Ranka Ivelja: Interpretacija, da gre za politizacijo pred volitvami, je zlonamerna

Ranka Ivelja meni, da tako jasne obsodbe kolaboracije ni izrekel noben drug škof

V njej so pozvali k spoštljivemu zavedanju o tragičnosti in kompleksnosti tedanjega časa in posvarili pred instrumentalizacijo škofa Rožmana. Odzivi so bili burni. Dr. Janez Stanovnik je Vovkovo pismo označil za "pretresljiv" dokument, nekdanji domobranec, avtor knjige Spomini na težke dni dr. Janez Zdešar, pa se v zadnji Družini sprašuje, ali ne gre za zavestno izigravanje škofa Vovka proti škofu Rožmanu in s tem za instrumentalizacijo prvega. Za tem naj bi se - tako je razumeti tudi iz drugih odmevov na cerkveni strani - skrivali predvolilni nameni. Ker bo Vovkovo pismo najbrž še odmevalo, smo dr. Dolinarja prosili za podrobnejša pojasnila.

Kdaj in kako ste odkrili Vovkovo pismo duhovnikom iz leta 1945?

Vovkovo besedilo duhovnikom mi je zbudilo pozornost, ko sem se leta 2004 pripravljal na predavanje v državnem svetu o duhovnikih. Pismo je del Vovkove zapuščine, dotlej se je povsem normalno hranilo v arhivu ljubljanske nadškofije. Na simpoziju sem daljši odlomek prebral in ga nato tudi skupaj z referatom objavil v zborniku s tega simpozija. Zanimivo je, da tedaj ni zbudil nobene pozornosti. Zato sem toliko bolj začuden, zakaj, s kakšnim namenom se temu pismu danes namenja takšna pozornost.

***Preberite si pismo za novo leto 1946: prva stran***

***Preberite si pismo za novo leto 1946: druga stran***

***Preberite si pismo za novo leto 1946: tretja stran***

***Preberite si pismo za novo leto 1946: četrta stran***

***Preberite si pismo za novo leto 1946: peta stran***

***Preberite si pismo za novo leto 1946: šesta stran***

Morda pa je tedaj to besedilo ušlo pozornosti javnosti. Spomenka Hribar je nanj, kot pravi, postala pozorna šele v Lovranu, prepričana, da gre za novodkrit dokument. Pravi tudi, da niste omenili, da je bil odlomek pisma že objavljen.

To pravzaprav ni sodilo v kontekst predavanja, ki sem ga imel, ker sem bil prepričan, da mora biti strokovni javnosti pismo znano. Spomenka Hribar je sodelovala na simpoziju v državnem svetu, o njem so poročali novinarji, izšel je zbornik s predavanji. Vendar jih tedaj to pismo ni nagovorilo in vznemirilo.

Je pismo kdaj vznemirilo škofijsko vodstvo? So v cerkvenih krogih vedeli zanj?

Tega ne vem, škofom in drugim vodilnim ljudem v škofiji ne tedaj ne kasneje nisem posebej poročal o tem dokumentu.

Kaj vam pove to pismo? Je tudi za vas pretresljivo?

Najprej bi rad poudaril, da to Vovkovo besedilo ni bilo namenjeno javnosti, temveč le duhovnikom ljubljanske nadškofije. Kako jim je bilo posredovano, ne vem; možnosti posredovanja so bile tedaj vsekakor zelo omejene. "Pismo" duhovnikom za leto 1947 je denimo le prebral na srečanju, ni jim ga pa razdelil. Pomembno je tudi vedeti, da je besedilo sestavljeno iz treh delov. Prvi, ki govori o razmerah med drugo svetovno vojno in je zdaj predmet polemike, je na neki način namenjen spraševanju vesti duhovnikov. V drugem delu, ki govori o duhovniški službi, se naveže na načrtovano ločitev cerkve od države. Izrazil je upanje, da bodo državni voditelji spoštovali zagotovila, da bo zajamčena in zavarovana svoboda vesti in verskega udejstvovanja, in da se bodo zavedali, kako velikega pomena je nemoteno versko življenje in neovirana krščanska vzgoja. Ko v zvezi s tem govori o duhovnikih, poudarja, da je njihovo poslanstvo oznanjati križanega Kristusa s ponižnostjo, krotkostjo in ljubeznijo. Pravi tudi, da "temu nauku ne bodo samovoljno pridevali svojih individualnih domnev sodb ali dognanj o svetnih ali zunanjih zadevah, katere urejevati so poklicani drugi.(...) Naš poklic je, da smo oskrbniki in delivci božjih skrivnosti." To je jedro tega pisma, to hoče sporočiti duhovnikom. Le v tem kontekstu lahko razumemo celoto.

Ali je tedanja oblast vedela za to pismo?

Tega ne vemo. Še enkrat pa poudarjam, da je bilo to pismo izrazito interne narave. To je jasno iz več razlogov. Generalni vikar Nadrah je lojalnost oblastem izrazil 15. decembra 1945, nekaj dni kasneje so ga zaprli. To je bil prvi šok. Junija istega leta so duhovniki izdali spomenico, v kateri so bili še bolj jasni glede svojega poslanstva in odnosa do oblasti, a je ta ignorirala tudi to spomenico. V nadškofiji jim je postalo več kot jasno, da se z njimi ne želijo pogovarjati. Zato so se obrnili vase, zavzeli stališče do dogajanja med drugo vojno oziroma do ravnanja dela duhovščine. In bodimo natančni: Vovk ne govori na splošno o Cerkvi ali škofiji, temveč o tistih, ki so zlorabili vero in svoj položaj, ki so napačno razumeli papeževe besede itd.

Govori o Rožmanu? Ali ni on tisti, ki bi lahko napačno interpretiral papeževe besede?

Rožmana nikjer ne omenja. V mislih ima tiste, ki so se kompromitirali. Treba je tudi vedeti, da je Vovk kot najožji Rožmanov sodelavec videl tudi drugo stran Rožmana, ki je javnost ne pozna dovolj. Tudi mene so presenetile ugotovitve kolegice, ki je preučila doslej neobjavljene Rožmanove pridige in pisma. To gradivo kaže, da je bil Rožman pacifist. Ob vsaki priložnosti je nastopal proti vojni, svaril ljudi, naj ne provocirajo in naj ne spodbujajo nasilja, temveč naj poskušajo obraniti svoje življenje. Sicer pa je Rožman leta 1944 obsodil bratomorno vojno, tudi to je vedel Vovk.

V javnosti so doslej odmevali tisti odlomki iz pisma, kjer Vovk govori o tem, da se je tudi v imenu vere morilo brez sodnega postopka, o sodelovanju duhovnikov pri tem, o "neosnovani" razlagi papeževih besed, in tisti del, kjer kolaboracijo jasno označi za nemoralno in protinarodno. Popravite me, če se motim, toda v Cerkvi so stališče do kolaboracije kasneje spremenili.

Ne, razmere so se spremenile. Povsem jasno je bilo, da partiji ni bilo do tega, da bi Cerkev priznala nepravilnosti med drugo vojno, šlo ji je za to, da jo spravi na kolena. Od škofa Vovka so zahtevali tri stvari: da obsodi Rožmana, da se distancira od Vatikana in postane nacionalna cerkev ter da se v semenišča uvede socialistična vzgoja. Škof Vovk na to ni pristal in to je še stopnjevalo nasilje partijskih oblasti nad predstavniki Cerkve. Kljub temu je škof Pogačnik tako kot Vovk obsodil vse, kar se je dogajalo slabega in nepravilnega in "kar je cerkveno vodstvo obsodilo že med vojno in po vojni". Škof Šuštar se je identificiral s Pogačnikovo izjavo. Tu ne vidim nobene diskontinuitete.

Ampak ali so kdaj kasneje v Cerkvi tako nedvoumno priznali, da je bila kolaboracija napaka?

Te zadržke pri javnem izjavljanju lahko razumem. Vovk je poskušal navezati stike z oblastjo in kritično osvetliti ravnanje svoje strani, pa jih je vseeno kar naprej dobival po glavi. Ker se ni zlomil na zaslišanjih, so mu zapirali duhovnike. Natančno so vedeli, kaj ga najbolj boli. Nato so ga še zažgali. Po mojem je prav ta dogodek usodno zaznamoval odnos med Cerkvijo in oblastjo. Cerkev ni videla več nobene možnosti za dialog. Ne gre pozabiti, da je bilo in je še ključno vprašanje, kdo je bratomorno vojno sprožil. Tu so pa stališča jasna. Partija je začela pobijati vidne predstavnike katoliške strani, še preden se je ta organizirala. In na to so v Cerkvi opozarjali ves čas, na ta vrstni red.

Lahko Vovkovo pismo prispeva k spravi?

To pismo bi lahko pomenilo korak naprej k spravi, z Vovkovim zgledom, kako pomembno je, da se vsakdo zamisli nad lastnimi dejanji, jih iskreno obžaluje in prizna napake, z "velikodušnostjo" in "brez hlepenja po maščevanju". Res pa je, da je to pismo zbudilo pozornost pol leta pred volitvami. Če bi obstajala iskrena želja, da bi travmatične stvari razčistili, bi o tem razpravljali že leta 2004, na obeh straneh, ne pa v predvolilnem času. Zdaj se mi za takšno razpravo ne zdi najbolj primeren čas. Z Janezom Zdešarjem pa se strinjam v toliko, da je forum s to izjavo, o kateri smo žal premalo diskutirali, instrumentaliziral Vovka.

Dr. Tamara Griesser Pečar dvomi o avtentičnosti tega pisma. Kaj pa vi?

O sami avtentičnosti ne dvomim. Vsebinsko je skladno z razmišljanjem generalnega vikarja Vovka, ki je bil zelo pošten, iskren in odprt človek. Res pa je, da mi za zdaj še ni jasno, kako je s tem pismom - če sploh je - seznanil duhovnike. Vsekakor tega petinpolstranskega pisma zaradi njegove interne narave ni ciklostiral, več kot stokrat pa ga tudi niso mogli natipkati. Domnevati je torej mogoče, da je bilo namenjeno le ustni komunikaciji, podobno kot tisto iz leta 1947. Ali je o njegovi vsebini kdo poročal oblastem, pa lahko tudi zgolj ugibamo.

Iz video arhiva

Škof Vovk v doslej neznanem pismu priznal sokrivdo RKC za dogodke med vojno

Janez Stanovnik: Za kolaboracijo škofa Rožmana obstajajo dokazi

Metropolit Uran: Upam, da bodo prenehali napadati škofa Rožmana