Življenje z otrokom postane lepo, uživamo, ko se z njim pogovarjamo, igramo in smejemo ter se veselimo njegovega razvoja. Opazimo, da poje novo pesmico, da ima rad slikanico o čebelici Maji, da je vesel, pa tudi, da joka, ker se je ob padcu udaril, da je jezen, ker ne zmore odpreti pokrova na peskovniku, da se boji teme, da je žalosten, ker se je njegov prijatelj odselil, da ga skrbi, ko gre prvič v vrtec... In se na to tudi odzovemo: se veselimo z njim in smo ponosni, ko mu kaj uspe, ga spodbujamo, ko je težko, in mu pomagamo, ko česa še ne zmore sam.

Včasih je veljalo prepričanje, da bomo otroka razvadili, če se bomo z njim preveč ukvarjali in mu namenili preveč pozornosti. Vendar to ne drži. Otroka ne bomo razvadili, če mu bomo večkrat povedali in s svojim vedenjem dali čutiti, da ga imamo radi. Prav tako otrok ne bo postal razvajen, če se bomo z njim veliko pogovarjali, igrali, smejali, niti če ga bomo veliko objemali in ljubkovali. Še celo če mu damo preveč daril, če mu jih dajemo zato, ker tako hočemo, ga ne moremo razvadili.

Kali dvoma

Babice, dedki, tete, strici, sosedi, včasih celo partnerji pa včasih takšno vedenje ocenijo kot razvajanje, saj je znano, da se veliki fantje ne jokajo, da se veliki fanti ne bojijo teme, da se pridne punčke ne jezijo…

To lahko v starših zaseje kali dvoma. Postanejo lahko negotovi in začnejo dvomiti o svojih občutkih. Še posebno, če partnerski odnos ni dovolj varen, da bi se partnerja lahko pogovarjala o stiskah, ki izhajajo iz materinstva in očetovstva, ter čutila, da sta drug ob drugem sprejeta in da dobita odziv. Spraševati se začnejo, ali res ravnajo prav.

In tukaj se po navadi začnejo pojavljati težave. Starše postane strah, da bodo otroka res razvadili, in zato se odločijo, da bodo odslej ravnali drugače. Da bodo bolj strogi, da bodo do otroka bolj zahtevni ter da bodo postavili bolj ostre meje. Toda če to delajo zaradi tega, ker tako pravijo drugi, in ne zato, ker sami čutijo, da je tako prav, se lahko zelo hitro zgodi, da pri zastavljenih mejah ne bodo vztrajni in bodo, ko bo otrok še naprej vztrajal, popustili. Saj bodo meje postavljali zaradi občutka, da jih pač morajo, in ne zato, ker bi verjeli in čutili, da so te meje res potrebne za zdrav otrokov razvoj.

Korenine razvajenosti

Otrok bo tako kaj hitro ugotovil, da starše s togotnim izbruhom ali neutolažljivim lokom lahko izsili, da mu dovolijo pogledati risanko, čeprav so mu jo prej odrekli, in da bo dobil karkoli, če bo le zadosti dolgo sitnaril. In tukaj se začnejo korenine razvajenosti. Starši najbolj razvajenih otrok otrokom pravzaprav ne namenijo nič več pozornosti, jih nimajo nič bolj radi, se nič več ne ukvarjajo z njim, jim ne dajejo več stvari kot starši drugim otrokom. Po navadi razvajeni otroci uspejo dobiti od svojih staršev celo manj kot večina drugih otrok. Toda razvajeni otroci vse, kar jim pride na misel, dosežejo z izsiljevanjem in ustrahovanjem staršev, ki ne zmorejo vztrajati pri svojih odločitvah. V takih primerih se starši še posebno, če so v stiski zaradi drugih obveznosti (služba, drugi otroci) ali pa niso zadovoljni v partnerskem odnosu, odzovejo po navadi na isto otrokovo vedenje ali željo zelo različno. Npr., otroka so včeraj pohvalili, ker si je sam obul čevlje, danes pa se mami mudi v službo in otrokovo obuvanje traja predolgo, zato mu skuša sama obuti čevlje in ga okrega, ker se temu upira; otrok začne kričati in mama popusti. Prav tako se lahko zgodi, da mama prepove otroku, da bi se igral z daljincem, otrok začne jokati in oče, ki ga to moti, reče mami, da preveč "komplicira" ter otroku dovoli, da se igra z daljincem.

To v otroke zaseje veliko nemira, strahu in negotovosti. Saj kljub temu, da na videz dosežejo tisto, kar so želeli, na neki način celo zmagajo, ne dobijo tistega, kar najbolj potrebujejo. To je občutek varnosti, gotovosti, stabilnosti in občutek, da jih imajo starši radi ter da so vredni, da se zanje potrudijo in jim zaupajo.

Ločiti partnerski odnos od starševskega

Zato je pomembno, da starša zmoreta ločiti partnerski odnos od starševskega. Se pravi, da kljub temu, če sta jezna drug na drugega ali če nekdo od njiju meni, da partner v določeni situaciji otroku preveč ali premalo dovoli, tega ne rešujeta pred otrokom, ampak se o tem pogovorita, ko sta sama. Saj je njuna enotnost za otroka mnogo bolj pomembna kot takojšnje popravilo napačnega ravnanja. Prav tako je pomembno, da starši otrokom ne postavljajo mej kar tako, temveč da partnerja skupaj premislita, kaj je pomembno za njunega otroka in njegovo varnost ter za njihovo skupno življenje, in tako postavita meje, ki bodo tako pomembne, da bosta pri njih hotela in zmogla vztrajati.

Ob teh jasnih in trdnih mejah se bo otrok dobro počutil, saj bo točno vedel, kaj lahko pričakuje v določeni situaciji, svet bo tako postal obvladljiv, kar mu bo omogočilo, da se posveti raziskovanju.

Jernej Kovač je specialist družinske terapije in deluje v Družinskem centru Mir.