Naj spomnimo, da je bil Pogorevc obsojen, ker je 6. maja 2002 na parkirišču za poslovno stavbo Slovenijalesa v Ljubljani novinarju Dela Žarku Hojniku izročil fotokopije pritožbe tožilstva ter sodb temeljnega in višjega sodišča, ki so jih leta 1986 izrekli Bečirju Kečanoviću, danes zaposlenemu pri komisiji za preprečevanje korupcije. Ta je, leta 2002 zaposlen kot podsekretar v uradu za usmerjanje in nadzor policije notranjega ministrstva, namreč kot mlad policist pretepel nekega osumljenca in mu prizadejal trajno okvaro sluha. Po trditvah tožilstva je Pogorevc izročil dokumente novinarju zato, da bi omajal Kečanovićevo kandidaturo za mesto direktorja za usmerjanje in nadzor nad delom policije. Čeprav Hojnik listin ni objavil, je zadeva vendarle prišla na dan in Kečanović je bil prisiljen kandidaturo umakniti.
Pogorevc je na sodišču vse skupaj zanikal, njegov zagovornik Dušan Korošec pa je Hojnika poskušal diskreditirati, češ da gre za neverodostojno pričo (ki laže, prijateljuje s Kečanovićem in podobno). A sta tako prvostopenjsko kot višje sodišče ocenila, da je novinarju dokumente v resnici izročil Pogorevc, kar je potrdil tudi telefonski pogovor med njima, ki ga je skrivoma posnel Hojnik. Trditev obrambe, da je sodba javna listina in ne osebni podatek, je okrajno sodišče zavrnilo, češ da je šlo za izbrisano sodbo, ki za sodišče pravzaprav sploh ne obstaja več, kar je Pogorevc kot generalni direktor policije vsekakor vedel. S takšnim stališčem se je strinjal tudi drugostopenjski senat.
Sodišču je postopek torej uspelo končati s pravnomočno sodbo, čeprav je že vse kazalo, da bo kazenski pregon še pred tem absolutno zastaral.
Prvostopenjske sodne odločbe obdolžencu namreč nikakor niso mogli vročiti, zato so se odločili za tako imenovano nadomestno vročitev - odločbo so nabili na oglasno desko. Pogorevčev zagovornik je takšnemu načinu sicer ugovarjal, vendar so višji sodniki menili, da je bil postopek speljan po črki zakona.
