V svojem delu se zavzema za arhitekturo kot prakso, ki deluje kot sestavni del širše družbene realnosti in je tako soodgovorna za oblikovanje te realnosti, in za arhitekturo kot specifično prakso, ki je lahko družbeno produktivna le, kolikor ohranja svojo specifičnost. Pred nekaj meseci je izšla četrta izdaja njegove vplivne knjige, Modern Architecture: A Critical History, razširjena z novim poglavjem, ki obravnava arhitekturno produkcijo zadnjih dvajsetih let.

Predavanje, ki je bilo organizirano ob predstavitvi zadnje izdaje vaše kritične zgodovine moderne arhitekture, ste začeli z naštevanjem 20 milijonskih mest, za katera so značilne huda onesnaženost, ogromne socialne razlike, visoka stopnja kriminala; pokazali ste podobe degradiranega urbanega okolja, za katerega je videti, kot da se razrašča v neskončnost. Kako to, da ste predstavitev tega, kar štejete za najboljšo arhitekturno produkcijo zadnjih dvajsetih let, začeli s tako mračno podobo sodobne realnosti?

S podobami megalopolisov sem začel, da bi opozoril, v kakšnem merilu se danes dogaja urbani razvoj. Treba se je spomniti, da so tradicionalni modeli mesta dokončno preseženi, da pravzaprav ne moremo več govoriti o mestih v strogem pomenu besede, pač pa zgolj o urbaniziranih regijah. To je neke vrste nova narava, povsem transformiran teritorij, prepreden z infrastrukturami, sledovi razvoja. Šele ko se zavedamo izjemnih razsežnosti urbanizacije v sodobnem času, lahko razumemo pomen arhitekturnih intervencij, kakor tudi pomen dobrih modelov, vzorov za takšne intervencije. Z drugimi besedami, pokazal sem današnjo situacijo, da bi umestil vprašanje sodobne arhitekture v pravi okvir, ki na eni strani kaže na izjemen pomen arhitekturnih intervencij danes, na drugi strani pa na njihove meje.

Vztrajate pri stališču, da v arhitekturi obstajajo neka temeljna načela, ki jih je pri projektiranju - načrtovanju arhitekturnih intervencij - treba upoštevati in v skladu s katerimi je arhitekturo mogoče vrednotiti. To vaše stališče je v nasprotju z danes razširjenim prepričanjem, da je končno nastopil čas, ko lahko (tudi zaradi izjemnega napredka tehnologije) zgradimo karkoli. V kakšnem smislu, na kakšnih podlagah je danes še mogoče govoriti o pravilih in trdnih kriterijih v arhitekturi?

Ravno realnost megalopolisov kaže na to, da je ideja, da v arhitekturi ni omejitev in da se lahko dela karkoli, skrajno problematična. Danes je vse podrejeno tehnološko-znanstvenemu projektu maksimalizacije, tudi arhitektura. Dober primer tega je nedavno zgrajeni olimpijski stadion v Pekingu arhitektov Jacquesa Herzoga in Pierra de Meurona. Pri tej - neinteligentno zasnovani - kolosalni strukturi iz jekla, jeklenem ptičjem gnezdu, je kolosalna predvsem količina jekla, ki je bila v tej stavbi porabljena oziroma zapravljena za realizacijo tega estetiziranega objekta. Tu ne gre za nič drugega kot za to, kar je arhitekt Tomas Madonado posrečeno imenoval ideologija odpadkov. Treba je razlikovati med ustvarjalnim procesom, ki ga vedno spremlja tudi produkcija odpadkov, in ideologijo odpadkov. Obravnavanje arhitekture kot spektakularnega objekta, neodvisnega od svoje lokacije, je povsem v skladu s to ideologijo. Arhitektura pa ne sme biti podrejena tej ideologiji.

Moje stališče je, da je prvo temeljno načelo, ki ga je treba upoštevati pri projektiranju, da arhitekture ne smemo obravnavati kot samozadostnega objekta, pač pa mora biti vedno premišljeno in na občutljiv način umeščena v svojo fizično lokacijo. Forma stavbe seveda mora do neke mere izhajati iz programa, vsaj delno pa mora izhajati tudi iz značaja lokacije, morfologije lokacije. Drugo temeljno načelo, tesno povezano s prvim, zadeva vprašanje odnosa med stavbo in naravnim okoljem, kot ga določajo lokalno podnebje, ritem letnih časov, gibanje zraka, kvaliteta svetlobe ipd. O stavbi je treba razmišljati s stališča porabe energije - tako energije, ki je bila porabljena za proizvodnjo materialov, uporabljenih pri njeni gradnji, kot energije, ki jo stavba porabi za svoje delovanje - in nasploh s stališča varovanja okolja. In tretje načelo, ki je spet neločljivo povezano s prejšnjima dvema, zadeva vprašanje odnosa med tradicijo in invencijo. Moje stališče je, da ni invencije brez tradicije in da ni tradicije brez invencije. Vsaka vitalna kultura se vzpostavlja v odnosu do preteklosti, ne v zanikanju preteklosti, pač pa v dialektičnem odnosu do preteklosti.

Torej zagovarjate stališče, da se tradicija spreminja, vedno znova vzpostavlja, ravno v povezavi z invencijo ali kot njena posledica?

Točno tako. V zvezi s tem se mi zdi dobra opredelitev Augusta Perreta, ki je rekel, da izvirnost ne pomeni nič drugega kot vrnitev k izvorom. A seveda ne v smislu posnemanja, v smislu kičastih historicizmov.

Pač pa v smislu poseganja v izvore, poseganja v to, kar velja za (lokalno) arhitekturno kulturo, vključno z njenimi zamišljenimi izvori, in posledično spreminjanja, transformacije te kulture? Če vzamemo primer Alvarja Aalta: v tridesetih letih je prekinil s funkcionalizmom, ki je bil takrat cenjen kot arhitektura, narejena v skladu s svojim časom in kot značilno finski oziroma nordijski arhitekturni izraz. In naredil nekaj čisto drugega, aaltovskega. Ki pa je (šele) postopno postalo sprejeto kot samo merilo "finskosti" arhitekture in kot vrhunski dosežek arhitekturne kulture nasploh.

Se strinjam. Treba je sicer povedati, da je Aalto v tem procesu interpretiral določene vrednote, ki so bile utelešene v nacionalni romantiki, torej slogu, ki je predhodil funkcionalizmu. A imate prav; to je izvedel tako, da je naredil nekaj povsem drugega, kot je bila nacionalna romantika. Čudovita opredelitev odnosa med invencijo in tradicijo v arhitekturi je aforizem Alvara Size, ki pravi, da arhitekti ne izumljajo ničesar, arhitekti transformirajo realnost. Moč tega aforizma je tudi v tem, da opozarja na občutljivost akta invencije. Na to, da ta akt vpliva na samo realnost in da njegov rezultat ni zgolj neka potrošna dobrina; na to, da se skozi akt transformira, formira sam kontekst družbe. Aaltov primer pa kaže še na nekaj, kar je za arhitekturo ključno: Aalto ni prekinil s funkcionalizmom kar tako, pač pa zato, ker je funkcionalistični model prepoznal kot nezadosten, pomanjkljiv za to, kar bi po njegovem arhitektura morala doseči oziroma zagotavljati. Kaže torej na to, da arhitektura ni neki odprt eksperiment, ki ni vezan na kakršnekoli kriterije ali vrednote, pač pa ima širšo družbeno vlogo. O tem je treba govoriti; to vlogo je treba narediti vidno v družbi nasploh.

Doslej sva govorila le o vlogi arhitekta v procesu nastajanja arhitekture, a gotovo se strinjate, da dober arhitekt še ni dovolj, da nastane dobra arhitektura.

Ja, absolutno se strinjam. Brez inteligentnega naročnika, ki je zainteresiran za projekt, ne more priti do dobrih rezultatov. Kako se lahko "zgodi" dober naročnik, je seveda različno od primera do primera. Izjemno pomembna je tudi zakonodaja. Ta je rezultat demokratičnega procesa odločanja, v katerem družba sprejme določena temeljna pravila, ki regulirajo tudi razvoj in gradnjo. Skratka, arhitektura je še kako odvisna od družbe, v kateri nastaja, ali, kot je menda nekoč dejal Churchill: vsaka družba dobi takšno arhitekturo, kot si jo zasluži. Treba pa je vedeti, da zgolj dobri materialni pogoji prav tako še niso dovolj za nastanek dobre arhitekture.

V knjigi Modern Architecture presenetljivo malo pišete o najbolj slavnih arhitektih današnjega časa. Koolhaasovo delo je na primer predstavljeno le z nekaj odstavki in z eno samo fotografijo. Ni že samo dejstvo, da so ti arhitekti slavni, da njihovo delo vpliva na mlajše generacije in da gradijo povsod po svetu, dovolj dober razlog, da bi morali imeti osrednje mesto tudi v vašem kritičnem pregledu arhitekture ob prelomu stoletja? Ali, če vprašam drugače: kako to, da tega mesta nimajo?

Če pogledamo novejšo kvalitetno arhitekturno produkcijo, je v globalnem smislu danes kvaliteta arhitekture višja, kot je bila recimo pred petdesetimi leti. To je verjetno vsaj delno posledica dejstva, da lahko arhitekti (zaradi hitrega pretoka informacij in nasploh dostopnosti sveta) svoje delo primerjajo s produkcijo drugod po svetu, da se zavedajo, kaj so trenutni problemi ali vprašanja, s katerimi se sooča arhitektura nasploh, in da odgovarjajo nanje v okviru svojih lokalnih razmer, ki pa so vedno sestavni del širšega, svetovnega dogajanja. Skratka, danes nastaja relativno veliko kvalitetne arhitekture, na različnih koncih sveta. In naloga kritika je, da opozori na ta dela, na dela tako imenovanih neznanih arhitektov in jih tako opredeli kot referenčne točke v sodobnem arhitekturnem diskurzu. Ta dela so po mojih izkušnjah pogosto precej višje kvalitete kot dela tako imenovanih zvezd arhitekture, kar je morda zgolj posledica spleta okoliščin, kot na primer dejstva, da imajo zvezdniški arhitekti danes veliko preveč dela. Ali pa dejstva, da dobivajo naročila zgolj zaradi podobe arhitekture, po kateri so postali znani, kar pomeni, da naročniki od njih želijo zgolj to podobo, reprodukcijo te podobe, in ne arhitekture. Koolhaas je danes že povsem ujet v ta mehanizem, tako da preprosto ne more več delovati kot epicenter. Mislim celo, da lahko v neki družbi nastane kvalitetna arhitektura le kot posledica razmeroma velikega števila arhitektov, ki imajo možnost prakticirati arhitekturo na visokem nivoju. Primer teh produkcij je na primer Finska, tudi Japonska, v nekem drugem obdobju Francija, Španija, v zadnjem času Avstralija in nekateri deli Južne Amerike, kot na primer Brazilija ali Čile.

In vendar, v okviru vsake od teh produkcij so delovali arhitekti, katerih dela so bila posebno prodorna, v smislu, da so sprožila premike znotraj lokalne produkcije in pritegnila pozornost arhitekturne javnosti daleč zunaj lokacije svojega delovanja. Lahko bi rekli, da je znotraj vsake od teh produkcij deloval eden ali nekaj arhitektov, ki so šele odprli pot za te produkcije - kot na primer Aalto v primeru Finske, Kenzo Tange v primeru Japonske, Oscar Niemeyer v primeru Brazilije ali Siza v primeru Portugalske.

To je vse res. To so bili izjemni arhitekti in so ključne reference ne le v deželah, v katerih so delovali, pač pa v univerzalnem smislu. Sam globoko občudujem delo Aalta in Size, ki sta si pravzaprav po svojem pristopu k arhitekturi zelo sorodna. A ti arhitekti so znali oziroma znajo nekako sami poskrbeti zase. Poleg tega pa takoj, ko razglasite Aalta, Niemeyerja ali pa Franka Gehryja za "genije" - ta kategorija je sicer že sama po sebi močno problematična - vsi drugi arhitekti niso več geniji. Njihovo delo, pomen njihovega dela povsem zbledi. In prepričan sem, da danes nimamo kakšne posebne potrebe po genijih, imamo pa potrebo po kvalitetni arhitekturi v čim večjem obsegu. Mislim, da je naloga kritika, da prepozna, ko se zgodi kvalitetna arhitektura, in poskrbi, da kot takšna postane vidna.

Če se ustaviva pri vprašanju kvalitetne arhitekture: kot sva že govorila, je danes močno razširjena praksa, da se arhitektura projektira kot samostojen, prostostoječi objekt. Nazoren primer je Gehryjev Guggenheimov muzej, ki je dejansko zgolj nekoliko predelan projekt koncertne dvorane, projektirane za Los Angeles, in ki je bil najprej mišljen za Salzburg, Benetke in nazadnje Madrid, dokler ni na koncu "pristal" v Bilbau. V nasprotju s takšnim pristopom k projektiranju v urbanem ali urbaniziranem okolju zagovarjate pristop, ki ga imenujete urbana akupunktura. Za kakšen pristop gre?

Ta izraz sem prevzel od Manuela De Sola Moralesa, uporabljal ga je sicer že Jaime Lerner, a Morales ga uporablja na posebno relevanten način. In sicer kot metaforo poseganja v urbano tkivo, ki ima katalitični učinek, kar pomeni, da uspe prešiti, povezati in pozitivno učinkovati na širše urbano tkivo in razvijajoče se historično tkivo. Klasičen primer tega je blok L'Illa v Barceloni, ki ga je Morales projektiral skupaj z Rafaelom Moneom. Ta impresivni, 800 metrov dolg blok je povsem sodobna arhitektura, v kateri so umeščeni poslovni prostori, ogromen nakupovalni center in ogromne podzemne garaže, ki omogočajo, da tudi ljudje iz okoliške urbanizirane regije nakupujejo v samem središču mesta. Zasnovan in umeščen v lokacijo pa je tako, da poudarja urbane poteze iz 19. stoletja - Avenido Diagonal, ob kateri stoji - in da deluje zgolj kot nadaljevanje obstoječih nakupovalnih struktur na aveniji. Stari in novi tip shoppinga sta tu simbiotično povezana. Ta blok je torej odličen primer urbane akupunkture, ker je nova, sodobna arhitektura, ki pa vzpostavlja razmerje s historičnim tkivom iz 19. stoletja in ga oživlja, omogoča povezavo tradicionalnega mesta z urbanizirano regijo in je rezultat povsem sodobnega tipa investicije, v veliki meri celo zasebnega kapitala.

V svoji kritični obravnavi sodobne arhitekture posvečate posebno pozornost tudi vprašanju, kako je v današnjem svetu naraščajoče privatizacije družbe z arhitekturo mogoče odpirati in ohranjati sfero javnega, javnosti. Arhitekturo, ki ustreza kriterijem tega, za kar sodite, da javna zgradba mora biti, imenujete s posebnim imenom, in sicer "forma družbenosti". Katerim kriterijem morajo javne zgradbe zadostiti, da lahko sodijo v to kategorijo?

Vsaka javna zgradba v pravem pomenu besede mora biti zasnovana tako, da deluje - če si sposodim formulacijo Hanne Arendt - kot "prostor javnega pojavljanja". Torej kot prostor, ki omogoča ali dopušča, da se javnost pojavi in prepozna kot neko politično in kulturno telo, kot politična in kulturna sila. Z arhitekturo je prav gotovo mogoče odpreti prostor za vznik javnosti. Primer takšne arhitekture je fantastična stavba Poupatempto ("Hranilnik časa") arhitekta Mendesa de Roche, center javne uprave v Sao Paolu. Arhitektu je to inštitucijo, ki je po svojem programu povsem birokratska, uspelo interpretirati tako, da je nastal javni prostor v pravem pomenu besede, torej prostor, namenjen vsem, in prostor, kjer se posameznik prepozna kot del družbe.

Projektiranje arhitekture, ki naj zaživi kot prostor "za vse", je že samo po sebi silno zahtevna naloga. A dogaja se, da je ta potencial izključen že v samem izhodišču projekta. Na primer tako, da so prostori, ki bi lahko delovali kot prostori javnosti, preprosto izključeni iz programa stavbe. Primer takšnega ravnanja so natečajna izhodišča za novo sodno stavbo v Ljubljani. V programu, ki so ga dobili natečajniki, nista bila predvidena niti vhodna dvorana - kjer bi na primer mediji lahko postavljali vprašanja udeležencem postopka in kjer bi se tudi sicer lahko zbirala laična in strokovna javnost, ki ima pravico spremljati sodne procese - niti zunanji prostor, ki bi lahko deloval kot javni trg. Kaj lahko v tem primeru naredi arhitekt, da bi lahko projektiral javno zgradbo v pravem pomenu besede, da bi torej lahko naredil dober projekt?

Odločitev naročnika, torej države, da iz programa izključi javne prostore v pravem pomenu besede, bodisi v stavbi ali pred stavbo, nikakor ni nevtralna odločitev. Je politična odločitev, negativna politična odločitev. Kaže na to, da državi ni do tega, da bi se oblikoval prostor, kjer bi se ljudje lahko zbirali ali protestirali oziroma bi, kot se temu reče, lahko odgovorili oblasti. Izključitev javnega prostora iz notranjosti stavbe je še bolj skrajna poteza v tej smeri. Če bo prišlo do realizacije tega programa, bo sodišče očitno zreducirano na povsem birokratsko institucijo. Ta projekt je tudi dober primer tega, o čemer sva govorila na začetku: nemogoče je producirati kvaliteto, če si naročnik ne želi kvalitete. Sprašujete me, kaj lahko v tem primeru arhitekti naredijo. Veste, to vprašanje presega zgolj arhitekturo; je stvar družbe, medijev, javnega diskurza. Dejstvo, da si država zamišlja sodišče na takšen način, je skrajno problematično in bi moralo biti predmet javne razprave in javne kritike.

Naj vam za konec postavim še vprašanje s področja stanovanjske arhitekture, ki jo sami štejete za temeljno kategorijo arhitekturne kulture. Danes je pogosto slišati stališče, ki ga je na okrogli mizi o arhitekturi in oblikovanju, na katero so bili povabljeni predstavniki ambasad EU, zagovarjal neki diplomat. Na arhitekte se je obrnil z retoričnim vprašanjem: zakaj vendar ne pustite, da si ljudje gradijo hiše po svojem okusu, zakaj se pritožujete nad mini dorskimi stebri in roza fasadami, saj so hiše vendar njihove, oni bodo živeli v njih in oni so plačali zanje. Kako bi vi na to odgovorili?

To je tipičen argument svobodnega trga, ki bi ga lahko poenostavljeno formulirali takole: ljudje imajo radi kič, tržišče jim torej kič priskrbi in vsi smo zadovoljni. A stvar je nekoliko bolj zapletena. Tako imenovani svobodni trg ni tako svoboden, kot je videti. Poglejmo na primer suburbano pozidavo v ZDA; ta pozidava je rezultat gradbenih predpisov, ki so sicer videti nevtralni, a nikakor niso nevtralni. Predvidevajo določen tip razvoja in ne nekega drugega: predvidevajo neskončno serijo prostostoječih individualnih hiš, torej določen tip stanovanjskega objekta, in takšen objekt potem tržišče tudi priskrbi. Urbanistična pravila so le eden izmed dejavnikov, ki določajo tako imenovani "svobodni" trg. Izjava diplomata pa opozarja na nekaj, kar je ključnega pomena pri projektiranju stanovanjske arhitekture, in sicer na pomen podobe doma. Moderni arhitekti pogosto projektirajo stanovanjsko arhitekturo, ki ima vse preveč radikalen videz in je zgrajena iz materialov, ki nimajo posebno domačnostnega značaja. Aalto, na primer, pa je zelo dobro razumel, za kaj v arhitekturi gre. Uspelo mu je narediti odlično moderno arhitekturo, ki pa je hkrati bila prepoznavna, berljiva kot domovanje.

Na splošno je težko postaviti koherentne modele arhitekturnih intervencij na ravni stanovanjske gradnje, a lahko rečemo, da je bistveno dvoje: stanovanjska arhitektura mora biti po svojem videzu dostopna ljudem, hkrati pa je - tu se vračam na začetek najinega pogovora - potrebno razvijanje in uveljavljanje racionalnih naselitvenih vzorcev, racionalnih s stališča porabe energije, javnega transporta ipd. Tudi v Sloveniji, glede na to, da ni ravno velika dežela, bi bilo res modro uvesti naselitvene vzorce, ki so smiselni s stališča prihodnosti, namesto da se podpira gradnja prostostoječih suburbanih hiš, kot jih generira tržišče.