Po Grimsovih navedbah bi bilo vse, kar ne bi bilo skladno z navedenim, ne samo krivično do slovenskih državljanov, pač pa tudi do tistih, ki so leta 1991 ravnali skladno z zakonodajo in so si pravočasno uredili status.
Po Grimsovem mnenju je mogoče problem izbrisanih urediti le z ustavnim zakonom, saj omogoča individualno obravnavo, kar je v skladu z demokratičnimi načeli. "Ta namreč že od francoske revolucije naprej ne predvidevajo kolektivnega obravnavanja, ampak posamično obravnavo vsakega primera posebej," je dejal Grims.
Takšna ureditev bi bila po mnenju poslanca tudi v skladu s politično zapuščino preminulega predsednika Janeza Drnovška. Pri tem je kot primer navedel zapis v pismu, ki ga je Drnovšek januarja 2006 poslal predsednikom vlade, DZ in parlamentarnih strank. V njem je, kot je takrat poročala STA, zapisal, da "predlog ustavnega zakona predstavlja sprejemljivo osnovo za nadaljnje dogovarjanje med strankami".
"Upam samo, da bodo vsi tisti, ki v teh dneh tekmujejo, da bi se razglasili za pravne in politične naslednike Janeza Drnovška, pri obravnavi ustavnega zakona dokazali, da s tem mislijo resno in bodo zakon podprli," je dejal Grims.
Poslanec je na novinarski konferenci odgovoril tudi na nekatere očitke, ki jih je po njegovih besedah "mogoče na račun države slišati v javnosti". Tako je zavrnil navedbo, da je Slovenija brez kakršne koli pravne podlage izbrisala 18.305 ljudi. Kot je dejal, je takratno ravnanje države urejala takratna zakonodaja.
Prav tako absurdno je po mnenju Grimsa govoriti o tem, da je država izbris naredila "na skrivaj": "Kdor je doživel tiste čase, ve, da so bili v vseh javnih glasilih objavljeni celostranski oglasi, ki so ljudi pozivali, naj si uredijo svoj status. Vrteli so se telopi, takratni predsednik predsedstva Milan Kučan pa je imel na televiziji oseben nagovor, v katerem je vse prebivalce RS pozval, naj si uredijo status. Zato je govoriti, da se je karkoli zgodilo na skrivaj, absurdno."
Po mnenju poslanca si je lahko sicer vsak, ki je to želel, status do danes že lahko uredil. Slednje po njegovem dokazujejo tudi potovanja izbrisanih v Bruselj, "ko so v Bruslju kmalu potem, ko so videli, da so izbrisani mejo prečkali s potnimi listi, ugotovili, da z njihovimi trditvami nekaj ni v redu".
