Pogost argument proti takemu šolstvu je vprašanje učencev na drugem koncu sposobnostnega spektra, torej učencev z učnimi težavami. Zasebna šola za učence z učnimi težavami seveda ne bo razpisovala štipendij za še posebej zaostale. Toda to je povsem drugačen problem, ki zahteva povsem drugačne rešitve. Če država prihrani pri posebej nadarjenih učencih, lahko toliko več porabi za manj nadarjene.

Britanski mediji se na zasebno šolstvo referirajo z arhaičnim izrazom javna šola (public school). Izraz izhaja še iz časov ko državnih šol še ni bilo; to kar je pri zasebnih šolah javno je, da se, za razliko od zasebnega pouka na graščinah veleposestnikov, v njih lahko vpiše vsak. Vendar te šole ne dobijo nikakršnega davkoplačevalskega denarja.

V Sloveniji se nam obeta veliko bolj nevarna etimološka zagata: mogoče dobimo zasebne šole, ki bodo povsem financirane z davkoplačevalskim denarjem. Ideja je seveda absurdna. Zgleda, da bi v Sloveniji vsi bili jaki privatniki, kaj dosti pa ne bi plačeval nihče. Zasebni zdravniki bi radi uporabljali državno opremo in novopečeni višji srednji sloj bi rad svoje potomstvo vpisoval v zasebne šole za dva tisoč evrov. To ne gre. Šolnina v resni zasebni šoli je realno desetkrat višja in v Sloveniji je dovolj premožnih, ki bi si take stroške lahko privoščili.

Problematika v Sloveniji je specifična, naše šole za razliko od britanskih ali ameriških nimajo velikih lastnih skladov (endowments) in kultura filantropije bogatega sloja je praktično neobstoječa. Pokrivanje majhnega deleža stroškov zasebnega šolstva je tako ena izmed možnih rešitev. Da pa dijak v zasebni šoli stane državo enako kot dijak v javni šoli je pa zgolj sponzoriranje višjega sloja in skregano z vsemi načeli družbene poštenosti.