Katarina Kresal: Če staviš le na videz, te to hitro pokoplje

Aprila je v slovenski javnosti završalo – na čelo politične stranke naj bi prišla ženska, za nameček mlada in presneto čedna blondinka. Presenečenje, dvomi, muzanja, naklonjenost, ugibanja, skeptičnost, govorice in vse drugo, kar pač sodi k slovenski »folklori«. Maja je bilo že jasno – nova predsednica stranke LDS je postala Katarina Kresal.

V politiki še neznana, nikakor pa ne neznano ime iz odvetniških krogov. Kot odvetnica, strokovnjakinja na oddelku za gospodarsko pravo v odvetniški pisarni Mira Senice, je namreč zastopala nekaj medijsko odmevnih sodnih procesov.

Pred fotografskim objektivom deluje suvereno kot na govorniškem odru, njen smisel za estetiko oblačenja pa zadošča, da sogovorniku »odvzame veter iz jader«, če želi speljati pogovor na vizualne plati njenega življenja.

Je vaša odločitev, podati se iz advokature v politične vode, posledica daljših priprav ali ste povsem spontano začutili na tem področju izziv zase, motivacijo?

»Politika me zanima, že odkar pomnim. Vedno sem jo spremljala, se o njej pogovarjala, jo analizirala, skratka bila je del mojega življenja. In 'moja' stranka, stranka, ki sem jo vedno volila, je bila LDS. Ko pa se je konec lanskega leta kriza v LDS vse bolj stopnjevala, me je že pošteno zaskrbelo, ali bom sploh še imela koga voliti na naslednjih volitvah. Notranja trenja so se v stranki kar vrstila in videti je bilo, kot da so je že vsi odpisali. In vse to ravno v času, ko je bilo vedno več vzrokov za kritiko oblasti, saj se je ta vedla vedno bolj avtoritarno. Z Jožefom Školčem se poznava že dalj časa in sva se o tem pogosto pogovarjala. Njegov predlog, da se aktivno vključim v delo stranke tako, da kandidiram za predsednico, je prišel konec aprila in me presenetil. Dober mesec smo se nato pogovarjali, nato sem se odločila. Možnost sodelovati pri ponovnem vzponu svoje stranke in možnost aktivno vplivati na politiko, ki me je vsak dan bolj skrbela, je bila tista prava motivacija, da sprejmem izziv. Moj vstop v politiko torej ni bil skrbno načrtovan, pa vendar za tiste, ki me res poznajo, tudi ni bil presenetljiv. V resnici sem skočila v vodo in zaplavala. In kljub tedanji vsesplošni osuplosti plavam še danes.«

V tiskanem članku med drugim preberite še: