Očitno se je splačalo čakati, saj bo letošnja prenova občutno oklestila njihove račune za ogrevanje. Najprej so stare radiatorje zamenjali z bistveno manjšimi in manj razsipnimi. Celoten blok so ovili z dodatnimi desetimi centimetri stiropora, shirana okna in vrata so zamenjali z energetsko varčnimi, skozi zunanje stene sob pa so zvrtali dve luknji, skozi kateri stanovanja dihajo.

Hkrati so stanovalce poučili, kako ravnati z novo opremo in se energetsko varčno obnašati. "Povedali so nam, kaj je pasivna hiša, in približno smo vedeli, kaj bodo vgrajevali. Klub temu pa je sprememba ogromna," ugotavlja Ema Šmon. Ker okna izredno močno tesnijo, prostore zračijo s posebnimi napravami, tako imenovanimi rekuperatorji. Ti izkoristijo do devet desetin toplote izrabljenega zraka za segrevanje hladnega, svežega zunanjega. Tega hkrati prečistijo, tako da je v njem precej manj prašnih delcev in pozimi sajastega smoga.

"Naprave dejansko izvrstno prezračujejo prostor. Okna namreč tako dobro tesnijo, da zrak brez prezračevanja postane izredno težek in neprijeten. Pravzaprav se bolj kot delovanje opazi nedelovanje rekuperatorjev, prostor je veliko bolj zadušljiv," Šmonova opisuje prve vtise v prenovljenem stanovanju.

Učinkovitost prenove še težko presoja, saj ves sistem deluje šele nekaj tednov. "Napovedali so do osemdeset odstotkov nižje stroške, kar pa bo dejansko vidno šele po daljšem času, ko bodo za nami vsa letna obdobja. Ampak glede na dosedanje izkušnje menim, da se bo učinkovitost novega sistema najbolj uveljavila pozimi, ko bosta zunaj mraz in smog, v notranjosti pa čistejši zrak ob manjši porabi energije," upa stanovalka enega od šestdesetih prenovljeni stanovanj na Steletovi.

Puhtenje v zrak

Zmanjševanje porabe energije je mantra novega tisočletja, ki iz političnega žlobudranja bolj ali manj počasi prehaja tudi v vsakdanje življenje. Miselni preskok povzročajo vse višje cene energentov in občasni kratki stiki pri preskrbi, svoje so dodale podnebne spremembe.

Pri iskanju izhoda se kot najbolj logičen korak ponuja koncept izboljšanja energetske in materialne učinkovitosti, trdi dr. Wolfgang Feist, nemški fizik in oče koncepta pasivnih hiš. Pri tem kot primer navaja ogrevalne kotle, ki so od začetne razsipnosti prešli na več kot 95-odstotni izkoristek goriva. Na današnji ravni tehničnega razvoja si je dodatne izboljšave že težko predstavljati.

V Evropi se več kot 40 odstotkov vse energije proizvede za potrebe zgradb. Nekaj je je vložene v izdelavo gradbenih materialov, njihov prevoz in gradnjo stavb. Velik del pa leto za letom namenjamo za ogrevanje, hlajenje, osvetljavo in pogon raznih naprav. Veliko priložnosti za varčevanje in izboljšanje gradbenih praks.

Ob velikem vlaganju v boljše izkoristke ogrevalnih naprav pa tako nastala toplota skozi stene in okna dobesedno puhti v zrak. Odgovor se ponuja sam od sebe - z energetsko učinkovito gradnjo lahko močno zmanjšamo potrebe po energiji.

"Razvoj je že omogočil gradnjo energetsko visoko učinkovitih zgradb, pri katerih se je poraba energije v primerjavi s starimi gradnjami v povprečju zmanjšala na manj kot desetino. Pri tem ne gre za raziskovalne projekte, temveč za čisto normalne hiše," poudarja dr. Feist.

Prvo pasivno hišo je postavil leta 1991 v nemškem Darmstadtu, do lani pa je bilo v Nemčiji, Avstriji, Švici in italijanski Južni Tirolski zgrajenih več kot 8000 pasivnih zgradb, od enodružinskih hiš do poslovnih in industrijskih objektov, šol in cerkva.

Štirikrat varčneje

Nekoliko nesrečno ime pasivna hiša izhaja iz dejstva, da zgradba nima aktivnega ogrevalnega ali hladilnega sistema, vse potrebno ogrevanje in hlajenje prihaja iz sistema zračenja. Njena glavna značilnost je namreč zelo natančno izolirana zunanjost zgradbe, kar pomeni, da se skozi stene, tla strop in okna izgublja minimalna količina toplote. V izolacijske materiale so oblečene tudi vse površine balkonov, da ne prihaja do tako imenovanih toplotnih mostov, prek katerih se toplota iz notranjosti izgublja v ozračje.

Pasivna hiša je poleg tega zrakotesna, kar pomeni, da potrebuje sistem umetnega prezračevanja, pri čemer toploto izrabljenega zraka uporabljajo za segrevanje svežega zunanjega. Na tak način je mogoče v srednjeevropskih podnebnih razmerah zgraditi hišo z neznatno porabo energije. Ta je po besedah docentke arhitekte dr. Martine Zbašnik Senegačnik, avtorice nedavno izdane knjige Pasivna hiša, več kot štirikrat manjša v primerjavi z novogradnjami, izvedenimi po trenutno veljavnih predpisih.

Z zmanjševanjem izgub pridejo do izraza tudi viri toplotne energije, ki se jih prej skoraj nismo zavedali, kot so gospodinjski aparati in žarnice; ne nazadnje je tudi človek nekakšen grelnik, ki med sedenjem oddaja za približno 100 vatov toplote. Prav ta toplotni tok je tudi merilo za počutje: če je iz okolice prejemamo enako količino, kot je oddajamo, nam ni ne hladno ne vroče.

Zbašnik Senegačnikova navaja, da je pri pasivni hiši za ugodno počutje stanovalcev potrebna nižja temperatura prostora. Razlog je predvsem v višji temperaturi notranjih površin, ki je le malo nižja od temperature zraka v prostoru. Zaradi tega in zaradi zrakotesnosti je gibanje zraka v prostoru minimalno, kar pomeni, da se prijetno počutimo pri nižjih legah termometra.

Tudi poleti je toplotno ugodje precejšnje, čeprav brez klimatskih naprav. Sistem zračenja namreč zagotavlja stalen dovod svežega in prečiščenega zraka, nižja je tudi raven ogljikovega dioksida.

Koncept gradnje hiš z nizko porabo energije ima veliko stopenj, od nizkoenergijskih do plusenergijskih zgradb, vsak korak naprej pa hkrati pomeni tudi globlji poseg v denarnico. Ob tem se postavlja vprašanje, do kod se takšno vlaganje še izplača.

"Pri trenutnem stanju tehnologije je glede na ceno najoptimalnejša pasivna hiša. Korak naprej k ničenergijskim, energijsko neodvisnim in plusenergijskim zgradbam zahteva veliko večji vložek sredstev, ki ni racionalen. Pocenitev tehnologije sončnih celic v prihodnosti pa bo morda pomenila tudi to, da bo vsaka zgradba več energije proizvedla, kot je bo porabila," ugotavlja dr. Martina Zbašnik Senegačnik.

Nepredvidljiva prihodnost

Slovenski strokovnjaki trdijo, da so relativno hitro spoznali pomembnost zamisli o nizkoenergijski gradnji, vendar je bilo vedenje doslej zelo razpršeno. Za zdaj stoji na slovenskih tleh le okoli deset enodružinskih pasivnih hiš, med najbolj znanimi so Stražišarjeva v Ljubljani, pri kateri ima celo ločena garaža boljšo izolacijo kot večina slovenskih stavb, solarna hiša Janeza Štrancarja v Limbušu s hranilniki sončne energije in tudi zaradi lastnika zelo znana begunjska hiša nekdanjega smučarskega skakalca in doktorja geografije Francija Petka.

Petek pravi, da se je za pasivno gradnjo odločil zaradi svojega odnosa do okolja in razmišljanja o naravi, k čemur je pripomogla tudi njegova poklicna "geografska deformacija". Po njegovih besedah je "gradnja pasivne hiše dražja za približno 20 odstotkov, vendar je pozneje življenje v njej varčnejše in cenejše".

Največji finančni zalogaj so primerna vrata in okna, medtem ko sama izolacija komaj kaj podraži gradnjo in bi jo morali veliko bolj radodarno vgrajevati, tudi pri obnavljanju starejših objektov, svetuje dr. Petek. "Veliko pametneje je denar vložiti v varčnost kot pa v kakšne druge nepotrebne podrobnosti, poleg tega je treba misliti tudi naprej, pred nami so energetsko zelo nepredvidljivi časi," opozarja geograf z najbolj nalezljivim nasmeškom.

Področje energijsko varčne gradnje se počasi prebuja, tako da države ne smemo prehudo oštevati, pravi Petek, vseeno pa dodaja, da se tega loteva zelo sramežljivo, zaradi česar bo do bolj množičnega prehoda nanjo potreben čas ene generacije.

Spodbudno fučkanje

Država s predpisi sicer počasi zaostruje pogoje pri gradnji. Tako pri novih stavbah poraba energije za ogrevanje ne sme preseči 72 kilovatov oziroma dobrih 7 litrov kurilnega olja na kvadratni meter letno. Poleg tega prek Eko sklada ponuja ugodne kredite za gradnjo energijsko varčnih objektov.

Po drugi strani pa je prav Eko sklad za ekološko kreditiranje občanov letos namenil dva milijona evrov manj kot lani, čeprav so bila lanska sredstva za kredite zaradi izjemnega zanimanja v hipu razdeljena. Energijsko varčna gradnja pa je le del tega shujšanega paketa.

Strokovnjak za učinkovito rabo energije, arhitekt Bojko Jerman, ki pri energijsko varčni prenovi svetuje na primer ljubljanskemu stanovanjskemu skladu, opozarja, da država premalo spodbuja takšno gradnjo, kaj šele, da bi se je sama lotevala.

"Kdor dela hišo zase, poskrbi za dobro gradnjo. Vsak teden se sestanem z nekaj zasebnimi graditelji, ki razmišljajo o nizkoenergijski hiši. Ne lotijo se vsi pasivnih hiš, je pa cilj večine poraba okoli dveh litrov olja na kvadratni meter letno. In vlagajo lasten denar, saj je državnih spodbud izredno malo," trdi Jerman.

Če se zasebnim graditeljem po Jermanovih besedah "fučka za predpise, saj delajo bolje, kot ti zahtevajo od njih", se jih investitorji v tržno ponudbo držijo kot pijanec plota. Jemljejo jih kot najvišja, ne pa najnižja dopustna merila. Razlog je požrešen trg nepremičnin, ki pogoltne vse, ne glede na kakovost.

"Pri nas se služi z lokacijo in kvadraturo, kakovost gradnje je še vedno težko unovčiti kot dodatno vrednost," trdi Jerman. Po njegovih izkušnjah so se veliki investitorji pripravljeni pogajati samo o ukrepih, ki bi znižali stroške gradnje, drugo jih (še) ne zanima. Uporabijo predpisano bivalno in tehnično kakovost, za kasnejše vzdrževalne stroške jim je vseeno, saj prodajo vsa stanovanja.

Oklepanje predpisov

Javni sektor v gradbeno naprednih deželah (Avstrija, Nemčija, Švica, vse bolj tudi Skandinavija) na področju energijsko učinkovitih stavb daje zgled vsem drugim investitorjem. Samo za primer, v avstrijski zvezni deželi Voralberg znašajo spodbude za pasivno gradnjo tudi do 165.000 evrov za posamezno hišo, poleg tega od letos velja odlok, da morajo vse nove javne stavbe upoštevati načela pasivne gradnje. Podoben sklep so sprejele tudi mestne oblasti v nemškem Frankfurtu.

"V Sloveniji se javni sektor tako kot tržni investitorji oklepa predpisov, ker je to najceneje, čeprav je skozi življenjsko dobo zgradbe pravzaprav najdražje," Bojko Jerman ni zadovoljen z ravnanjem države. Še posebno, ko gradi stanovanja za socialno najbolj ogrožen del prebivalstva, ki tudi najtežje plačuje življenjske stroške, zato so nizki stanovanjski stroški še toliko bolj dobrodošli.

Med redkimi izjemami je Stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana, ki se poleg obnove na Steletovi loteva tudi gradnje pasivnega bloka z bivalnimi enotami za posebne primere na Pipanovi, kjer bodo poskusno namestili tudi fotocelice za proizvodnjo električne energije. Na lokaciji Polje 2 pa načrtujejo šest novih stolpičev v nizkoenergijski gradnji, prav tako s sončno proizvodnjo elektrike.

"Naredili smo prvi korak in začenjamo pridobivati potrebna znanja in izkušnje," pravi direktorica mestnega stanovanjskega sklada Jožka Hegler. Koliko bo takšnih odločitev v prihodnje, bo odvisno predvsem od razpoložljivih sredstev v mestnem proračunu.

Po sedanjih ocenah je gradnja nizkoenergijskih hiš dražja za okoli 10 evrov na kvadratni meter, pri pasivnih naraste tja do 50 evrov na kvadratni meter. Če bi cene energije ostale na sedanji ravni in se ne bi višale, o čemer pa Heglerjeva močno dvomi, se investicija povrne v 10 do 15 letih, enako velja tudi za fotocelice.

Ljubljana je prek svojega stanovanjskega sklada vključena tudi v evropske projekte za promocijo pasivne gradnje.

Tudi državni stanovanjski sklad (SSRS) ne drži križem rok, saj je osem milijonov evrov namenil za ugodna posojila občinam in podjetjem, ki se lotevajo gradnje trilitrskih nizkoenergijskih hiš in pasivnih hiš.

Jerman pa ob tem opozarja na gradnjo 600 stanovanj na Brdu, ki jo načrtuje SSRS. "Če bodo zgrajena s porabo 7 litrov kurilnega olja na kvadratni meter letno in so povprečno velika 50 kvadratnih metrov, to pomeni letno porabo okoli 210.000 litrov kurilnega olja oziroma ekvivalentne druge energije," Jerman premetava številke.

Če bi stanovanja zgradili po merilih nizkoenergijske trilitrske hiše, bi na leto privarčevali okoli 90.000 litrov kurilnega olja. Oziroma izpustili v ozračje za okoli 180 ton manj toplogrednega ogljikovega dioksida, če bi ogrevali z zemeljskim plinom.

Čudenje skozi čas

Helena Kovač iz Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije opozarja na drugo plat, pomanjkanje meril, s katerimi bi lahko določili, ali projektirana in potem zgrajena hiša resnično ustreza merilom pasivne gradnje.

"Termin pasivna gradnja se pri nas uporablja preveč radodarno, osebno menim, da pri nas ni še niti ene pasivne hiše. Nobena od obstoječih namreč nima ustreznega certifikata, tega izdajajo samo v tujini," ugotavlja Kovačeva. Brez takšnega certificiranja pa država precej težje uveljavi sistem podpor oziroma subvencij.

Se pa strinja, da bi država morala dajati zgled za pasivno gradnjo pri javnih objektih, kar še posebno velja za vrtce in šole, saj bi na tak način vzgojno delovala na vse prihajajoče generacije. Tudi Jerman izpostavlja šole, ne samo zaradi porabe energije, temveč tudi zaradi ugodja bivanja, po njegovih besedah imajo namreč v večini šol še vedno težave zaradi slabega zraka.

"Ne gre samo za problem države, ampak tudi za problem projektantov. Ti pa so po mojem vse bolj ozaveščeni. Pred dvajsetimi leti so se čudili nekomu, ki je fasado obložil kar s petimi centimetri izolacije, danes se čudimo tistim, ki jo samo z desetimi ali dvanajstimi," trdi Kovačeva.