Ker je predvolilna kampanja zelo živahen proces ugotavljanja, kaj v prihodnje početi z državo, se da iz nje lepo razbrati, v kakšnem stanju je in kateri so ključni družbeni problemi. Na volitvah leta 2000 se je podoba finančno zdrave in v svetu nesporno prevladujoče Amerike odražala skozi vprašanja, kako zapraviti desetine milijard dolarjev proračunskega presežka, zunanja politika je bila potisnjena nekam v ozadje. Boj proti kriminalu denimo, ki je bil dolga leta eno temeljnih vprašanj, je ob vse bolj varnih ameriških mestih izginil z dnevnega reda. Ob pomanjkanju perečih tem so lahko veliko časa porabili za analize obnašanja dolgočasnega podpredsednika ali za posmehovanje teksaškemu guvernerju, ki ni znal postreči z imenom pakistanskega voditelja.

Žalostni obrazi krščanske desnice

Kdor tega ne bi vedel v tej predsedniški kampanji, lahko takoj pospravi kovčke. Sedem let in dve vojni kasneje bodo zunanjepolitične teme prevladale. Irak, Iran, vojna proti terorizmu in varnost države so v ospredju že v tej zgodnji fazi volitev. Pri notranji politiki sta po sedmih letih vladavine Georgea Busha obe stranki pred izzivom iskanja odgovorov na vprašanja, kako naprej. Republikanci, ki so predsedniške volitve dvakrat dobili z močno podporo krščanske desnice, imajo letos veliko težav z nezadovoljstvom svoje volilne baze, medtem ko demokrati za zdaj v grobem računajo, da jim bo z vprašanjem splošnega zdravstvenega zavarovanja uspelo nadoknaditi minus, ki se jih tradicionalno drži pri vprašanjih državne varnosti in vojske. Med pomembnimi temami tokratnih volitev bodo nezakonito priseljevanje (v ZDA je dvanajst milijonov ilegalnih priseljencev) in po krizi s hipotekarnimi krediti očitno tudi ekonomija. "Obstaja splošno strinjanje, da smo v krizi. Vrednost nepremičnin pada, zato se ljudje s hipotekami težje selijo. Dolar je vreden vse manj in grozi mu, da ne bo več svetovna valuta za rezerve. Vse to pomeni - če se izrazim tako, da ne užalim naše valute -, da so počitnice v Sloveniji za nas vse dražje," pravi David Lublin, profesor na washingtonski American University.

Na tokratnih predsedniških volitvah se je prvič po letu 1928 zgodilo, da se za položaj ne potegujeta niti aktualni predsednik niti aktualni podpredsednik; Bush se ne sme zaradi omejitve na dva mandata, Dick Cheney pa se je temu odrekel. Predvolilni boj je zato v obeh strankah povsem odprt, brez vnaprejšnjih favoritov iz Bele hiše. To daje tekmi dodaten draž, še posebej, ker so vanjo vstopili nekateri najbolj izpostavljeni obrazi.

Republikanska stranka je tokrat v slabšem izhodiščnem položaju zaradi več razlogov. Prvi je sedanji ameriški predsednik. "Bush je zelo veliko breme za republikanske kandidate. Je nepriljubljen, uživa nizko podporo (okoli 30 odstotkov) in po osmih letih njegovega vladanja si zelo veliko volilcev želi spremembo," pravi Norman J. Ornstein iz konservativne organizacije American Enterprise Institute. Namesto da bi lahko gradili na njegovi politiki in dosežkih, se mu republikanski kandidati opazno izogibajo. New York Times je nedavno naštel, da so demokratski predsedniški kandidati v zadnjem soočenju Busha omenili kar 47-krat, seveda v kritičnih tonih, republikanski kandidati pa vsega dvakrat, od tega enkrat kritično.

Precej težav ima republikanska stranka tudi s svojim zvestim volilnim jedrom. Krščanska desnica je opazno razočarana. Njihova temeljna prepričanja so zagovarjanje moralnih vrednot, družine in učenja verouka v šolah, nasprotovanje pravicam istospolnih parov, splavu in evtanaziji. Ta skupina je leta 2004 z visoko volilno udeležbo ključno pripomogla k izvolitvi Busha, zdaj pa pravi, da se pričakovanja niso izpolnila. Ustavnega dopolnila, ki bi onemogočil istospolne poroke, ni, splav je še vedno zakonit, pri poučevanju religije v šolah se ni kaj dosti spremenilo. Volilce od stranke odvračajo tudi seksualni škandali. Zadnji tak primer je bil senator Larry Craig, ki naj bi na letališču iskal moške spolne partnerje. Med razočaranimi republikanskimi volilci velja omeniti tudi fiskalne konservativce, ki zagovarjajo žlahtno republikansko načelo čim manjšega in čim bolj zdravega proračuna ter majhno zvezno vlado. Bush je nabral rekorden finančni primanjkljaj in ustanovil novo ministrstvo (za državno varnost). Zaradi teh vprašanj konservativci seveda ne bodo prebegnili k demokratom. Lahko pa storijo nekaj drugega, za republikansko stranko prav tako zelo problematičnega: na volilni dan ostanejo doma. Na zelo tesnih volitvah, kakršnim so bili v ZDA priča v letih 2000 in 2004, bi to lahko pomenilo jeziček na tehtnici. Lahko pa tudi podprejo kakšnega neodvisnega kandidata. Da bi bil ta dobrodošel, se omenja vse bolj glasno. "Krščanska desnica je razočarana in se ji noben kandidat ne zdi pravi. Mitt Romney je mormon, Johna McCaina nikoli niso marali, Fred Thompson jih ni prepričal, Giuliani pa je zanje tako ali tako pri vseh pomembnih vprašanjih na napačni strani," je v telefonskem pogovoru ocenil Arthur Sanders, predstojnik katedre za politične in mednarodne zadeve na univerzi Drake v Iowi.

72 let preveč za predsednika?

Lep primer, zakaj je desnica razočarana, je kar vodilni med republikanci, nekdanji župan New Yorka, 63-letni Rudy Giuliani. Brez določenih liberalnih pogledov Giuliani nikoli ne bi postal župan New Yorka, vendar zdaj zaradi zagovarjanja pravic istospolno usmerjenih in splava plačuje ceno. Po zadnjih raziskavah javnega mnenja ima med republikanskimi volilci podporo približno tretjine vprašanih, v anketah med krščansko desnico pa ga ni med prvimi štirimi, pri čemer mu ne more ravno pomagati niti to, da je že v tretje poročen. Giuliani poskuša te minuse nadomestiti z grajenjem podobe odločnega borca proti terorizmu, ki temelji na poudarjanju županovanja napadenemu New Yorku, in z naslanjanjem na neokonservativce pri zunanjepolitičnih vprašanjih. Ta struja zagovarja uporabo ameriške vojaške prevlade v svetu za širjenje demokracije in mu bo na desnici gotovo prinesla kakšen glas, potem ko so začeli s precej odmevno kampanjo opozarjanja pred tako imenovano islamofašizacijo sveta. Giulianiju pomaga tudi, da desnica ni poenotena okoli enega kandidata, je pa v njegovi preteklosti precej tem, ki jih bodo protikandidati z veseljem pogreli. Dve takšni sta podpora šefu newyorške policije Bernardu Keriku, ki ga preiskujejo zaradi utaje davkov in je bil obsojen zaradi kršenja etičnih pravil. Drugo, zanj še mnogo bolj nevarno pa je vprašanje, ali je mesto New York storilo dovolj za zaščito in pomoč delavcem, ki so pospravljali ruševine Svetovnega trgovinskega centra, kasneje pa so številni hudo zboleli.

Drugi med republikanci je trenutno senator John McCain, ki je v zadnji anketi dobil presenetljivih 19 odstotkov glasov, potem ko je njegova kampanja junija zašla v hude finančne škripce. Pri vietnamskem vojnem veteranu, ki je leta 2000 v volilni tekmi nekaj časa uspešno kljuboval Bushu, se postavlja vprašanje, ali ne bi bil pri dvainsedemdesetih letih prestar za predsednika. McCain se je desnici zameril z blagimi stališči do nezakonitega priseljevanja, širši javnosti pa z brezpogojno podporo iraški vojni in Bushu. Po drugi strani žanje simpatije, ker velja za trmastega in načelnega. Za McCaina pravijo, da je najboljši, kadar ni favorit, in velja za politika, ki bi znal poenotiti republikansko stranko.

Na tretjem mestu med republikanskimi kandidati je trenutno Fred Thompson, ki je v volilno kampanjo uradno vstopil šele septembra. Petinšestdesetletni igralec v seriji Zakon in red je bil za mnoge na desnici zadnje upanje, da bodo letos vendarle dobili žlahtnega konservativca, vendar je po dveh mesecih jasno, da so volilci ostali precej hladni. O tem priča podatek, da mu je od septembra podpora padla za deset odstotkov, Thompson pa se v predvolilnih debatah za zdaj ni izkazal in nekako daje vtis, da ni povsem pri stvari.

Četrti republikanski predsedniški kandidat, milijonar Mitt Romney, trenutno uživa podporo enajstih odstotkov vprašanih. Nekdanjemu guvernerju Massachusettsa ne gre v prid njegova mormonska vera, ki je krščanski desnici tuja. Romney politično stopa po poti svojega očeta, tudi guvernerja, pri tem pa si lahko pri financiranju kampanj izdatno pomaga kar sam. Na računu ima namreč četrt milijarde dolarjev, ki si jih je nabral s podjetjem za finančno svetovanje. Mnogi republikanski volilci Romneyu ne zaupajo, ker je svoja v preteklosti precej zmerna in liberalna politična stališča za potrebe te kampanje obrnil na glavo.

Tu bi se naštevanje republikanskih predsedniških kandidatov, ki imajo možnost zmage na strankarskih volitvah lahko končalo, če ne bi v zadnjem času podpora presenetljivo rasla nekdanjemu guvernerju Arkansasa Miku Huckabeeju. Dvainpetdesetletni zagovornik zdravega življenja iz zvezne države, ki je na predsedniških volitvah že znala presenetiti, je s skokom na devet odstotkov podpore očitno postal izbira mnogih na desnici, ki so s preostalimi kandidati nezadovoljni. Huckabee je namreč zaprisežen nasprotnik splava in pravic istospolno usmerjenih, nasprotnik omejevanja nošenja orožja ter zagovornik smrtne kazni in učenja o nastanku življenja z božjo stvaritvijo. "Krščanski desnici je Huckabee gotovo najbližji in od tod porast podpore v anketah. Vendar pa je njegov problem ta, da mnogo volilcev ni prepričanih, da tudi zares lahko zmaga," pravi Sanders.

Lahko zmaga ženska ali temnopolti?

Za razliko od republikancev je demokratska stranka v očitnem vzponu. Morda najbolj zgovoren je podatek, da so njeni kandidati do konca septembra za kampanje skupno zbrali dobrih 240 milijonov dolarjev, republikanski pa približno 165 milijonov dolarjev. O takšnem razmerju so lahko demokrati v času, ko jim je nasproti stala finančna mašinerija Georgea Busha, le sanjali. Javnomnenjske raziskave tudi kažejo, da so demokratski volilci mnogo bolj zadovoljni s kandidati svoje stranke. Poleg tega je volilna baza po osmih letih opozicije in Bushu zelo zagreta za volilni boj, kar demokratom obeta visoko volilno udeležbo.

Tudi v demokratski stranki pa potekajo notranje polemike o tem, koliko se lahko odmakne od sredine. Leva struja je nezadovoljna, ker demokratom po letošnjem prevzemu večine v kongresu ni uspelo ustaviti Busheve politike v Iraku in umakniti vojske, za kar bi morali blokirati vojaški proračun. To je bilo za zmerno strujo preveč tvegano početje, saj bi si nakopali očitke o obračanju hrbta vojakom na terenu. Nekatere manj sporne poteze, kot je povišanje minimalne plače, jim je uspelo spraviti skozi proceduro, prav tako jim je uspelo v središče domačih predvolilnih tem postaviti vprašanje splošnega zdravstvenega zavarovanja. "Zdravstveno zavarovanje je gotovo vse bolj pomembno vprašanje, kajti nezavarovanih je približno 45 milijonov ljudi, pri čemer je treba vedeti, da ne gre za tiste najrevnejše. Ti so zavarovani (preko državnega sistema Medicaid). Gre za delavske družine, ki imajo prihodke, a so hkrati le eno bolezen oddaljene od bankrota," pravi Sanders.

Zdi se, da so po slabi izkušnji iz leta 2004 vendarle spoznali, da zagovarjanje družinskih vrednot ni ekskluziva republikancev, pri čemer demokrati poudarjajo predvsem socialno noto, ki naj družinam omogoči dostojno življenje. "Nisem prepričan, da ne bodo imeli tokrat več težav z vrednotami republikanci," pravi Norman Ornstein. "Spomnite se, da je nadškof St. Louisa dejal, da Giulianiju ne bi dal svetega obhajila zaradi njegovih stališč do splava, Romney, denimo, je mormon in nisem prepričan, da ne bodo imeli demokrati pri vprašanju vrednot celo prednosti. Vendar pa bodo razpravo obrnili tako, da bodo govorili o drugačnih vrednotah, kot sta boj proti revščini ali varovanje okolja oziroma planeta," je za Dnevnik ocenil Ornstein.

Največja zagovornica sredinske linije v stranki je vodilna kandidatka, senatorka Hillary Clinton. Šestdesetletna nekdanja prva dama ta odmik od levice najbolj nazorno kaže pri vprašanju Iraka, saj ne zagovarja takojšnjega umika in pri zunanji politiki nastopa dovolj agresivno, da ji na splošnih volitvah, če bo zmagala na strankarskih, za boj z republikancem ostaja dovolj manevrskega prostora. Podobno je z odnosom do Irana. Kljub temu Clintonova ostaja prva favoritka demokratske stranke za predsedniško nominacijo. Podpira jo 49 odstotkov vprašanih demokratskih volilcev. Njen naskok je v zadnjih tednih sicer nekoliko upadel, predvsem zato, ker so nanjo z vseh strani začele leteti kritike, saj so tekmeci spoznali, da je drugače ne bo mogoče premagati. Magnet za mnoge volilce je njen soprog, ki ostaja razmeroma priljubljen, čeprav za oba Clintonova velja podobno kot za Busha, da pri mnogih Američanih vzbujata tudi močan odpor in bosta težko ustvarila manj polariziran javni prostor. Clintonova je gotovo najbolj znan obraz te predvolilne tekme, kar je minus pri volilcih, ki hočejo spremembe, a hkrati plus, ker je šla že skozi več medijskih prevetritev. To pa ne pomeni, da njeni nasprotniki ne bodo na dan potegnili novih spornih zgodb, kar se že dogaja. Odprto je tudi vprašanje, ali so ameriški volilci pripravljeni v Belo hišo poslati žensko.

Precej drugačen kandidat je Barack Obama. Šestinštiridesetletni senator iz Illinoisa služi v kongresu šele svoj prvi mandat. Med politične zvezde ga je izstrelil govor na demokratski konvenciji leta 2004. Obamovo najmočnejše orožje so njegovi javni nastopi, precej hitro pa je postal tudi ljubljenec krogov iz Hollywooda, kar je pripomoglo k temu, da je nekaj časa po zbranih finančnih sredstvih celo vodil pred Clintonovo. Vendar se zdi, da je njegova kampanja po začetnem zaletu zastala in da svojega potenciala in odmevnosti, ki jo je imela na začetku, ne zna preliti v trajno podporo volilcev. Ali pa jih preprosto ne prepriča. Obama je zato začel precej ostro napadati Clintonovo in deloma se mu je obrestovalo, saj mu je podpora zrasla na 26 odstotkov. "Demokratom je treba dati motiv, da ne volijo za Clintonovo. Če bi Obama zmagal na začetku strankarskih volitev, mu bo to dalo zalet, sicer pa bo dinamiko volitev vse težje spremeniti," pravi David Lublin.

Podobno kot pri Clintonovi tudi pri Obami v ozadju tli na prvi pogled politično nekorektno, a resno vprašanje: ali so Američani pripravljeni izvoliti temnopoltega predsednika?

Na tretjem mestu ostaja nekdanji senator Severne Karoline John Edwards. Podpredsedniški kandidat demokratov iz leta 2004 se je letos z ostrimi napadi na tekmece očitno odrekel možnosti, da bi ga kasneje izbrali za podpredsednika. Petinštiridesetletni odvetnik, ki je obogatel s tožbami zaradi napak v zdravstvu, rad poudarja, da se je med zvezde vzdignil iz revne družine tovarniškega delavca z juga. Z značilnim naglasom poudarja socialne razlike v družbi (leta 2004 je govoril o dveh Amerikah), svojo kampanjo pa je utemeljil na boju proti revščini, splošnem zdravstvenem zavarovanju in umiku iz Iraka. Za razliko od Clintonove je dejal, da je bil njegov glas v senatu leta 2002 v podporo iraški vojni napaka. Podpira ga dvanajst odstotkov vprašanih.

Od drugih demokratskih kandidatov velja omeniti še 60-letnega guvernerja Nove Mehike Billa Richardsona, nekdanjega ministra za energetiko v vladi Billa Clintona in veleposlanika pri OZN. Richardson je hispanskega porekla in nima možnosti za zmago, je pa precej verjetno, da se bo znašel v ožjem krogu možnih podpredsedniških kandidatov.

Skoraj dve leti trajajoča kampanja

Toda do izbire podpredsednikov je še več kot pol leta. Američani so po dolžini volilne kampanje pač nesporni rekorderji. Ker z zakonom ni časovno omejena, se zaradi taktike, medijev in naraščajočih količin denarja začenja vedno bolj zgodaj. Tokratna bo trajala skorajda dve leti, če upoštevamo, da so prve uradne kandidature začeli napovedovati v začetku letošnjega leta.

Zdaj so najprej na vrsti strankarske volitve, ko bosta obe stranki izbrali svojega predsedniškega kandidata. Strankarske volitve ne potekajo v vseh zveznih državah hkrati. Tradicionalno prva voli Iowa, nato New Hampshire in tako naprej. Kandidati se praviloma osredotočajo na te prve države, kajti kdor bo tam presegel pričakovanja, bo dobil zagon in pozornost medijev, kdor bo razočaral, pa bo bržkone že primoran odnehati.

Po petem februarju bo morda že znano, kdo sta predsedniška kandidata obeh strank. Na ta dan bo imelo namreč strankarske volitve več kot dvajset zveznih držav. Zadnje zvezne države bodo volile junija, a ne bodo odločale o ničemer več. Kandidata si bosta nato izbrala svoja podpredsedniška sopotnika, na strankarskih konvencijah avgusta oziroma septembra pa bosta uradno sprejela predsedniški nominaciji. Sledil bo dvomesečni finiš do volilnega torka 4. novembra. Novi predsednik bo zaprisegel in položaj prevzel 20. januarja 2009, s čimer bo končano osemletno predsedovanje Georgea W. Busha.