Zaradi nacistične ideologije so se v ZDA pojavile zahteve, da ameriški športniki na igrah ne bi smeli sodelovati, a so nato vseeno tekmovali, in to zelo uspešno.
Da se je učinek Hitlerjevih prizadevanj po širjenju nestrpnih idej zmanjšal, upi, da bodo igre dokazale "rasno superiornost", pa razbili, ima največ zaslug temnopolti Američan Jesse Owens, ki je postal junak iger in najbolj popularen športnik tistega časa. Zmagal je v štirih disciplinah (100 m, 200 m, skok v daljino, štafeta 4 x 100 m - Američani so postavili svetovni rekord), ljudje na štadionu pa so ga oboževali in mu ploskali ter vzklikali njegovo ime. To je Hitlerja tako razjezilo, da ameriškemu atletu, ki je imel med drugim 25 let v lasti svetovni rekord v skoku v daljino (8,13 m), ni želel čestitati. Drugače se je obnašal nemški skakalec v daljino Lutz Long, s katerim sta skovala dolgoletno prijateljstvo. Long je Owensu po slabem nastopu v kvalifikacijah skoka v daljino, ko se je komaj uvrstil v finale, pomagal z nasvetom, za kar je dobil De Coubertainovo priznanje za fair-play. Pred Hilerjevimi očmi se je obnašal prijateljsko do Owensa, ki kljub hudi rasni nestrpnosti v tistem času ni imel težav, ko se je sprehajal po Berlinu ali odšel v bar na kavo, kajti ljudje so ga imeli radi in s tem, ko so ga povzdignili v junaka olimpijskih iger, zavrnili nacistično propagando.
Športni festival v Berlinu je bilo prvič mogoče spremljati v neposrednem televizijskem prenosu, po nemškem glavnem mestu pa je bilo posejanih 25 velikih ekranov, preko katerih so lahko ljudje spremljali športne boje. Prvič sta bila na olimpijskih igrah rokomet in košarka, a so bile tekme na prostem, včasih tudi v dežju. Olimpijski ogenj je zagorel drugič, prvič pa je olimpijska bakla pred tem opravila pot od antične Olympie do prizorišča iger, kar je nato postal običaj, ki še vedno velja. Poleg Owensa so imele igre še nekaj junakov, ki pa se niso približali slavi Američana. Trinajstletna Marjorie Gestring iz ZDA je zmagala v skokih v vodo z odskočne deske in je še vedno najmlajša dobitnica zlate kolajne na olimpijskih igrah. Še leto mlajša je bila takrat Inge Sorensen iz Danske, ki je bila tretja v plavalni disciplini 200 hrbtno in je še danes najmlajša dobitnica kolajne na olimpijskih igrah. Edinstven dosežek je uspel madžarskemu vaterpolistu Oliverju Halassyju, ki je osvojil tretjo kolajno v karieri, čeprav so mu amputirali nogo pod kolenom. Eden junakov je bil tudi Estonec Lristjan Palusalu, ki je zmagal v obeh rokoborskih disciplinah (v prostem in grško-rimskem slogu), Britanec Jack Bersford pa je bil olimpijski prvak v veslanju in bil že na petih igrah med dobitniki kolajn.
Uspešen je bil tudi Slovenec Leon Štukelj, ki je osvojil srebrno kolajno v gimnastiki (na krogih). To je bilo njegovo šesto in zadnje odličje z olimpijskih iger. Štukljeva bera je štela tri zlate, srebrno in dve bronasti kolajni. Za las so za kolajno zaostale Lidija Rupnik, Marta Pustišek, Kristina Hribar in Ančka Keržan, ki so bile četrte na ekipni gimnastični tekmi.
