegovih morebitnih poslov z gospodom Riedlom," je dejal Wiitakorpi. V uredništvu sicer razpolagamo s pogodbo, ki jo je Wolf - domnevno brez vednosti slovenskih oblasti - v začetku leta 1995 sklenil z Elbitom, pri čemer se je z Izraelci dogovoril o 2,5-odstotni proviziji pri poslu za dobavo vojaške opreme. Če se je Wolf tudi tokrat dogovoril za enako višino provizije, mu bo zgolj "izraelski" del posla s Patrio, ki je vreden 140 milijonov evrov, prinesel okoli 3,5 milijona evrov.
Bistvo zgodbe bi lahko zameglile razlage podatka, da Finci pri vseh osumljencih v zadevi Patria preiskujejo sume kaznivih dejanj v obdobju med 21. januarjem 2004 in 7. februarjem lani. Več finskih virov, ki zaradi trajajoče preiskave njenih izsledkov nočejo uradno komentirati, nam je včeraj zatrdilo, da se datum začetka preiskovanega obdobja (januar 2004, torej skoraj tri leta pred sklenitvijo posla) nanaša na sume industrijske špijonaže v Steyru, solastniku Sistemske tehnike, ki je skupaj z avstrijsko-ameriško družbo od decembra 2003 razvijala vozilo krpan. Po dostopnih podatkih Finci industrijske špijonaže za zdaj sumijo le Riedla. Ta je, kot je včeraj potrdil Wiitakorpi, svetovalno pogodbo s Patrio podpisal leta 2005, še istega leta pa je njegovo posetnico pridobil nekdanji pripadnik brigade Moris Darko Njavro in jo pozneje izročil lastniku Viator$amp;Vektorja Zdenku Pavčku.
