Razloge za svoje dvome o avtorstvu besedila, ki je v javnosti odmevalo predvsem po objavi izjave udeležencev lovranskega foruma o škofu Rožmanu, je pojasnila v zadnji številki glasila Družina.

Omenjeno pismo duhovnikom za novo leto 1946, v katerem Vovk med vrsticami kritizira medvojno ravnanje duhovščine in škofa Rožmana, zvezo z okupatorjem pa označi za nemoralno in protinarodno, je v Lovranu, kot smo že poročali, predstavil dr. Martin M. Dolinar. Kot se je izkazalo kasneje, ni šlo za nov dokument, saj ga je prvič omenil že na posvetu v državnem svetu pred štirimi leti, dva odstavka pa sta izšla tudi v zborniku. Toda pravo zanimanje za to pismo je (očitno tudi med zgodovinarji) spodbudila šele omenjena izjava, v katero so njeni avtorji, Martin M. Dolinar, Spomenka Hribar, Stane Granda in Gorazd Kocijančič, vključili prvi del pisma in se nato zavzeli za prenehanje političnega instrumentaliziranja škofa Rožmana. Po mnenju dr. Pečarjeve je bila objava te izjave predvsem povod za nediferenciran napad na KC. Vovka naj bi zlorabili za "ideološke namene", vrhunec te zlorabe pa naj bi pomenil prispevek dr. Spomenke Hribar v Sobotni prilogi z naslovom Priložnost za nov začetek.

Domnevno Vovkovo pismo je bilo po ugotovitvah Pečarjeve napisano na pisalnem stroju, ki so ga v škofijski pisarni uporabljali v letih 1945 in 1946 - kasneje ne več, odnesla naj bi ga Udba -, toda to naj ne bi bil pisalni stroj, na katerega je Vovk v svoji delovni sobi pisal svoje dopise. Na njem tudi ni popravkov z roko, iz katerih bi lahko sklepali o avtorju. Sicer pa je v Vovkovi zapuščini mogoče najti tudi druge osnutke, ki jih ni napisal sam in jih ni sprejel za svoje, poudarja omenjena zgodovinarka. Prav tako ni po njenem mnenju nobenega dokaza, da je bilo pismo odposlano in da bi ga kateri koli župnik ali dekan dobil. Če pa bi bilo pismo vendarle odposlano, pa bi za to zagotovo izvedela Udba in bi v njeni dokumentaciji o tem morali najti kakšno zabeležko.

Da ne gre za Vovkovo pismo, naj bi bilo mogoče sklepati tudi iz dikcije in miselnosti. Vovk, opozarja Pečarjeva, ni nikoli obsodil Rožmana, Stepinca ali Vatikana, čeprav je oblast to od njega kar naprej zahtevala. Notranji minister Kraigher naj bi mu (tako piše Vovk) še oktobra 1946, skoraj leto dni po domnevnem pismu, očital, da ni "še z eno besedo, pisano ali na prižnicah razglašeno, obsodil duhovnikov zločincev in pa škofov dr. Rožmana in Stepinca". Na to naj bi mu Vovk odgovoril, da nima pravice obsojati ali odstavljati Rožmana, sploh pa da se mu smili revež, "ko je toliko dobrega storil, tudi vam partizanom".

Zgodovinarka tudi ugotavlja, da je v besedilu najti misli, "sorodne" mislim v osnutkih za t. i. lojalnostno izjavo, ki jo je Vovk julija 1945 podpisal, kasneje pa trdil, da so ga z njo "potegnili". To izjavo naj bi napisal duhovnik Jakob Šolar (po zamislih Franca S. Finžgarja, dr. Antona Trstenjaka in nekaterih drugih), izoblikoval pa stolni kanonik Josip Šimenc. Prav ta skupina naj bi kasneje zbirala gradivo za "razkrinkanje" škofa Rožmana in - tako domneva Pečarjeva - napisala tudi omenjeno "Vovkovo" pismo.