Dokumenti zunanjega ministrstva, ki jih je objavil državni arhiv, pokrivajo leto 1976, ko je imel pred letom dni usmrčeni Sadam Husein v svojih rokah že več oblasti kot tedanji bolehni predsednik, general Ahmad Hasan al-Bakr. Najdražji artikel v iraški vojaški nakupovalni košari je bil radar, ki je stal 11 milijonov funtov. Irak je kupil tudi vojaške čolne in najrazličnejše orožje. Pol milijona funtov je plačal za urjenje iraških vojaških pilotov, šest Iračanov pa je v letu 1976 obiskovalo elitno vojaško akademijo Sandhurst, v kateri sta postala častnika tudi princa William in Harry. Tedanji iraški režim je v Britaniji kupil celo vojaške uniforme - za neverjetnih 830.000 funtov, kar pomeni, da je armada Sadama Huseina nosila uniforme, izdelane v Britaniji.

Sadam Husein je bil spoštovanja vreden

Najbolj zanimiv - spričo dogajanj v novejši zgodovini - je britanski slavospev Sadamu Huseinu. Čeprav so Britanci Iraku mirno prodajali orožje, to še ne pomeni, da so bili navdušeni nad iraško vlado stranke Baath, ki je prevzela oblast leta 1963. Britanski veleposlanik v Kuvajtu je vladi v Londonu februarja 1977 sporočil, da "imajo v Kuvajtu sedanji režim v Bagdadu za surov in preteč". Dodal je, da je sicer "Sadam Husein precej trdno v sedlu", vendar pa "ni imun za morilsko bombo ali kroglo", ter se spraševal, ali bi režim brez njega preživel. Odgovor zunanjega ministrstva kaže na globoko, naravnost spektakularno nesposobnost predvidevanja in razumevanja ambicij Sadama Huseina. "Zelo verjeten razvoj dogodkov v Bagdadu bi bilo nadaljevanje baathistične socialistične vlade, celo brez Sadama Huseina, ki je v vsakem primeru ena njenih bolj cenjenih osebnosti. Sčasoma se bo stranka Baath verjetno omehčala in postala manj zatiralska," se je glasil del odgovora zunanjega ministrstva.

Nafta je bila motiv za dobre odnose z režimom

Izmenjava mnenj med Londonom in britanskimi diplomati je pokazala, da so iraškemu režimu prodajali predvsem obrambno orožje zaradi bojazni, da ne bi to vplivalo na prodajo orožja drugim državam na Bližnjem vzhodu. "Če bi Britanija prodala sodobno orožje propalestinski iraški vladi, bi se zamerila Izraelu kot tudi sosednjima Kuvajtu in Iranu, kar bi spodkopalo veliko večjo prodajno mrežo orožja v tej regiji," so napisali v zunanjem ministrstvu. Vsekakor pa si je Britanija prizadevala za dobre odnose z iraškim režimom. Zakaj? Zaradi nafte. Zato so z zunanjega ministrstva pred 30 leti drugim ministrstvom pisali: "Obsežnejša prodaja obrambnega orožja (Iraku) bi zelo verjetno imela ugoden učinek na splošne trgovinske odnose med državama. Če Iraku ne bi prodajali več orožja, bi ogrozili naklonjenost, ki smo jo počasi in mukoma poskusili ustvariti po obnovitvi diplomatskih odnosov, katere cilj je bil dobiti dostop do velikih projektov in orjaškega iraškega naftnega bogastva."

To je lep dokaz, vsaj za kritike invazije na Irak leta 2003, da je bil motiv zanjo en sam: nafta.