Anevrizme so izbokline, ki zaradi oslabelosti žilne stene običajno nastanejo na razcepišču možganskih arterij. Podobne so balončkom, ki se polnijo s krvjo, in lahko počijo. Če se to zgodi, se zgodi kap zaradi krvavitve v možganske ovojnice (subarahnoidna krvavitev). V razvitih državah sveta se pojavlja od 5 do 10 bolnikov s krvavečo anevrizmo na 100.000 prebivalcev letno. V Sloveniji utrpi subarahnoidno krvavitev okoli 200 prebivalcev letno. Zaradi krvavitve že pred prihodom v bolnišnico ali takoj po njem umre približno tretjina bolnikov, tretjina jih ima trajne posledice in le tretjina jih odnese brez posledic. Najpogostejši dejavniki tveganja, ki povzročijo nastanek anevrizme, so kajenje, visok krvni tlak in alkoholizem, čeprav ima veliko vlogo tudi genetska predispozicija. Podatki govorijo, da je pomemben tudi spol, saj so ženske bolj ogrožene od moških, pa tudi s starostjo se pojavnost povečuje. K dejavnikom tveganja sodi tudi nekaj tipičnih bolezni: tuberozna skleroza, avtosomna dominantna policistična bolezen ledvic in druge. Ljudje, katerih družinski član ima možgansko anevrizmo, imajo povečano verjetnost za njen nastanek, zato se jim priporoča preventivno magnetnoresonančo ali pa računalniškotomografsko slikanje možganskih arterij, opozori Zoran Miloševič.

Diagnoza
Bolniki znajo razložiti, da jih ob krvavitvi anevrizme nenadoma tako hudo boli glava kot še nikoli v življenju. Ob tem jih lahko spremljajo slabost, bruhanje, strah pred svetlobo, bolečine v vratu in včasih tudi izguba zavesti. Čeprav jih lahko spremlja niz znamenj (epileptični napadi, zmedenost …), jih kar 40 odstotkov zazna samo močen in nenaden glavobol.
Izbirna preiskava, ki potrdi krvavitev v prvih 24 urah s kar 93-odstotno uspešnostjo, je računalniška tomografija možganov, ki pokaže tudi druge mogoče poškodbe možganov. Če je subarahnoidna krvavitev dokazana, se takoj nadaljuje računalniškotomografski prikaz možganskih arterij, ko je bolnik še v računalniškotomografskem aparatu. S pomočjo računalniškega tomografa se lahko hitro, varno in učinkovito odkrije možganska anevrizma, ki je povzročila krvavitev. Ker ima kar 15 odstotkov bolnikov več ko eno anevrizmo, je treba preiskati vse možganske arterije.

Prvi maloinvazivni posegi že pred 30 leti
Anevrizme so dolga leta zdravili in jih tudi danes lahko uspešno zdravijo z nevrokirurškimi operacijami, vendar pa se vse pogosteje uporablja znotrajžilno zdravljenje. Pri slednjem gre za maloinvazivni poseg, ki ne zahteva vstopa do arterije skozi lobanjo kot pri nevrokirurški operaciji, ampak za vstopno točko izkorišča dimeljsko arterijo. Skozi arterijski sistem postavimo vodilo vse od dimeljske arterije do možganske arterije pod vstopom v lobanjsko bazo. Skozi vodilo lahko uvajamo inštrumente v možganske arterije. Potek posega spremljamo na prikazovalniku s pomočjo rentgenskih žarkov in z uporabo kontrastnih sredstev, tako da lahko v vsakem trenutku vemo, v katerem delu možganske anevrizme ali arterije smo z instrumenti in kaj s temi instrumenti izvajamo.
Osnovna ideja rešitve težave možganskih anevrizem je v znotrajžilni zapolnitvi možganske anevrizme do te mere, da v njej zaustavimo pretok krvi, kar je vzrok za njeno rast ter posledično predrtje in krvavitev v možgane. Pred tridesetimi leti je prvi o tem poročal Serbinenko iz Moskve, ki je izvajal znotrajžilna zapiranja možganskih anevrizem z baloni. Vendar pa je imela ta metoda kar nekaj pomanjkljivosti. Redkokdaj je bilo mogoče balon napihniti v notranjosti anevrizme in zagotoviti, da ne bi pritiskal na arterijo in tako zaprl dovoda krvi, hrane in kisika možganom. »Prav nezmožnost uskladitve oblike balona in možganske anevrizme je bila vzrok za razvoj drugačnega materiala za zapolnitev anevrizme – spirale«, poudari sogovornik.

Zapiranje možganskih anevrizem s spiralami
»Tako imenovano znotrajžilno (endovaskularno) zapiranje anevrizem s platinastimi spiralami omogoča natančnejšo prilagoditev skupka spiral v notranjosti anevrizme, kar je pomembna prednost pred balonsko metodo. Začetniki tega načina zapiranja anevrizem so uporabljali proste spirale, ki niso bile pritrjene na vodilno žico, s katero so spirale potiskali v notranjost anevrizem,« nadaljuje Zoran Miloševič. Pri tem načinu ni bilo mogoče popravljati položaja spirale takrat, ko ta ni bila v pravilnem položaju ali pa je celo ostala v arteriji, na kateri je anevrizma bila. To slabost je odpravila uvedba spiral, pritrjenih na vodilno žico. Danes lahko z elektrolizo sprostimo spirale iz vrha vodilne žice v anevrizmo šele takrat, ko smo popolnoma prepričani o njihovi pravilni namestitvi, poudari sogovornik. Običajno za popolno zapolnitev anevrizme potrebujemo od ene pa vse do štirideset spiral, odvisno od velikosti in oblike možganske anevrizme. Pri anevrizmah z ozkim vratom je ta poseg dosegal dobre izide, težave pa so se pojavljale pri anevrizmah s širokim vratom, saj se spirale niso ohranjale v nameščenem položaju, ampak so uhajale v arterijo, kar je lahko povzročilo zaporo arterije in posledično možgansko kap. Druga težava, ki je prisotna pri anevrizmah s širokim vratom, je ta, da jih je težje izključiti iz krvnega obtoka, zato pa se lahko zgodi njihova ponovna rast ali predrtje. Tako je leta 1998 Moret iz Pariza izboljšal tehniko zdravljenja in z balonom, ki ga začasno postavimo prek vratu anevrizme, preprečimo širjenje spiral v arterijo med zapiranjem. Vendar pa se je šele z uvedbo žilnih zapornic leta 2003 uveljavila popolna tehnika, ki rešuje težave pri operacijah anevrizem s širokim vratom. Žilno opornico postavimo prek vratu anevrizme in s tem učinkovito preprečimo uhajanje spiral v možgansko arterijo. S tem anevrizmo tudi celoviteje izključimo iz krvnega obtoka in zmanjšamo možnost ponovnega predrtja ali rasti.

Ponovna rast anevrizme
Največja slabost znotrajžilnega zdravljenja je možnost ponovne rasti anevrizme, s tem pa bojazni, da se bo zgodilo njeno predrtje in krvavitev. Podatki kažejo, da se ponovna rast pojavi v 10–15 odstotkih in le v 2 odstotkih se zgodi ponovna krvavitev iz ostanka anevrizme. Čeprav je ta odstotek nizek, pa je to po besedah sogovornika največja bojazen zdravnikov. Trudimo se, da anevrizmo čim bolj izpolnimo s spiralami, saj je od tega odvisna ponovna rast anevrizem. Bolj kot je ta izpolnjena s spiralami, manjša je možnost ponovne rasti. Čeprav anevrizmo izključimo iz krvnega obtoka, pa je njena izpolnjenost s spiralami le od 30- do 40-odstotna. Zato gre razvoj spiral v to smer, da bi bilo mogoče izpolniti čim večji odstotek anevrizme.

Razvoj posodobljenih spiral
V zadnjem času smo priča izrednemu napredku v razvoju spiral, ki omogočajo čim večjo izpolnjenost anevrizem. Na trgu se pojavljajo spirale različnih velikosti, oblik in gostot. Razvili so bioaktivne spirale, ki so prevlečene s posebno, poliglikolično kislino, ki se vsrka v tkivo in povzroči vezivno reakcijo in krčenje anevrizme. Druge so prevlečene s hidrogelom, kateremu se volumen v notranjosti anevrizme poveča in tako celoviteje izpolni njeno notranjost.
Raziskave na tem področju so intenzivne in v fazi razvoja so spirale prevlečene s kolagenom, z beljakovinami, rastnim hormonom in z drugimi dodatki. Njihov namen je z dodatnimi snovni povečati razraščanje celic v notranjosti anevrizme ter popolno in trajno odstraniti možgansko anevrizmo iz krvnega obtoka in tako obvarovati bolnika pred ponovno možgansko krvavitvijo.