Ostaja samo še varen doskok. Kot v počasnem posnetku se zdi trenutek, preden doseže drugo stran, kjer se oklene ograje in se kakor divja žival zavihti čez. To je le kamenček v mozaiku, ki sestavlja trening Boštjana Bavcona, traceurja - izraz za tistega, ki se ukvarja s parkourjem. In Boštjan se mu posveča z duhom in telesom, tudi do šest ur na dan. Vendar ne skače nenehno s streh, kot bi večina pomislila. To počnejo tisti, ki so ali neumni ali pa dovolj izkušeni in trenirajo najmanj deset let, pove najstnik, ki izžareva neko ponotranjeno umirjenost.

Norci, sami norci

Pred leti, ko sem dobil elektronsko pismo s kratkim filmčkom o parkourju, ga je prijatelj podnaslovil Norci, sami norci. Če pa si filmček vsaj dvakrat zavrti še takšen skeptik in malo premisli, ne more mimo dejstva, da ti fantje, preden dosežejo raven varnega preskakovanja in metanja svojega telesa po zraku proti drugi oviri, ogromno trenirajo. Seveda pa še tako naporen trening ne pomaga, če posameznik nima vsega "pošlihtanega" v glavi, razloži 20-letni Boštjan Bavcon.

Sodelavcu se kar naježijo lasje, ko sliši za parkour in traceurje. Za nameček mora po televiziji še gledati reklamo za alpsko mleko, v kateri po strehah ljubljanskih blokov tečejo in skačejo traceurji iz Avstrije in Velike Britanije.

Zanj so to revčki, ki nimajo za skejt in potem skačejo s strehe na streho. Le kako naj ga prepričam, da je parkour več, da je način življenja, da ima v ozadju bogato zgodovino in filozofijo?

Če na Googlu ali na spletnih videostraneh Youtube mojvideo odtipkate besedo parkour, se prikažejo posnetki človeške gibčnosti in zmožnosti, ki so v nasprotju z fiziko.

Parkour so razvili vojaki v Vietnamu

Parkour je veščina, ki jo je nekdanji vojak in gasilec Raymond Belle prenesel na sina Davida, ta pa jo od 15. leta starosti razvija naprej. Parkour je hitro in učinkovito premikanje po terenu prek ovir, ki ga na primer redno vzdržujejo v tujski legiji. S kar najbolj preprostimi besedami parkour predstavi njegov ustanovitelj David Belle: "Parkour je način, kako preiti preko vseh ovir na poti, kakor da ti gori za petami. Moramo se zavedati, kaj je koristno v nujni situaciji. Ko to spoznamo, bomo vedeli, kaj je parkour. Če po cesti izvajate akrobacije zgolj s ciljem, da se postavljate pred drugimi, mi, prosim, ne govorite, da se ukvarjate s parkourjem. Akrobacije so obstajale veliko prej."

Biti, trajati in nenehno napredovati

Mesto je betonska džungla, mladi, ki so v njej odrasli, ne poznajo drugega, to je njihovo naravno okolje. Gozdne poti so zamenjale potke v parku, krošnje dreves garaže, podrta debla v gozdu so nadomestile klopce, preskakovanje potokov je postalo preskakovanje ograj.

Mladi se morajo prilagajati. Postalo je nevarno. Znati je treba tudi bežati. In prav pri tem početju smo prvič spoznali Davida Bella. V filmih Yamakasi (2001) in Banlieue 13 (2004) smo lahko na velikem platnu videli elemente parkourja. Od takrat se parkour samo še širi.

Belle je sprva skupaj z organizacijo PAWA (Parkour World Association) propagiral razvoj discipline, a se je z njimi kmalu razšel, saj so videli samo denar. Po svetu prirejajo tudi tekmovanja, kot je parcouring, ki pa se razhajajo s pravim bistvom parkourja, kjer ne tekmuješ z nikomer.

Osemnajstletnemu traceurju Bogdanu Cvetkoviću - Bokiju in Boštjanu Bavconu v življenju največ pomeni svoboda. To ne pomeni, da počneta, kar hočeta. Razumeta jo kot odmaknjenost od pritiskov družbe, da se lahko s celotnim bitjem osredotočita na to, kar počneta. Skozi parkour sta našla sebe in smisel življenja. Na vprašanje, ali ima idola, Boki odgovori, da mora biti človek idol samemu sebi. Ne želi biti kot nekdo drug. Hoče ostati to, kar je, in nadaljevati v smeri izboljšanja sebe, da postane boljši človek... In to iz ust najstnika! Duh parkourka je v tem, da nisi nikdar zadovoljen sam s seboj. Vedno želiš naprej, se učiti. Zanj parkour ni samo učinkovito premikanje. Je mnogo več od tehnike, je filozofija.

Podobno razmišlja tudi Boštjan in dodaja, da je napačna predstava o traceurjih kot hormonsko podivjanih mladcih, ki ne pomislijo na posledice svojih dejanj. Zanj je pol uspeha v glavi. Da ugotoviš, kje je tista meja sposobnosti tvojega telesa, pa je potrebna vaja, tudi neuspehi. Tudi ustanovitelj parkourja Belle ni imun. Ko se mu je ponesrečil gib in je padel kakšna dva metra globoko na beton, je takoj naročil, naj posnetek pošljejo na internet. Tako so lahko vsi videli, da parkourja ni nikoli konec, da se še takšen mojster, kot je Belle, nenehno uči in izpopolnjuje.

Za 28-letnega Dina Durdevica iz Stutgarta, ki se je ravno vrnil iz New Yorka, kjer je z Davidom Bellom vodil delavnice, je parkour neke vrste meditacija. Ne izvaja se na čas ali zmago, ampak za pomoč v kriznih situacijah. Z vztrajnim treningom, večnim izpraševanjem in iskanjem zmogljivosti telesa človek najde sebe. Stran od televizorja, računalnikov in druge nepotrebne navlake, ki nam kradejo čas, v katerem bi lahko naredili kaj koristnega. Parkour zapolnjuje dneve pravih traceurjev, ki se pustijo navdihniti okolici, še dodaja Dino.

Boštjan ima občutek, da slovenski traceurji počnejo določene stvari samo zato, da bi bili prepoznani. Zanj je parkour dolgo in dragoceno potovanje, ne pa kratka, eksplozivna bitka. Moto parkourja je "Etre et durer" - Biti in trajati. Nekdo pa ne more "trajati", če je poškodovan, je prepričan Boštjan.

Užitek se napaja iz strahu

Roman Vodeb, dvojni magister (športologije oziroma kinezioloških znanosti in sociologije kulture), ki s psihoanalizo teoretsko secira šport, bi ob tem dejal, da te ulične akrobacije nakazujejo, kako človeka obvladuje "nekaj nezavednega", nekaj simbolnega - nekaj, kar zavedanju in zdravemu razumu ni domače.

Mladci, ki se spuščajo v nemalokrat boleče akrobacije, morajo imeti dve temeljni dispoziciji - (dovolj) dobre motorične sposobnosti in pa psihično trdnost, kar pomeni predvsem, da morajo biti drzni, neustrašni, neomajni in skrajno samozavestni. Kot taki so sami sebi neizmerno všeč in na tem neustrašnem imidžu tudi gradijo svojo identiteto. In (kot vselej) napadajo ženska srca. In ženske so vselej fascinirane nad to njihovo falično neustrašnostjo ter mojstrskimi akrobacijami… Opazovalci dobijo ob pogledu na njihova neustrašna dejanja nekakšen "rešpekt" oziroma strahospoštovanje.

Vodeb, sicer tudi bivši telovadec, meni, da je strah ključni člen njihove paradigme uživanja. Določene akrobacije seveda izvajajo z rutino, brez strahu. S teoretskega vidika pa je jasno, da se iz premagovanja strahu napaja največji del užitka, ki ga ti mladci doživljajo po opravljeni akciji. Premagati strah in skočiti z nekega balkona je domena vsesplošne težnje po "moči" in hkrati znamenje upora proti kastracijski grožnji (ki jo je nekoč za dečka predstavljal infantilni oče).

Dvigniti se nad

Parkour premore celo elemente baleta. Slovenskega baletnika Vojka Vidmarja sta ob ogledu videoposnetka s parkourjem najprej prevzela navdušenje in občutek ponosa, da je del človeške rase, katere zastopniki so sposobni takšnih stvari. Začutil je, da je fant na posnetku ujel svobodo in si jo tudi z užitkom privošči. Vsakdo, ki je sposoben do te mere zaostriti zahteve do lastnega bitja, je sposoben tudi pobega in osvoboditve od klišejev tako imenovane civilizirane družbe, od zakonov, predpisov in omejitev vseh vrst, ki jih sprejemamo kot nekaj normalnega. Oziroma, kot je znal ilustrativno povedati nestor slovenskega baleta Pino Mlakar, dvigne se "nad".

Vidmar nehote primerja vsebino parkourja in desetletja lastnih izkušenj v baletu. Pa ne samo zaradi gibalnih spretnosti. Vsekakor je parkour vrhunska avantura. Vidmar že leta govori, da je vsakokratna baletna predstava za plesalca avantura, v kateri moraš dati vse od sebe, če želiš vsaj približno zadostiti vrhunskim zahtevam baletnega poklica in prek tega doseči - užitek, doživetje svobode in zadovoljstva, ki ga lahko podeliš z gledalci.

Vidmarja fascinira gibčnost v parkourju, ki kot da je našla recept za izkoristek vsega dobrega, s čimer nas je mati narava obdarila kot naravna bitja. V baletni umetnosti so za dosego tako koordiniranega gibanja, lahkotnosti in prožnosti potrebna dolga leta vsakodnevnega dela. Seveda se konkretne naloge parkourja in baleta razlikujejo, a si Vojko Vidmar upa trditi, da je sistem poti do cilja enak tako po težavnosti kot po odrešenjskosti, ki nam je dana ob trenutkih vrhuncev. Tukaj pa še dodaja, da je samo zadovoljen človek sposoben velikih in osrečujočih podvigov, ker samo tak lahko dobro upravlja s svojim inštrumentom - lastnim telesom in svojo duhovnostjo. Vidmarju se zdi, da vse preveč ljudi prelahkotno pozablja na to dejstvo.

Bližnjice pri treningu so lahko katastrofalne

Bogdan Cvetković - Boki iz Kraljeva je na območju nekdanje Jugoslavije tisti, h kateremu se zatečejo vsi, ki si resnično želijo osvojiti duha parkourja. Boki je pripravljen vsakomur nesebično pomagati najti pot, kajti ne glede na samostojno treniranje lahko hitreje napreduješ ob nekom, ki ima več izkušenj.

Eden izmed njegovih učencev je tudi Ljubljančan Boštjan. Zdaj večino počitnic izkoristi za pot v Srbijo, kjer sodeluje na težavnih treningih. Ti so v primerjavi s tistim, kar počnejo samooklicani traceourji po slovenskih mestih, izjemno naporni za telo in um. Nešteto preskokov, hoja po vseh štirih, tek brez športnih copat (bos) po gozdu, a vse to na koncu vodi k cilju, izboljšanju sebe in utrjevanju telesa.

Dino Durdevic pravi, da mora biti vsakomur jasno, da skok s prevelike višine lahko povzroči hude posledice (na začetku ne bi smeli skakati z večje višine, ko jo lahko preskočimo). Upa, da bo v prihodnosti čim več delavnic oziroma usposobljenih posameznikov, ki bodo lahko začetnike pospremili v svet parkourja. Le tako se lahko izognemo tragičnim dogodkom. Važno je, da se mladina zaveda, da je njihovo telo nekaj, na kar je treba paziti.

Naj ob tem omenimo tragično smrt 14-letnega fanta v srbskem Kraljevu. Prvega januarja letos je pri iskanju težje poti, ki ji ni bil dorasel, s strehe tovarne vagonov omahnil 20 metrov globoko v smrt. Dino pravi, da je parkour nevaren le toliko, kolikor je nevarna oseba, ki ga izvaja. Parkour je primeren le za ljudi, ki se zavedajo nevarnosti, vse počnejo z glavo in poznajo svoje meje.

Boki vsem, ki se želijo ukvarjati s parkourjem, polaga na srce, naj ne hitijo in naj bodo vedno pazljivi. Do vsakega cilja je mogoče priti le z napornim delom, ne pa na hitro čez noč, in morebitne bližnjice so lahko katastrofalne. Boštjan je prepričan, da so novi traceurji, ki delajo (pre)velike skoke (z višin) in druge velike tehnike, sprožili vžigalno vrvico, ki bo, tako kot oni, prej ali slej pregorela, to pa samo zato, ker njihovo telo še zdaleč ni pripravljeno na tolikšne sile in pritiske.

Veščina parkoura je v vztrajnosti, spoznavanju samega sebe, da se na koncu dneva po treningu počutiš dobro. Da si star 30 let in nimaš polomljenih kosti, težav s komolci, koleni, hrbtenico. Da lahko komu pomagaš, če je potrebno, ne pa da zaradi bolečih nog ne moreš hoditi po stopnicah. Ni problem skočiti z nekaj metrov visoke strehe. Tako kot ni problem voziti 200 kilometrov na uro. To zna vsak, treba je le pritisniti "gas do daske". Pri parkourju je treba znati pristati, priznati svoje omejitve, ki pa jih lahko z vsakdanjim treningom premakneš naprej.

Pro parkour, proti tekmovanjem

Vodeb meni, da je uvrščanje parkourja v šport stvar dogovora, konsenza. Nedvomno gravitira k športu in bi v prihodnosti znal biti zelo spektakularen, če že ne kar "gladiatorski" šport, ki bo (no, saj že zdaj) navduševal številne gledalce in opazovalce. Zanje bi bil to nedojemljiv užitek - ti mladci uprizarjajo naravnost neverjetne vragolije. Pri parkourju gre za nekakšno "zmes" čistega adrenalina in tistega psihičnega uživanja, ki ima korenine v številnih nezavednih procesih.

Boštjan in drugi traceurji se zavzemajo za parkour brez uradne federacije, klubov, pravil in tekmovanj, brez komercializacije ali denarja. Edino vodilo naj bo želja po treningu parkourja in svobodi, brez pravil, vendar z duhom iskrenosti, humanosti in samoizboljšanja. "On avance tojours, et vous?" - Nekdo napreduje vedno, in vi?

Dino Durdevic se spominja, kako je bilo lani na svetovnem prvenstvu v parcouringu v Münchnu. Pravi, da je bilo grozno, brez elegance, kontrole, natančnosti in učinkovitosti - preprosto manjkala je vsebina. Prepričan je, da se bodo vedno našli sponzorji, ki bodo poskušali organizirati takšne in podobne boje v imenu populariziranja te discipline. Družba traceurjev, ki gojijo duha parkourja, zato temu ostro nasprotuje. Dino zaključuje, da ne potrebujemo še enega športa, pri katerem je pomembna zmaga - "potrebujemo, kar je omenil že Boštjan, prijateljstvo toleranco, kontrolo in nekaj, kar nas žene naprej".

Za Boštjana bo pravi parkour vedno underground, stran od oči radovednežev, kakor je tudi nastal. Stran od množice, (uradnega) dokazovanja, stran od komerciale in kakršnega koli prepoznavanja kot športne discipline. Parkour je tisto, kar vsakega posameznika žene naprej, kar ima vsak od nas, to je želja po izboljšanju, po premikanju meja zmožnosti, ki pa smo jih sposobni premakniti samo z ogromno volje in potrpežljivosti.