Železna zavesa je imela dve plati

S temi mejami so sploh heci. Le spomnite se hudega socializma, ki je davil ljudstva po vzhodu Evrope. Skril se je, ta vrag, za trdne meje. Železna zavesa smo jim rekli. Čeznje svojih ni rad spuščal. Rekli so, komunisti, da oni zastonj šolajo zdravnike, inženirje, vseh vrst vrhunske strokovnjake - in se jim pač noro zdi, da bi po brezplačnem študiju veselo iskali službe po gnilem kapitalizmu. Ta pa je na ves glas kričal o zatiranju svoboščin, človekovih pravic - a le dotlej, ko se je socializem naveličal krute oboroževalne in vseh drugih konkurenčnih tekem. Izčrpale so ga, ni več zmogel izpolnjevati svojih socialnih prednosti in dvignil je roke. S tem pa tudi mejne zapornice.

Zahod je čez noč obmolknil o pravicah in svobodi. Sam je čez noč zaprl meje in ubogi Čehi, Poljaki in drugi kapitalizma lačni sotrpini so le nemo gledali, zakaj spet ne smejo tja čez v obljubljeno deželo.

V onih časih je bilo, ko se je Edvard Kardelj vrnil z obiska na Švedskem. Ves zaskrbljen je poročal slovenskemu centralnemu komiteju: "Tovariši, Švedi so nas prehiteli, več socializma imajo kot mi. Le eno me skrbi; kako to povedati onim teletom v Beogradu?!"

No, naše meje so bile vendarle drugačne. Ne le Kardelj, vsak je lahko pokukal, kako živijo tam čez. Jugoslavija svojih kadrov ni zapirala za železno zaveso. Nasprotno, pustila jim je svobodo gibanja in jih celo organizirano vodila v nemške, francoske rudnike in tovarne. Kljub temu je razpadla.

Zviti sosed

Naš sosed je postal Franjo Tuđman. Kot presta zvit možak. Nič meja ni postavljal, to je prepustil Janši in Bavčarju, takrat trdnima stebroma naših državotvornih sil. Franjo ju je potegnil za nos. Pri njem si kar naenkrat lahko kupil avtomobile vseh znamk - brez carine. Pa belo tehniko z vsega sveta tudi, skratka vsega je bilo in vse brez carin in smešno poceni. Med nami pa tudi še brez meja in carin. Indija Koromandija! Lokali v Istri, vse tja do Reke, so se zapirali. Namesto gostiln, kavarn in trgovin so rasle brezcarinske prodajalne.

Slovenci smo množično drli čez mejo, saj je bila le simbolična.

In namesto da bi naši državotvorci konkurirali Tuđmanu, so mu nasedli. Na mejo so poslali carinike, policaje, jim za senco postavili dežnike, nato kontejnerje… Ko sta Janša in Bavčar postavila kontejnerje, so jim Hrvati šele čez čas nasproti postavili dežnike. Naše kontejnerje so zamenjale zidane carinarnice, spet šele čez čas Hrvati njim nasproti kontejnerje. In tako so se nam veselo hahljali, ko smo sami utrjevali mejo, za katero se zdaj jokamo, da jo oni "prejudicirajo" in da je krivična. Zaradi tistih nekaj avtomobilov, televizorjev, kosilnic in podobne šare.

Svoboda je lepa beseda

Podobno se zdaj Evropa zapira pred Kitajsko. Če bi njene lepe besede o svobodi, demokraciji, o prostem pretoku misli in blaga res kaj veljale, bi kar naenkrat zaživeli skoraj zastonj. Kitajci bi nas preplavili s tako cenenim blagom, da bi še slovenske plače omogočile lagodno življenje. A kaj, ko bi se kaj hitro zaprle vse naše tovarne. Zato se pač branimo pred "rumeno nevarnostjo", kot se vemo in znamo. Vsak po svoje. Američani uvajajo carine na jeklo, da bi zaščitili svojo železarsko industrijo. Norveška, Japonska, Kitajska, Švica - vsi ponorijo in ženejo Američane pred sodišče. Zmagajo, ZDA odpravijo sporne carine, Evropa umakne grožnjo z dodatno carino na ameriške izdelke, hkrati pa že tuhta, kako bi jo sama uvedla na kitajske. Kako se šele tepejo zaradi letal! Washington in Bruselj se neusmiljeno dajeta, kdo svoje ščiti s kakšnimi subvencijami. Pa Kitajska proti vsemu svetu, ki ji na vse kriplje omejuje izvoz tekstilnih izdelkov. Kdo bi si mislil, da bo komunistična država ogrožala kapitalizem s tržnimi prijemi?!

Ni čudno, da se je Janezek v šoli zbegal, ko je bil vprašan o razvoju človeške družbe. Lepo je začel, da je bila najprej praskupnost, potem suženjstvo, fevdalizem, kapitalizem, socializem. Tu se je zbegal, začel jecljati, a je le nadaljeval: "No, po socializmu smo dobili alkoholizem in nato spet…" "Kakšno obdobje pa je to, alkoholizem!?" ga je jezno prekinila učiteljica, a se Janezek ni dal zmesti: "Prehodno obdobje, saj ata pravi, da bi še tak norec ne šel trezen iz socializma nazaj v kapitalizem."

Čudne živali

Če je Kardelja skrbelo, kako v Beogradu priznati, da je na Švedskem več socialne države kot v Jugoslaviji, se zdaj lahko vprašamo, kako to dopovedati Janezu Janši ali Borutu Pahorju. Ta tretjo pot išče v Angliji, oni bolj škili v Nemčijo, odkar je tam zmagala desnica, ki pa je včasih bolj leva kot naša levica… Zakone so tako ali tako vsi plonkali od Francije, Italije, Avstrije, Nemčije; jih pacali skupaj, kakor je pač odgovarjalo trenutnim rilcem pri koritu - in če je zmanjkalo, so se šli klanjat še v Vatikan.

Le od Skandinavije so hudičevo malo pobrali! Do tam so meje očitno še visoke in trdne. Kot one tedaj, ko sta nas ata in mama učila, kaj moramo reči, če nas na povratku iz Trsta carinik kaj vpraša. Denimo, zakaj so kavbojke na nas še tako nove, da kar škripajo. Pa zakaj imamo pet vrst kave in tri različne čokolade. Zdaj, ko jih je na domačih policah na desetine vrst, spet mirno kupujemo, jemo in pijemo le eno.

Čudne živali smo ljudje. Nikoli nam ni prav. Kar 57 odstotkov vzhodnih in celo 45 odstotkov zahodnih Nemcev nenadoma meni, da je bil socializem dobra ideja. Nas kruti kapitalizem še ni dobro zagrabil, najhuje nas šele čaka, pa smo že polni nekakšnih jugonostalgij. Nakupovalni centri nas še mikajo, a zdaj bi v žlici vode utopili tajkune, ki jih vodijo in smo jih sami ustvarili, da nam zdaj navijajo cene.

Za en teden nam posodite Chaveza!

Tam za sedmimi vodami in kdo ve koliko mejami pa je zagrmelo: "Vse trgovine, ki osnovna živila prodajajo po višjih cenah, kot jih določi država, bom podržavil!" Venezuelski predsednik Hugo Chavez je tako pribil. No, Janša še ni šel tako daleč, je le za evropskimi mejami, a tale vojna napoved tajkunom… Sam bog ve, kako se bo končalo.

Ja, ja, tovariši, pardon, gospodje, pravi boj se šele začenja!

Kdove, kaj bo še prinesel čas. Dotlej pa le za spomin nekaj šal o mejah, ki izginjajo oziroma se selijo drugam.

Korel je prvič v življenju potoval čez mejo in carinik ga je vprašal: "Kava, cigareti, slivovka?"

"Ob tej uri!?" se je zgrozil Korel.

Ko se je vračal, spet vprašanje: "Imate kaj za carino?"

"Nič! Vse je zame in za mojo družino!" je odrezal Korel.

Pa še ena čisto nova z naše nove šengenske meje. Carinik na mejnem prehodu s Hrvaško pravi svojemu kolegu:

"Danes bo treba potnike bolj podrobno kontrolirati. Spet mi je zmanjkalo cigaret…"