Gverilsko v dobrem pomenu besede: kako z minimalnimi sredstvi doseči čim večji učinek. Elena Pečarič govori tiho, brez naštudiranih retoričnih bravur, a hkrati pripoveduje reči, ki jih iz ust politikov slišimo redko. Glavno orodje njene kampanje je računalnik. Stanovanje, v katerem živi, je hkrati volilni štab. Verjetnost, da bi postala predsednica republike, je sicer minimalna. A v politični prostor prinaša pomembne inovacije.

Kaj želite s kandidaturo za predsednico doseči: premagati predsodek do hendikepiranih oseb, opozoriti na njihove težave in prispevati k reševanju teh težav ali porušiti predsodek, da je lahko predsednik le postaven moški?

Nič od tega in tudi vse to. Ne bi želela, da se moja kandidatura interpretira zgolj kot zavzemanje za eno skupino. To bi bilo neumno in tudi nesmiselno. Predsednik republike mora misliti na vse državljanke in državljane. Seveda pa izhajam iz tega, kar počnem. To, kar počnem, pa mora biti v bistvu univerzalno, veljati mora za vse skupine ljudi. Enakopravnost, solidarnost, enake možnosti, spoštovanje človekovih pravic… to velja za vse. Potrebna je neka nova politika, ki se bo znala obračati k ljudem in odgovarjati na njihove težave. Sedanja politika v Sloveniji in tudi drugje je v glavnem politika, ki se vodi med elitami, med strankami in dostikrat povsem v korist kapitala.

Predsednica naj bi bila mati vseh Slovencev…

Ne, mati pa ne bi bila.

Če rečemo za predsednika oče naroda, ali ne bi bila potem predsednica mati naroda?

Jaz bi bila hči.

Dobro, torej, bili naj bi hči vseh Slovencev. Kako pa bi prisluhnili in povezali vse Slovence, če vam ne uspe povezati niti hendikepiranih oseb v Sloveniji? Zdi se namreč, da prav med invalidskimi organizacijami obstajajo najglasnejši spori.

To je ena velikih interpretacijskih napak, ki jih novinarji že leta počnete in vam skušam to že leta dopovedati. Pa mi očitno ne uspe. V YHD - društvu za teorijo in kulturo hendikepa opozarjamo na nezakonitosti, netransparentnosti, na manipulacije na račun tako imenovanih invalidov. Opozarjamo na to, da posamezniki niso obravnavani kot državljani, ker so vedno obravnavani zgolj kot invalidi, kot socialni, morda še zdravstveni problem. Govorimo o tem, da dobijo posamezniki zelo malo od tega ogromnega denarja, ki se obrača na njihov račun, in da v demokratični državi ne sme biti dopuščeno, da ima neka skupina ljudi posebne pravice samo zato, ker je označena z besedo invalid.

Govorite o tako imenovanih invalidih. Zakaj se izogibate oznaki invalid?

Zato, ker ima beseda invalid dostikrat negativno konotacijo v smislu nezmožnosti. Je kot nalepka, ki se veže na neko fizično lastnost, in iz tega potem izhajajo diskriminacije. Štirinajsti člen ustave govori, da osebna lastnost ne sme biti podlaga za diskriminacijo. Ko me vprašajo, zakaj besedo invalid zamenjujem z besedo hendikep, povem, da to ni zamenjava. Hendikep ni beseda, je koncept, ki odpira nove možnosti razmišljanja o emancipaciji, enakih možnostih, koncept, ki postavlja drugačen vidik gledanja ljudi na hendikepirane osebe in hendikepiranih oseb na sebe same. Problem je namreč tudi ta, da večina invalidov samih misli, da ne zmorejo ničesar narediti.

Če govorimo o hendikepiranih osebah - koliko je po vaših ocenah oseb s takšnim ali drugačnim hendikepom?

Vsak ima kak hendikep, vsak ima kak manko, seveda pa je razlika, koliko se ta hendikep vidi. Nekje se vidi, drugje ne. Stvar je samo v tem, ali posamezniki to sprejmejo ali ne, ali se tega manka zavedajo ali ne. Hendikep je lahko tudi strah v ljudeh. Morda to, da nekdo sprejme ponujene ideale in se temu nenehno prilagaja, ko mu to ne uspe, pa ga to izredno frustrira…

Gre torej za vprašanje političnih silnic, kateri hendikep bo v zavesti ljudi bolj poudarjen in kateri manj, za premostitev katerega se bo našel proračunski denar in za katerega ne?

Ne gre samo za potrebo po premostitvi hendikepa, gre tudi za možnost živeti z njim. Politika mora znati ustvariti pogoje, da bo vsak lahko s tem hendikepom živel.

Bi lahko rekli, da je kakšen del slovenske politike bolj pripravljen ustvarjati te pogoje kot drugi? Vam je kakšna stranka v tem pogledu bliže?

Do sedaj v politični srenji nisem videla večjih odstopanj v prid senzibilnosti do tega vprašanja. Nobena stranka mi ni blizu, politike pa ne dojemam zgolj kot strank.

Temveč?

Veliko širše. Predvsem v smislu, da so ljudje aktivni pri sooblikovanju družbenega prostora. V Slovenji so stranke zelo ozke in tudi samozadostne, so na nizki ravni, nimajo vizije, usmerjene so v to, kdo bo koga…

Bi torej politične somišljenike iskali v delih civilne družbe v smislu civilne družbe 80. let?

Pogrešam to, kar se je dogajalo v 80. letih, čeprav sem sama ta duh ujela šele ob koncu tega obdobja.

Tedaj ste bili v Kamniku, v zavodu za usposabljanje invalidne mladine ter v srednji ekonomski šoli. Kako ste se tedaj politično socializirali?

V Kamniku sem prvič dojela, kaj pomeni "biti invalid". V srednji šoli, ko sem oblikovala strategijo upora, je bilo veliko lažje.

Strategijo upora?

Ja. Upora in boja. Poslušali smo Radio Študent in to vpletali v svoje vsakdanje življenje. Pomembno mi je bilo, da živim kot vsi drugi. Nisem videla razlogov, zakaj bi morale biti stvari zame, če sedim v vozičku, kakorkoli drugačne kot za druge. Iz nekega naivnega dojemanja nisem videla tehtnih razlogov, zakaj bi morala biti izločena iz družbe.

Govorite o takratnem naivnem dojemanju. Je zdaj vaše dojemanje bolj realistično?

Ja, verjetno je.

So to prinesle življenjske izkušnje?

Nedvomno, čeprav konec koncev tudi moja kandidatura govori o tem, da nisem konformistična. Da imam kljub temu, da sem izgubila veliko iluzij in je bilo veliko negativnih izkušenj, še vedno voljo in željo po spremembah, po tem, da sem aktivna.

Kako ste sprejeli odločitev za kandidaturo? Ste o tem že dolgo razmišljali ali je preprosto prišel preblisk in ste rekli: Kandidirala bom!

Poklical me je Marko Brecelj in mi rekel nekaj lepih stavkov, pa da njihova stranka želi, da bi postala kandidatka. Pa sem najprej rekla, daj no… Po premisleku sem pristala.

Rekli ste, da vam politika v ozkem strankarskem pomenu ni blizu. Vendar pa za predsednico kandidirate s pomočjo podpisov treh poslancev.

Seveda. Neka strategija mora biti. Obstajali sta dve možni poti za kandidaturo in sem si rekla, zakaj ne bi poskusila obeh.

Ste se obrnili samo na določene poslance ali na vse?

Na vse.

Podpise pa ste, poleg poslanca italijanske manjšine, dobili še od dveh poslancev tako imenovane leve sredine. Vam je torej ta politični pol vendarle bliže?

Imam se sicer za levičarko, a levica v Sloveniji ni po moji meri. Nenazadnje je gospod Peterle v zadnjem času skoraj večji levičar od Boruta Pahorja.

Vas to, da deluje Peterle bolj levičar kot Pahor, bega?

Zdi se mi škandalozno.

Menite, da gre zgolj za Peterletovo predvolilno igro?

Seveda. Predvsem pa se mi zdi grozno, da pri nas ni levice.

Se torej vsi drenjajo v centru?

Ja, pa še to zgolj, dokler je tam kapital.

Pa to drenjanje v političnem centru politiko ubija?

Vsekakor. Ljudje politiki ne verjamejo, in to je problem, kajti politiki tako dobijo še večjo moč, ker jih nihče ne preverja.

Kakšna levica bi vam torej bila blizu?

Nikogar ni, ki bi še govoril o pravicah delavcev, solidarnost tako rekoč ne obstaja več.

Kakšen je vaš odnos kot levičarke do vojske oziroma sodelovanja slovenskih vojakov v mirovnih operacijah?

Želela bi si, da bi imela Slovenija toliko poguma, da bi postala demilitarizirano območje, seveda pa so to bolj sanje kot realnost. Če hočemo izstopiti iz Nata, potrebujemo vsaj dvajset let.

Bi lahko kot predsednica republike sploh kaj prispevali k demilitarizaciji Slovenije?

Verjetno ne, bi pa lahko poskušala doseči, da bi v misije pošiljali čim manj vojakov. Sploh v misije Nata, misije Združenih narodov so nekaj drugega.

Torej - slovenski vojaki naj se iz Iraka vrnejo domov.

Da. Grozno je, da smo se na tak način pripeljali v Nato. Kot da gremo v kak elitni klub golfistov.

Ste na referendumu glasovali proti vstopu v Nato?

Ja.

Kaj pa pri vstopu v EU?

Tu sem bila za vstop.

Toda v zadnjih izjavah ste skeptični do EU.

Ne, ne gre za skepso. Rada bi, da jasno vidimo, kje smo, kam gremo in kaj naši politiki v EU počnejo. O tem, kaj na primer počnejo naši poslanci v evropskem parlamentu, sploh ne vemo nič. Vemo le, da niso zastopniki nacionalnih interesov, temveč zastopniki strank. O EU vemo bistveno premalo. Podpisovala se bo nova evropska pogodba in ljudem se ne sanja, kaj to sploh je. Slovenija je bila nekoč del Jugoslavije, zdaj je samostojna, vendar del suverenosti prenaša na EU, evro in Nato. Pri tem velika večina državljank in državljanov nima predstave, kako poteka odločanje v EU. To ni prav. Niti slučajno nisem negativno nastrojena proti EU. Vendar moramo vsi skupaj vedeti, kaj EU je. Evropska unija ima hkrati kup problemov in razpok, o katerih se ne govori odkrito. Kot da bi obstajal strah, da se bo vse skupaj sesulo, če bomo govorili o problemih. Govorjenje o problemih je po mojem mnenju hkrati tudi že iskanje rešitve. Sicer prej ali slej poči.

V čem ste lahko boljša predsednica od Mitje Gasparija, Lojzeta Peterleta ali Danila Türka?

Na neki deklarativni ravni morda zastopamo podobne vrednote. Ponavljamo jih na soočenjih, morda od tod tudi vtis, da smo dolgočasni. Poglejte, sama imam na svoji spletni strani petnajst zakonodajnih pobud, ki se jih bom lotila. Znam iti v akcijo. Hendikep je moja prednost, ker sem skozi življenje dobila kup izkušenj. Izkušnje sem pridobila v nenehnem boju zase in za druge. Težko me kaj preseneti in težko me kaj prizadene. Komentarji mi ne pridejo do živega, ker sem pripravljena na nizke udarce. Tudi na internetu, na blogih in forumih je zapisano marsikaj na račun mojega telesa. Če bi se tega bala, se javno ne bi izpostavljala. Če bi me to motilo, v življenju ne bi dosegla tega, kar sem. Ostala bi zaprta med štirimi stenami.

Vam je kdo od kandidatov vendarle bližje?

Vsi so me nekoliko razočarali. Na začetku sem imela pred njimi neko strahospoštovanje…

… tremo?

Ja, tudi tremo. Zdaj vidim, da ne zaostajam. Morda mi manjkajo retorične sposobnosti.

Imate svetovalce, ki skrbijo za stike z javnostjo?

Bolj ali manj sem ves čas v neposrednem stiku z javnostjo.

Nimate treningov nastopanja pred kamero?

Seveda ne.

Ste sploh angažirali koga, da vam ob kandidaturi pomaga?

Pomaga mi nekaj prijateljev, skrbijo za pošto, spletno stran, z njimi se pogovorim.

Nimate predvolilnega štaba?

Ne, klasičnega štaba nimam. Glede tega sem fenomen, se strinjam. Z nastopanji v javnosti imam nekajletne izkušnje. Hkrati pa v politične prijeme, kot so marketing ali PR, ne verjamem.

Se je v svetu kakšna hendikepirana oseba potegovala za predsedniški položaj?

Zakaj se ne bi? Podpredsednik Ekvadorja je na vozičku. Župan Vancouvra ima hendikep. Prvi človek San Marina Mirko Tomassoni je prav tako gibalno hendikepiran. Predsedovanje San Marinu traja pol leta.

Vam predstavlja vzor?

Zanj sem izvedela pred tednom dni.

Je Slovenija kot družba pripravljena, da jo na predsedniškem položaju predstavlja hendikepirana oseba?

V bistvu gre za klasično vprašanje, ki se je postavilo že pred petimi leti, ko je za predsedniško funkcijo kandidirala Barbara Brezigar. Čas je, da dozorimo. Če se sprašujemo, ali je že prišel čas, da naredimo prvi korak, ga nikoli ne bomo naredili. Potem smo pri Zenonovih aporijah. Obstali bi na mestu.

Slovenija vendarle ni zgled demokratične kulture.

Sama sem poskusila. Lahko pride do presenečenja. Na vsak način bo naslednji poskus lažji.

Neke vrste oranje ledine?

Da.

Pravite, da pripravljate petnajst zakonodajnih pobud. Med njimi je tudi krovni antidiskriminatorni zakon. Kaj lahko tak zakon prinese? Katere družbene skupine ga najbolj potrebujejo?

Gre za nadgraditev zakona o uresničevanju načela enakega obravnavanja, ki ga je pripravil Urad za enake možnosti. Vendar je sedanji dokument preveč splošen in se ne izvaja ustrezno. Povzema dve direktivi Evropske unije, tako imenovano rasno in direktivo o enakih možnostih spolov pri zaposlovanju. Antidiskriminatorni zakon bi moral v praksi preprečevati vse oblike diskriminacije.

Kako? S kazenskimi sankcijami?

Tudi v določenih primerih.

Torej se zavzemate za kazenski pregon diskriminacije?

Na prvem mestu se zavzemam za preprečevanje. Preventiva je ključna.

Ste lahko bolj natančni? Bi poudarili vzgojo mladih?

Ne zgolj mladih. Poglejte problem žensk, ki so, ko se potegujejo za službo, zaradi materinstva že v izhodišču v slabšem položaju. Primerov v vsakdanjem življenju je ogromno.

Ponovili bi vprašanje - katere družbene skupine najbolj potrebujejo antidiskriminatoni zakon?

Romi, denimo. O tej obliki diskriminacije ni popularno govoriti. Če bi kot kandidatka taktizirala, bi se tej temi izognila. Hkrati ne verjamem, da bi gospod Mirko Strojan na volitvah glasoval zame.

Pa bi se kot predsednica države sestali z Elko Strojan, kar je storil predsednik Drnovšek?

Ob lanskih dogodkih se mi je obračal želodec. Ravnala bi podobno kot dr. Drnovšek, le da bi reagirala hitreje in odločneje.

Omenjate Rome, ženske, hendikepirane, istospolno usmerjene… So to ključne skupine, ki so žrtve diskriminacije?

Bolj kot naštevanje skupin se mi zdi produktivno, če se lotimo diskriminatornih praks. Pripadnost skupini ni nujno trajno. Oseba, ki je brezposelna, to ne bo vse življenje. Prakse pa ostajajo.

Katero temo bi dali na sam vrh predsedniških prioritet? Prav vprašanje diskriminacije?

Gotovo. Seveda se antidiskriminatornega zakona ne da napisati in realizirati v enem mesecu.

Govorite, da boste kot predsednica nastopali aktivno, omenjate tudi zakonodajne pobude. Vendar zakonodajna iniciativa predsednika republike v slovenskem pravnem redu ni predvidena.

Tega se zavedam. Ne bi dajala samih zakonskih predlogov - te bi dajali ali poslanci ali državljanke in državljani. Moje bi bilo, da jih spremljam pri oblikovanju začetnih izhodišč, da funkcionalno manj pismenim omogočim aktiviranje in sodelovanje v demokratičnih procesih.

Kako boste ideje, ki jih imate, spreminjali v črko zakona?

Ključen je dialog. Dialog z ljudmi in oblastjo. Brez tega dialoga je predsedniška funkcija nemočna. Nasprotujem praksi, ko komunikacija med predsedniško funkcijo in izvršno oblastjo teče prek novinarjev. To je neresno, otročje, kot tista otroška igra, ko se gredo telefonček.

Si predsedniško funkcijo predstavljate kot funkcijo, ki je v polemiki z drugimi vejami oblasti? Ali bolj poudarjate sodelovanje?

Predsednik po eni strani sodeluje z drugimi vejami oblasti. Vendar hkrati tudi opozarja. Ta dva pristopa se ne izključujeta.

Ste imeli do zdaj veliko stikov z izvršilno vejo oblasti?

Nekaj stikov sem imela, vendar sem navadno naletela na ignoriranje. To me jezi. Spraševali ste me, katera stranka mi je blizu. Nobena. Obiskala sem vse stranke in po logiki delovanja se ne razlikujejo. Delitev na levico in desnico je zgolj ideološka. Po logiki delovanja bistvenih razlik ne vidim. Zato tudi ni pomembnih premikov.

Kako s svoje perspektive dojemate Slovenijo?

Gre za državo z velikimi potenciali, ki niso dobro izkoriščeni. Ni dolgoročne vizije in ni ambicije.

Ambicije?

Vzemimo na primer gospodarstvo. Pogovarjamo se o kazinojih in megazabaviščih. O tehnoloških in znanstvenih prebojih ali inovacijah, ki bi nas pripeljale v špico, pa se ne pogovarjamo.

Kje ima Slovenija kot majhna država možnost preboja?

Prav v znanosti. Ljudje z odlično visokošolsko izobrazbo bežijo v tujino, ker tu nimajo priložnosti.

Kako boste Slovenijo predstavili tujemu državniku?

V samohvali države bom zmerna. Bolj kot samohvala koristijo presenečenja z dejanji in dosežki.

Doslej smo imeli dva predsednika, gospoda Kučana in gospoda Drnovška. Delovala sta na različne načine. Čigav pristop vam je bil bližji?

Nimam favorita. Dalo bi se narediti več in bolje.

Ena od nalog predsedniške funkcije je podeljevanje državnih odlikovanj. Iz teh gest lahko razberemo usmeritev predsednika republike. Kdo bi si po vašem mnenju zaslužil državno odlikovanje?

To bi morala biti osebnost, ki je nekaj doprinesla celotni skupnosti.

Denimo?

Moram res povedati ime?

Silimo vas ne. Vendar s tem, ko poveste ime osebnosti, ki je po vašem mnenju skupni "heroj" države, veliko poveste o sebi in o tem, kako razumete svet.

Slavoj Žižek, denimo, je takšna osebnost. Osebno zelo cenim Dušana Rutarja. Posthumno priznanje bi si zaslužil fotograf Diego Andres Gomes, ki nam je pomagal z beleženjem resnice.

Kdo je po vašem mnenju kriv za izbrisane? Kdo je kriv, da zgodba ni rešljiva?

Gre za enega od grehov, s katerimi se Slovenija noče soočiti. Lahko nas je sram, da država problema ne zna rešiti, in madež bo ostal viden še dolgo. Problem nikakor ni nerešljiv, seveda pa je treba zbrati tudi voljo, da se stvari razčistijo in krivci izpostavijo vsaj moralno, da ne bi več prišlo do česa takega.

Kako vidite medijski prostor?

Je manj demokratičen, kot sem pričakovala pred začetkom kampanje. Nekatere medijske hiše dobesedno delajo kampanjo nekaterim kandidatom. Ni pomembno, kaj rečeš in narediš - mašinerija te preprosto izloči. Razočarana sem, ker je v kampanji preveč šova. TV-postaje pričakujejo, da bomo kandidati del te zabavljaške igre. Vendar merila tu niso enotna.

Imate vtis, da so kandidati s tem, ko pristajajo na zabavljaštvo, prestopili prag dobrega okusa?

V trenutku, ko sem se odločila, da grem v kampanjo, sem povedala, da nočem zmagati za vsako celo.

Česa niste pripravljeni narediti?

Smešiti se ne nameravam. To je točka, prek katere ne bi smel noben kandidat. In ne nameravam govoriti reči, v katere ne verjamem.

Četudi vam to pri možnostih za izvolitev škodi?

Natanko tako. Vem, da moji komentarji o dogodkih pri Ambrusu in o ravnanju z družino Strojan niso popularni. A bom kljub temu ponovila, da gre za fašistoidne pojave. Če ima kdo od Strojanovih res na desetine kazenskih ovadb, naj se ljudje jezijo na organe pregona in druge državne organe, ki niso primerno in pravočasno ukrepali.

Ste verni?

Na neki način. Kot filozofinja poznam Aristotelov, Spinozov ali Descartesov dokaz o obstoju boga. Bila sem versko vzgojena, krščena, iz prepričanja sem obiskovala maše. Vendar sem se od institucije rimskokatoliške cerkve oddaljila. Opažam razkorak med besedami in dejanji. Bog ne more biti last institucije. Osebe, ki vodijo institucijo, ne morejo razsojati, kdaj so čustva vernikov razžaljena.

Ste na strani partizanov ali domobrancev?

Po duhu sem mlada partizanka.

Bi kot predsednica republike sprejeli Borisa Šuštaršiča, funkcionarja invalidskih organizacij, s katerim ste v stalnih polemikah?

Seveda. Ta konec tedna smo vsi kandidati vabljeni, da se predstavimo invalidskim organizacijam, in te predstavitve se bom udeležila. Nobenih težav nimam, če moram komunicirati z njim. Pogosto se srečujeva. Večkrat pa sem bila odgnana iz njihove pisarne, celo policijo so klicali, da bi me spravili ven.

Kot predsednica bi bili v drugačnem položaju. Vi bi imeli moč.

Kot predsednica bi ga z veseljem sprejela. Z gospodom Šuštaršičem nimam problemov. Morda ima on probleme z mano. Ne čutim nobenega sovraštva, nikakor ne mislim na kakšno maščevanje. Vendar ga dojemam kot zastopnika močnega lobija. Preprečuje namreč realizacijo idej, za katere sem sama prepričana, da bi koristile vsem. Lahko ilustrirate?

Poglejte zgolj primer nove zakonodaje, ki ureja lastninsko preoblikovanje Loterije Slovenije. Zakon je še bolj pisan na kožo organizacij, ki imajo moč že zdaj. Vlada pa je ob pobudi za spremembo zakona izhajala iz ocene, da so spremembe potrebne zaradi kolizije interesov.

Boste v primeru, da se ne uvrstite v drugi krog, volilce pozvali, za koga naj glasujejo?

O tem ne razmišljam.

Ali razmišljate, da po kampanji ostanete v politiki?

Članstvo v strankah me ne zanima. Zanima pa me dialog s strankami, ki bi vodil v spremembe. Dokler bom živa in pri močeh, se javnemu delovanju ne nameravam odreči.