Lakota je eden najhujših problemov človeštva, ki pa ga, kot je bilo slišati na včerajšnji okrogli mizi Unicefa Slovenije, siti obravnavajo kot modno muho in preveč volontersko.
Nedavno so o tem v Rimu govorili tudi svetovni voditelji. "A ni nihče razpravljal o naraščanju števila prebivalstva, saj to ni le pravica, ampak tudi odgovornost ljudi. Nihče tudi ni razpravljal o denarju, ki se troši za popolnoma druge namene," je opozoril dr. Jožef Kunič, podpredsednik društva Unicef Slovenija, in dodal, da so se v letih od 1996 do 2007 sredstva za oborožitev na svetu povečala za 45 odstotkov, v Afriki, kjer imajo hude težave z lakoto, kar za 51 odstotkov.
"Niti najrevnejše države ne varčujejo pri oboroževanju. Samo v Afriki je 18 skupin mednarodnih sil ZN s 70.000 ljudmi. Gre za mnoge konflikte, za strahotno uporabo orožja, ki ga nosijo mnogi in se bojujejo, namesto da bi pridelovali hrano," pravi Kunič. Žrtve teh napak odraslih pa so po njegovem otroci. Isatou Jallow iz Gambije, sicer predstavnica Svetovnega programa za hrano, je opozorila, da dražja hrana najbolj vpliva na ženske, ki morajo več delati, da bi jo lahko kupile, in se zato manj posvečajo svojim otrokom. Podhranjenost je - zlasti v afriških državah - hud problem. "Noseča ženska, ki je podhranjena, rodi podhranjenega otroka. Ta se zaradi pomanjkanja in enolične hrane ne more normalno razvijati, v šoli mu gre slabše, in če je podhranjeni otrok deklica, je še huje, saj bo imela tudi sama podhranjenega otroka. To je začarani krog," svari Isatou Jallow.
Kje vidi izhod iz njega dr. Emil Erjavec, redni profesor na Biotehniški fakulteti v Ljubljani? "Govorimo o milijardi lačnih ali podhranjenih, zato svet potrebuje novo obliko mednarodne pomoči, zgolj razdeljevanje hrane tistim, ki umirajo od lakote, ni dovolj, saj s tem ne odpravljamo korenin problema. Razvoj industrijskega modela kmetijstva je zlasti v afriških in karibskih državah uničil tradicionalno kmetijsko proizvodnjo, zato so tam ljudje odvisni od tega, da jim nekdo hrano pripelje," svetovno tragedijo opisuje Erjavec. Po njegovem bi bilo treba vzpostaviti svetovno kmetijsko politiko in se po zgledu osmih najbolj sitih, ki se sestanejo zato, da bi rešili dolar, začeti ukvarjati s tem, kako rešiti svetovno proizvodnjo hrane. Slovenija bi lahko, tako Erjavec, nerazvitim pomagala predvsem z znanjem. Tomaž Banovec, nekdanji direktor statističnega urada, pa je opozoril na dvoličnost pomoči, ki jo siti namenjajo lačnim, saj je vse preveč usmerjena interesno - v korist tistega, ki podarja.
