Kako to, da kot uveljavljen diplomat in mednarodni pravnik niste zraven, ko se slovenska diplomacija sooča s podjetjem predsedovanja EU?

To pravzaprav ni vprašanje zame. Po vrnitvi iz New Yorka sem obiskal predsednika države in zunanjega ministra. K dejavnostim me niso povabili. To sem vzel na znanje in se posvetil drugim rečem. Prihodnji teden bom izdal učbenik mednarodnega prava. To bo prvi učbenik s tega področja v slovenski zgodovini, ki ga je napisal Slovenec. Knjigi sem posvetil zadnji dve leti.

Hočete reči, da vas v vsem tem času nihče iz kabineta premiera ali zunanjega ministra ni zaprosil za nasvet ali poklical za kakšno pomoč?

Predsednik Drnovšek me je enkrat januarja 2006 povabil na pogovor o Darfurju, ker sem se v Združenih narodih s tem ukvarjal. Dal sem mu nekaj sugestij, potem pa se mi ni več javil. Po tistem nisva imela nobenih stikov več niti o tej stvari niti o kakršnikoli drugi. Z zunanjega ministrstva sem letos spomladi dobil vabilo za neki sestanek o Hrvaški. Takrat nisem imel časa, pa tudi občutek sem dobil, da gre za politično kombinatoriko bolj kratkotrajnega značaja. Ni se mi zdelo, da bi takrat lahko kaj dosti pomagal. O Hrvaški se kar naprej govori in kar naprej politični dejavniki sestavljajo nekakšno "rubikovo kocko", zato takrat nisem imel kaj pomagati.

Vprašanja meje s Hrvaško in odnosov med državama so pogosto vir ne samo nelagodja, ampak kar sovražnosti. Lahko predpostavimo, da meje ne bomo reševali z vojno. Kako iz svojih izkušenj definirate problem s sosednjo državo?

Problem je izrazito političnega značaja in vprašanje volje političnih elit. Te lahko določajo okvire rešitev in zapletanja. Potencial za zapletanje ni izčrpan. To tudi ni problem, ki bi ga bilo treba rešiti, ker bi sicer prišlo do hudih posledic. Če ne bo politične volje za reševanje, bo problem ostal odprt, življenje pa bo teklo naprej. Politična volja je kritičnega pomena za definicijo problema in za pristop k rešitvi. Imam nekaj upanja, da se na obeh straneh oblikuje potrebna politična volja za napredek v smeri rešitve.

Zdi se mi zanimivo, da so obe vladi in večina parlamentarnih strank odločile, da je treba rešitev iskati s pomočjo tretjega. Opustile so poskuse dvostranskih pogajanj. To je zanimivo, ker je Slovenija svoje spore vedno reševala s pogajanji, ne pa z arbitražo. Ni še jasno, ali je ta orientacija nepovratna. Ali se bo problem rešil, je odvisno od politične volje na obeh straneh. Kot mednarodnemu pravniku se mi zdi potrebno, da se nadaljuje razprava o najprimernejši obliki reševanja spora. Obe vladi sta opcije že dali v javnost. Ker so v javnosti, se o njih javno razpravlja. Jaz sem za ad hoc arbitražo reševanja spora. Če bo seveda orientacija, ki sta jo vladi začeli, ohranjena.

Se vam zdi, da bi imela Slovenija v Haagu bolj malo možnosti za uspeh?

Izhajam iz nacionalnega interesa Slovenije. Piranski zaliv ni katerikoli pomorski prostor. Skozi zgodovino je bil enoten in je obstajal kot celota. Pri praksi meddržavnega sodišča nisem opazil velike občutljivosti za tovrstne okoliščine. V praksi sodišča je bila večkrat v uporabi tehnika modificirane sredinske črte. Sredinska črta se vzame za izhodišče, potem pa se upošteva posebne okoliščine. Ta pristop se mi zdi pri Piranskem zalivu problematičen. Sodišče bi pri presojanju želelo narediti svojo sodno prakso dosledno in bi bilo verjetno manj občutljivo za reči, ki definirajo nacionalni interes Slovenije, ter bi bilo bolj privrženo doslednosti svoje sodne prakse.

Poudarili ste svojovašo skrb za nacionalni interes Slovenije. Ko ste vstopili v predsedniško tekmo, pa se je pojavil očitek, da se niste zavzemali za osamosvojitev Slovenije. Kasneje je sicer Peter Jambrek to stališče spremenil, pa vendar - kakšen je bil vaš odnos do osamosvojite?

Pozitiven in popolnoma jasen. Leta 1989 sem predlagal amandma k ustavi, ki je bil sprejet in ki je določil, da se izrednega stanja v Sloveniji ne sme uvesti brez soglasja takratne slovenske skupščine. To je bilo prvo osamosvojitveno dejanje, kajti tisti, ki odloča o izrednih razmerah, ima suverenost. Slovenija je tedaj ustavno gledano vzela suverenost v svoje roke. Leta 1989 sem bil prepričan, da je to edina prava pot, in ko se je pojavil predlog za plebiscit, sem bil za plebiscit.

V letih 1991, 1992 sem pisal slovenske memorandume za Badinterjevo arbitražno komisijo. Vselej sem delal za interese Slovenije, in to na način, ki je bil primeren mojemu znanju in mojemu statusu. Ne mislim, da dela za interese Slovenije najbolje tisti, ki najbolj razgraja in se širokousti. Za interese države se dela tudi tako, da daš na voljo svojo strokovnost, svoj intelekt, svoje najboljše energije. Jaz sem to delal in to je bilo resno delo. Menim, da sem s tem dokazal svojo privrženost slovenskemu nacionalnemu interesu.

Torej vidite očitek, da niste bili za osamosvojitev, bolj kot politično obračunavanje?

Ta očitek, ki se je pojavil v začetku maja letos, sem videl kot poskus politične diskreditacije, a po mojem mnenju ta poskus ni uspel. Mislim, da ljudje temu ne verjamejo.

Vaše ime se je v zadnjem času pojavljalo v povezavi s številnimi strankami. Enkrat ste bili kandidat levih, drugič desnih - celo pogosteje so vas povezovali z desnimi strankami. Kakšen je pravzaprav vaš svetovni nazor?

Nekoč sem se v šali celo razglasil za fundamentalista mednarodnega prava. No, šalo na stran. Moj svetovni nazor so človekove pravice, ki so velik dosežek človeštva. Po vrnitvi iz New Yorka sem izkazoval določeno politično radovednost. Zanimale so me stvari v Sloveniji in bil sem v stiku z različnimi strankami. Predaval sem na akademiji Jožeta Pučnika in srečal zelo inteligentne aktiviste SDS. Do članov te stranke nimam nobenih predsodkov. Odzval sem se tudi vabilom na okrogle mize socialnih demokratov… Bil sem torej v stiku z vsemi.

Ker je Slovenija bolj majhna dežela, je, če se dopoldne z nekom srečate na kavi, popoldne že vrsta interpretacij tega srečanja. Toda to so pretiravanja, špekulacije, in tega ni treba jemati resno. Res je, da me je Zbor za Ljubljano vprašal, ali bi bil pripravljen kandidirati za župana mesta Ljubljane. A sem to že v prvem trenutku in vsakič, ko so me vprašali, zavrnil.

Ste sedaj, ko vas podpira SD, kaj bolj socialni demokrat?

Socialni demokrati so stranka, ki o slovenski politični družbeni stvarnosti najbolj kreativno razmišlja, in moram reči, da mi je ta kreativnost zelo všeč. Poleg tega se mi zdijo nekateri politični koncepti, ki jih zastopa Borut Pahor, za prihodnost Slovenije pravi. Na primer to, da se v primeru spremembe vlade ne bi izvajalo velikih kadrovskih sprememb oziroma da bo v ospredju predvsem strokovna kompetentnost, ne pa politična pripadnost. To se mi zdi izredno pomembno, saj bomo na tak način morda prišli do boljšega razumevanja za vključevanje in ne za izključevanje ljudi. Zato mi je všeč, da me je takšna kreativna stranka povabila, da kandidiram za predsednika z njihovo podporo. Če pa me vprašate o moji politični ideologiji, moram reči, da nimam politične ideologije razen privrženosti človekovim pravicam.

Bi bili torej pripravljeni v prihodnje, če ne boste izvoljeni na predsedniško mesto, sodelovati s to - kot ste dejali - stranko kreativnega iskanja? Sta mogoče z Borutom Pahorjem že preigrala možnost, da bi bili zunanji minister v morebitni njegovi vladi?

Jaz bom vendar predsednik države.

S svojim odgovorom glede svetovnega nazora se ne boste tako zlahka izvili. Človekove pravice so sijajna pot, ki pa lahko vodi kamorkoli…

Ne, ne, čakajte malo. Jaz sem človekovim pravicam privržen dobrih 30 let in to ni neka naključna izbira, temveč iskrena privrženost, ki se je začela že, ko sem bil na pravni fakulteti in sem si začel dopisovati z Amnesty International. V Jugoslaviji smo imeli tedaj ideologijo socialističnega samoupravljanja, ki se je meni zdela umetna in ji nisem bil privržen. Prepričan sem bil, da konstrukti, kot so združeno delo, družbeno dogovarjanje, samoupravno sporazumevanje, ne morejo preživeti. Ocenil sem, da so lahko alternativa in izrazito kvalitetna podlaga družbe človekove pravice. In tako menim še danes. Človekovih pravic pa ne pojmujem kot spisek pravno določenih pravil, temveč kot kristalizacijo tisočletne človeške zgodovine, ki je artikulirala pojem dobre družbe v pravni obliki.

Pri nas politični prostor tako kot v drugih demokratičnih državah razvrščamo na desnico, center in levico. Kje si predstavljate sami sebe v teh političnih parametrih?

Če me že silite v to definiranje, bi se opredelil kot človek najširše sredine.

Tam je tudi največ volilcev, kajne?

Seveda.

Na čigavo podporo v tem konkretnem političnem prostoru računate?

Tistih, ki spoštujejo človekove pravice in ki so pripravljeni človekove pravice jemati resno.

Ste kdaj slišali koga, ki bi rekel, da so človekove pravice nepotrebne?

Ne. Sem pa srečal tudi ljudi, ki, kadar gre zares, človekove pravice zaničujejo ali jih ignorirajo. Od takih ljudi ne pričakujem podpore in se z njimi ne želim politično istovetiti.

Večkrat ste poudarili, da niste bili član katere od strank. Ste pa bili član ZK.

Bil sem član ZK. Pomembna mi je bila ideja socialne pravičnosti, ki je bila zelo pomembna kategorija tudi v ZK.

Če imava točne podatke, ste bili tudi član izvršnega odbora SZDL. To je vendarle funkcije, ki je bila v prejšnjem sistemu kar visoka.

Gotovo. V izvršnem odboru SZDL sem bil v letih 1979-1982. Ta funkcija je bila povezana z mojim angažmajem pri manjšinskem vprašanju.

Menda ste bili najbližji sodelavec Vide Tomšič - nekateri celo pravijo, da ste ji nosili kovček.

Iz vljudnosti in iz prijaznosti do starejše gospe bi ji nesel tudi kovček, a se takšna potreba ni nikoli pojavila. Moram pa reči, da je bilo moje sodelovanje z Vido Tomšič zelo zanimivo in ga nisem pozabil. Njen prispevek je realen in velik. Veliko je naredila za enakopravnost žensk v Sloveniji. Sam sem z njo začel sodelovati leta 1974, ko se je pripravljala na konferenco Združenih narodov o enakopravnosti žensk. Ta tema me je zanimala, ker se mi je zdelo to pomembno družbeno vprašanje.

Ko je leta 1995 v Pekingu prišlo do sintagme "Ženske pravice so človekove pravice", je bila za mene to popolnoma naravna ugotovitev, do katere sem prišel dvajset let prej, in pri tem je imela Vida Tomšič pomembne zasluge. Seveda je bila ideološko opredeljena, imela pa je življenjsko modrost in kar sem se naučil v njeni družbi, še vedno spoštujem. In ne nameravam ničesar skrivati. Mislim, da je pomembna osebnost in da ji bo morala zgodovina dati priznanje za njen prispevek.

Kako pa se politično ujemate z vašim bratom Vitoslavom Türkom, ki je kar pomemben funkcionar SDS? Se kaj pogovarjata o politiki?

Ne, o politiki se ne pogovarjava. Tudi sicer se v zadnjem času nisva kaj veliko srečevala, saj sva zelo zaposlena. Moj brat je bolj tehnokrat, ki je zelo dober v številkah - v naši družini je bil vedno matematik in ekonomist. Kakšno je njegovo politično angažiranje, niti ne vem, imava pa zelo različne poglede na svet in to se mi zdi čisto normalno.

Predsedniško kampanjo ste zastavili kot ameriški predsedniški kandidati - zdi se, da nameravate stisniti roko vsem Slovencem…

Me veseli, da tako vidite mojo kampanjo. Če bi imel čas, bi to resnično rad naredil.

Po desetletju odsotnosti ste si torej državo natančno ogledali. Od človeka do človeka. Kaj ste videli? Kakšno bi bilo vaše predsedniško poročilo o stanju države?

Videl sem veliko sveta in v teh primerjavah je Slovenija v vseh pogledih zelo dobra in prijetna država. Ima pa tudi nekatere probleme in s temi se je treba ukvarjati. Mislim, da bi morali v Sloveniji bolj gojiti optimizem, samozavest, ljudem bi morali privoščiti, da se imajo dobro.

Kaj pa gojimo?

Preveč kritičnosti, preveč nezadovoljstva, preveč nezaupanja vase, preveč zamer. S svojo optimistično naravo bi rad nekoliko pomagal, da se iz tega stanja duha premaknemo. Kar se tiče stanja duha, je predsedniška funkcija pomembna in je pomembna tudi ta kampanja.

Pravite, da naj bi kot predsednik vplivali na stanje duha. Zakaj pa ste potem napisali predsedniški program?

Hotel sem na organiziran način ljudem predstaviti svoje misli in jim omogočiti, da me lahko, če bom izvoljen, primejo za besedo.

Vaš program je precej splošen. V čem konkretno se razlikujete na primer od Mitje Gasparija?

V svojem programu imam velik poudarek na vrednotah, človeškem dostojanstvu. Na vprašanjih, ki so na prvi pogled abstraktna, so pa vezana na človekove pravice, na krepitev pravne države. Gospod Gaspari ima več poudarka na blaginji, na materialni dobrobiti…

Že v SZDL ste bili v komisiji za manjšinska vprašanja. Z manjšinskimi vprašanji ste se pri Združenih narodih ukvarjali v Ženevi in potem v New Yorku, ko ste kot šef misije Slovenije predsedovali varnostnemu svetu. Katere manjšine v Sloveniji so potrebne posebne zaščite predsednika?

Pri nas je temeljnega pomena razumevanje demokracije. Tukaj moramo največ narediti. V demokraciji imate vedno razmerja med manjšino in večino. Na politični ravni manjšine niso večne. To, kar je manjšina danes, bo morda vlada jutri. Slovenci te dinamike še nismo čisto dobro razumeli. Zato se ob vsaki politični spremembi zgodijo velike kadrovske rošade. To prakso je treba premagati.

Treba je razumeti, da morajo biti na pomembnih položajih sposobni ljudje, ne glede na to, ali pripadajo trenutni večini ali trenutni manjšini. Predsednik mora prispevati k razumevanju tega. Obstajajo pa tudi povsem drugačne manjšine, ki so opredeljene z drugačnimi okoliščinami. Denimo z jezikom, z naselitvijo, z izbiro spolne orientacije.

Pri nas imamo dolgo zgodovino skrbi za avtohtone narodne manjšine, za italijansko in madžarsko narodno skupnost. Z njimi mora biti predsednik v stikih in mora skrbeti za njihove potrebe. Treba je narediti več tudi za romsko skupnost, ki je v ustavi definirana nekoliko drugače. To bi bile moje glavne prioritete.

Manjšine postanejo zanimive, ko se soočijo z okoljem skozi vprašanje kompatibilnosti. Janezu Drnovšku se je zdelo potrebno nastopiti pri družini Strojan in reči, da sta družba in država tukaj odpovedali.

Tista konkretna intervencija je prišla prepozno. Problem je obstajal že zelo dolgo in je šel skozi več faz. Ko se je vključil predsednik Drnovšek, se dejansko ni dalo veliko narediti. Predsednik ne more delati čudežev. Ne bi želel presojati moralne upravičenosti njegove intervencije. Z vidika reševanja problema v tistem času ni bilo mogoče prav veliko storiti. Problem je eksplodiral, rešitve so se prenesle na nivo sporazumne določitve kraja bivanja družine. Tukaj je vlada partner družini Strojan in predsednik Drnovšek težko še kaj prispeva.

Nauk tega problema je, da se predsednik angažira v zgodnjih fazah reševanja problema. Tukaj so posvetovanja, ki jih opravi, lahko pomembna. Jaz bi se zavzel za zgodnje angažiranje. V Združenih narodih sem se veliko ukvarjal s preventivno diplomacijo. To je zelo pomembna in nehvaležna dejavnost. Če uspete, se rezultati ne vidijo, ker se ni nič zgodilo. Če ne uspete, se zelo vidi. Predsednik je pri nas v funkciji nosilca preventivne diplomacije. Ravno dovolj je oddaljen, da ni angažiran v samem problemu, ima pa ravno dovolj avtoritete, da se lahko angažira dovolj zgodaj in dovolj diskretno.

Ampak zgodi se, da je država nerodna in reagira kaotično, da se problem definira narobe, ena družina pa postane manjšinska problematika. Od predsednika pričakujemo, da bo znal položaj razelektriti.

Ne pričakujte čudežev. Veliko je odvisno od pravočasnosti. Konec decembra se res ni dalo veliko narediti. Lahko se vprašamo, ali bi bila kakšna drugačna pot možna septembra ali oktobra in ali bi bilo treba kaj narediti v času, ko se je kopičila slaba volja med prebivalci. Če ste pravočasni, ste lahko uspešni. Če ste prepozni, vam nobena količina avtoritete ali morala ne bo pomagala. Predsednik mora biti pazljiv poslušalec in občutljiv opazovalec. In delovati pravočasno. To je edino zdravilo.

Eden zanimivih trenutkov nestrinjanja v družbi je bila invazija na Irak. V Združenih narodih ste imeli privilegirano gledišče.

In tudi znano slovenski javnosti. Slovenska javnost je imela priložnost vedeti, kaj o tem mislim, preden je prišlo do vojne in neposredno po njenem začetku.

Če bi se takrat znašli v funkciji predsednika države, kaj bi rekli?

Bil bi proti podpisu vilenske izjave, ki je bila podpora vojni, za katero ni bilo pravne podlage ali kakršnegakoli drugega razloga.

Ste imeli možnost premieru ali predsedniku države tedaj kaj svetovati?

Ne. Za izjavo sem izvedel iz časopisov potem, ko so se stvari že zgodile. Nihče me ni nič vprašal.

Ali ni to nekoliko nenavadno?

Kaj?

Varnostni svet zaseda noč in dan o vprašanju vojne z Irakom, vi zasedate položaj, kjer imate privilegirane informacije, pa vas nihče nič ne vpraša.

Ja, to je zanimivo. Pa me nihče ni nič vprašal. Nisem vedel, kaj se dogaja v različnih evropskih prestolnicah in da se pripravlja vilenska izjava. Varnostni svet se s tem ni ukvarjal. Nihče me ni obvestil, da se to dogaja. Ne tega jemati kot pritoževanje. Dejstva so pač takšna.

Če boste predsednik, boste vladi svetovali, da ravna kako drugače?

Če bo Slovenija imela kakšnega pomočnika generalnega sekretarja za politične zadeve ali koga na primerljivi funkciji, ga bom od časa do časa poklical. Zunanja politika je nekaj, kar nastaja kolektivno. Prav je, da se v formiranje politike vključujejo ustavno določeni dejavniki.

Kaj ste kot diplomatski predstavnik države v največjem sistemu na svetu dosegli?

S petimi kovčki in družino sem odšel v New York v prepričanju, da se da kaj narediti. Prepričati družino, da gre z mano, je bilo kar optimistično dejanje. Začeli smo iz nič. Dobil sem nekaj inteligentnih mladih ljudi, ki so imeli veliko dobre volje ter sposobnosti in so veliko naredili. To, da smo v Združenih narodih zagotovili načelo enakopravnosti naslednic nekdanje Jugoslavije, se mi zdi izredno pomembno. Tega ni bilo lahko doseči. Treba je bilo delati osem let. V različnih fazah in zelo različnih kontekstih, od generalne skupščine do varnostnega sveta. Tudi kot pomočnik generalnega sekretarja sem v kritični fazi, oktobra 2000, pripravljal teren za prošnjo Zvezne republike Jugoslavije za vstop v ZN na podlagi načela enakopravnosti vseh naslednic. OZN je pomembna pravna in politična institucija, ki določa temeljne odnose.

Druge institucije se ravnajo po Združenih narodih. Druga stvar je bila, da smo uspešno kandidirali za varnostni svet in tam uspešno opravili svoje delo. To so nam priznali povsod po svetu. V Sloveniji malo manj. V Sloveniji hitro pride do negativnega odnosa do takih reči, mene pa je veselilo, da sem imel v tisku od Financial Timesa do kitajske agencije Xinhue in tržaškega Il Piccola zelo pozitivne analize. Svet je to videl, mednarodna diplomacija je to opazila. Za novo državo je to kar lep dosežek. Kofi Anan me ne bi povabil v svoj tim, če ne bi bili prej uspešni v varnostnem svetu.

Obstajata dve razlagi vaše kariere. Eni pravijo, da ste Slovenec, ki je bil na najvišji funkciji v mednarodni organizaciji doslej, drugi, da ste bili eden od petdesetih, stotih pomočnikov Kofija Anana in da to ni nič kaj posebnega. Kaj je res?

Pomočnikov generalnega sekretarja je veliko. A ena stvar je imeti ta rang in biti namestnik šefa misije v Sierra Leoneju. Tam imate definirano področje dela, ki je geografsko in vsebinsko omejeno. Drugo je biti pomočnik generalnega sekretarja v vodstvu organizacije, kjer ste v vsakodnevnem stiku z vsemi političnimi vprašanji. Kje ste, je zelo važno.

Torej ste bili eden najpomembnejših pomočnikov?

To je objektivno dejstvo in ne bi želel delati posebej velike zgodbe. Ta debata se mi zdi nekoliko nespametna. V Sloveniji dosežkov ne pohvalimo radi. Če bi bil predsednik, bi zelo pohvalil dosežke na kateremkoli področju. Zdaj bi obiskal gasilce, ki so se izkazali v Železnikih in še kje. Poskušal bi pokazati, da so heroji. To sem videl v New Yorku, kjer so gasilci za ljudi heroji. Pri nas imajo čuden položaj. Ko ni katastrof, ni čisto jasno, za kaj se pripravljajo. Ko pride do katastrof, jih radi kritizirajo, da niso bili dovolj hitri. Nikoli se jih ustrezno ne pohvali. Razviti moramo drugačno etiko sprejemanja uspehov.

Nisem slabe volje, če se poskuša zmanjševati pomen moje funkcije v New Yorku. Ljudje smo pač različni. Več pa bi morali narediti, da bi drug drugemu privoščili uspehe. V Ameriki sem videl, da se to da narediti. Pri nas je etika medčloveških odnosov preveč podvržena graji in nezadovoljstvu, premalo pa pohvali in optimizmu.

Zdi se, da ste za zmago na tokratnih volitvah pripravljeni zelo veliko narediti: tako ste pred televizijskimi kamerami kuhali, spraševali misice… Ste doslej kakšno ponudbo zavrnili oziroma česa nikakor ne bi bili pripravljeni storiti?

Imate prav. Veliko sem pripravljen narediti. Ampak nasploh sem se v življenju za vredne cilje pripravljen zelo angažirati. Primere, ki ste jih omenili, bi ocenil celo kot lažje in prijetnejše dele te kampanje in mi niso predstavljali nobenega moralnega problema. Ko so mi rekli, da me vabijo na TV Papriko kuhati, sem povprašal ženo, kaj misli o tej zadevi, in ona mi je brez pomislekov svetovala, naj to naredim. Danes zna vsak moški skuhati polento in jo pomešati s tartufi in bučkami. To je čisto zabavno.

V pogovoru z misicami pa je bilo prav zanimivo in sem marsikaj izvedel o uspešnih mladih ljudeh. Bilo mi je všeč in nisem imel nobenih pomislekov. Težko rečem, česa ne bi delal. Doslej mi niso predlagali še nič takšnega, kar bi zavrnil. Na neki prireditvi so mi predlagali, da bi kosil travo z navadno koso. Zdelo se mi je zanimivo, saj sem kot otrok pri starih starših na kmetiji to delal in bi po štiridesetih letih z veseljem znova poskusil. Žal se je tekmovanje tako vleklo, da sem moral na drug sestanek.

Kaj po vašem mnenju predsednik lahko naredi, kaj mora narediti in česa ne sme narediti?

Lahko svetuje, mora poslušati in se ne sme vsiljevati.