Kar se ideološkega momenta tiče, se morda v tem smislu čuti bolj prizadeta ljubljanska Fakulteta za družbene vede, ki je bila nekakšna trdnjava ideološkega monopola komunistične partije od njene ustanovitve dalje kot visoka politična šola. Ustanovitelji tedanje visoke šole so ohranjali neko kadrovsko kontinuiteto, zato je v njenem genskem zapisu še danes zagotovo ideološki monopol.

Peter Jambrek v intervjuju za STA (24. marca 2008)

***

Na FDV sem se zaposlil v jeseni 1986, ko sicer še ni bilo eksplicitnih družbenih in političnih prelomnic, a slutiti se jih je že dalo. Še najbolj skozi pisanje takratne Mladine, kjer smo iz tedna v teden generirali javna vprašanja (člen 133, smrtna kazen, pravice manjšin, emancipacija homoseksualnosti, kritika JLA, kosovska kriza...).

Na fakulteti je vladalo nekakšno zmedeno zatišje. Sobivali so partijci, bivši (izključeni) partijci in pa nepartijci, ki smo bili izrazita manjšina. Celo upokojeni generali in visoki častniki JLA, ki so predavali na obramboslovju, so dokaj benigno sedeli ob izpostavljenih kritikih režima. Ne vem, če je to bila sloga. Bolj verjetno kompromis.

Meni, ki sem študiral v čisto drugačnem okolju na Filozofski fakulteti in prišel na FSPN skoraj direktno s študija v tujini, je vse skupaj delovalo dokaj eksotično. In ni bilo brez smešnih zapletov. Denimo, ko sva s kolegom, ki se je prav tako zaposlil septembra 1986, primerjala plači, sva ugotovila, da imam občutno višjo, čeprav je vladala med asistenti uravnilovka. Povprašal je pri pristojnih službah in so povedali, da so meni izplačali polno plačo, njemu pa odšteli partijsko članarino. Kakšno članarino, če ni v partiji? In so se mu opravičili. Zame, nergača iz Mladine, so brez preverjanj predvidevali, da nisem v partiji, kolega pa je deloval urejen, normalen in je nekako samoumevno sledilo, da je v partiji. Isto jesen je bil pred 29. novembrom sprejem pri dekanu v čast dneva republike. In mlajši kolegi smo se predvsem zabavali z dovtipi in jedli kanapeje, nekateri starejši pa so čisto zares krožili po dvorani in kolegom čestitali dan republike. Kot v risanki. In neki, zdaj že pokojni, pravoverni, dejansko pa benigni kolega je stopil do mladega asistenta, s katerim sva si menda malo podobna (še študentje so naju včasih zamenjali) in ga začel kuriti, češ, kakšen neodgovoren odnos ima do države, družbe in njenih vrednot; kakšna svinjarije piše!? Kolega, apolitični metodolog, ga je zmedeno gledal, nakar se je oglasil Pavel Gantar, ki je slišal očitke in rekel: "Po moje si ga pomešal z onim v drugem kotu dvorane," in pokazal name.

A kakor koli že. Eno stvar sem hitro dojel. Da na takratni FSPN ni bilo mogoče deliti po rezu partijci-nepartijci (itak so skoraj vsi bili ali aktualni ali bivši), ampak po tem, koliko so bili kolegi avtoritarni, koliko pa generični demokrati. Denimo, kolega Rupel je bil takrat že bivši komunist, a v bistvu globoko prežet s partijsko logiko razmišljanja. Ko sva v tistem času imela neko polemiko v medijih, je Rupel zahteval od takratnega dekana, da me obravnava pedagoško-znanstveni zbor in ukori. Čista partijska logika in metoda! Obračunavati na fakulteti s tistimi, ki niso kompatibilni okoli javnih vprašanj!?

A dr. Jambrek ima na neki način prav. Fakulteta je resnično reprezentant kontinuitete. Vsakemu režimu, vsaki vladi in sploh vsakemu času je dala kadre in potenciale. Celo sam kontroverzni Jambrek, danes kritik bivšega režima in zasledovalec odtisov stare partije na novodobnih politikih, je v tistem času tvorno sodeloval s fakulteto. Eno najbolj odmevnih raziskav, ki jo je naročila in financiral CK stare zvezne partije v letih 1986-87, je v okviru Raziskovalnega inštituta FSPN vodil dr. Peter Jambrek. Raziskava je imela pomenljiv naslov: "Razredna bit sodobne jugoslovanske družbe in delovanje Zveze komunistov Jugoslavije". Sploh pa je imel današnji disident Jambrek včasih več kot spodobno in nekonfliktno kariero v partiji, katere duh ga danes preganja. Kot sledi iz portreta v Delu (11. marca 2000), je po tem, ko se je (oportuno ali iz prepričanja?) včlanil v partijo, bil v naslednjih letih član univerzitetne konference ZK, pa sekretar aktiva delavcev partijske celice Pravne fakultete, ustanovitelj in prvi predsednik marksističnega centra PF ter tudi član partijskega komiteja občine Ljubljana Center. Leta 1967 je prosil za novo partijsko izkaznico, ker so mu staro ukradli, kar je prijavil policiji. Iz ZK je izstopil šele leta 1989... K temu ni kaj dosti dodati. Tipični človek za vse režime. A v vseh režimih je igral specifično, ne vedno simpatično vlogo. Dr. Tine Hribar ga je v nekem intervjuju pred časom (SP Dela, aprila 2000) z razlogom imenoval kot Janševega Mefista.

No, fakulteta je resnično kovačnica kadrov vseh barv. Tako rekoč United Colors of FDV! Vedno je producirala politično elito. Kar se za osrednjo družboslovno fakulteto spodobi. Morda bi v fakultetno avlo lahko postavili dva displeja. Na enem bi bil seznam: trenutno na oblasti, na drugem: trenutno v opoziciji. In vselej bi bila oba polna. No, nikoli pa ni fakulteta prispevala toliko pomembnih kadrov za vladno koalicijo kot tokrat. Ne samo dr. Rupel, ki je itak zunanji minister za vse čase in režime, pa ministri Zver, Mate, Jarc. Tokrat je na vrhu koalicije in vlade Janez Janša, ki je na FDV študiral obramboslovje. Najbolj režimsko študijsko smer na režimski fakulteti. A v obrambo obramboslovju je treba povedati, da se je kljub temu, da je bilo fakulteti vsiljeno skupaj z nekaterimi "uniformiranimi" predavatelji, postopoma formiralo v resno civilno, univerzitetno raziskovalno in pedagoško inštitucijo z vsemi potrebnimi akademskimi atributi. No, nekateri niso uniforme nikoli slekli. A tisti so z njo že prišli na fakulteto. Denimo neki navdušeni grosupeljski mladinski funkcionar. Ni ga torej okužila fakulteta, a na srečo tudi njemu ni uspelo okužiti fakultete. Zato je s fakulteto v nenehnem latentnem sporu. Zakaj zato? Zato zato, ker mu je ni uspelo uniformirati. Tako kot mu ni na dolgi rok uspelo uniformirati medijev.

In prav to je banalno. Po strašnih napadih na medije je pol leta pred volitvami oddaljenost medijev od koalicije in Janše večja, kot je bila pol leta pred volitvami 2004. Takrat je že začel delovati vonj po preživetju. Kar naenkrat so začeli novinarji ugotavljati, kako se je Janša spremenil. Ker so se spremenili sami. Pač oportuno. In ko je že kazalo, da si je uspel podrediti celotno medijsko sceno (razen nekaj otočkov), se je zgodil nekakšen protiudar. Ne vedno načelen, pogosto voden z istimi ljudmi, ki so pred tem medije poklanjali premierju. A vendar. Čeprav se celo na režimski televiziji stvari spreminjajo in se tudi najbolj Janševi kadri že spogledujejo s potencialnimi novimi oblastniki, je problem. Velik. Tisto, kar bo ostalo, če Janša odide v opozicijo, je radikalno spremenjena medijska in RTV-zakonodaja. In kdorkoli bo prišel na oblast, se bo spoprijel z dvema skušnjavama. Prva je ta, da ugotovi, da Janševa medijska zakonodaja dejansko ni slaba. Za tiste, ki so na oblasti. In druga, če se že izmakne prvi: kako urediti medijsko krajino, ne da bi počel enako, kot je počela Janševa falanga. Kako, denimo, kadrovsko sanirati javno televizijo po kadrovskem cunamiju, pa ne uporabljati enakih čistilnih metod? Skoraj nerešljiv problem. Televizijo pač vsak oblastni princ, ki ima pet minut časa, nabriše kot Sneguljčico iz erotičnih stripov.