Na prekaljene ZSMS-jevce je s poznavalskim citiranjem klasikov marksistične misli naredil tako močan vtis, da so diplomanta obramboslovja postavili na čelo komisije za splošni ljudski odbor. Bavčar je tedaj veljal za nekakšnega mentorja zagnanega Grosupeljčana. Hkrati pa Janša nikdar ni pristajal na kak vajeniški status. In hitro se je zapletlo. Mladinski funkcionar Janša je pripravil gradivo za problemsko konferenco o podružbljanju ljudske obrambe, potem pa je gradivo samoiniciativno razposlal občinskim organizacijam. Incident je bil hud, ker so bile Janševe ideje heretične. Služba državne varnosti je iskala razposlano gradivo, Janša je letel iz Zveze komunistov, Bavčar je dobil ukor, partija pa je ocenila, da je mladi Janša v gradivu zanemaril nacionalno plat ljudske obrambe in preveč poudaril razredni element. Niti ni pomembno, kaj naj bi to pomenilo. Sta pa tedaj postala tandem. Enojajčna dvojčka? Ne. Če bi bil tandem Janša-Bavčar avto, bi bil Janša stopalka za plin. Bavčar pa, recimo, varnostni pas.

Četudi je Janša v prvi polovici osemdesetih ostal brez službe, Bavčar pa je služboval v strokovnih službah Socialistične zveze delovnega ljudstva, njuno sodelovanje ni bilo prekinjeno. Bavčar je bil hkrati tudi urednik Časopisa za kritiko znanosti, revije z znanstvenimi ambicijami, Janša pa je bil sekretar uredništva. Leta 1987 sta se lotila resnega založniškega in političnega projekta. Uredila sta spomine in dnevniške zapiske Staneta Kavčiča, liberalno naravnanega politika, ki je med letoma 1968 in 1972 opravljal funkcijo predsednika slovenske vlade, potem pa je padel v nemilost.

Ko je maja 1988 služba državne varnosti Janšo aretirala, češ da so se v njegovem predalu valjali zaupni vojaški papirji, je Bavčar organiziral Odbor za varstvo človekovih pravic, najbolj množično gibanje v novejši slovenski zgodovini, da bi kompanjona spravil iz zapora.

Že na začetku devetdesetih se je zdelo, da bo os Bavčar-Janša močno določala siceršnjo rotacijo slovenske politike. Leta 1990, tik pred prvimi volitvami, sta skupaj urejala tednik Demokracija, ki je pospremil ustanovitev Demosa. Po vstopu v vlado sta skupaj vodila priprave na obrambo države.

A že v času, ko sta urejala Demokracijo, sta bila tudi rivala. Anekdota pravi, da ob odločitvi, kdo bo glavni in kdo odgovorni urednik, ni šlo brez manjših trenj. Četudi se zdi, da je bilo leta 1991 medvojno sodelovanje Janše in Bavčarja vzorno, so kasnejši prestižni spori med veteransko organizacijo policije in slovenske vojske vendarle nakazovali, da brez konfliktov ni šlo. Hitro se je zastavilo vprašanje, kdo ima več zaslug za narod. Policija ali teritorialci?

Vendar vojna epizoda ni povezana zgolj s prestižnimi vprašanji. Taktična vprašanja, kako naj slovenske obrambne sile ravnajo ob razglasitvi premirja z jugoslovansko armado, za splošno zgodovino nacije niso pomembna. Za razumevanje odnosov med Janšo in Bavčarjem pa vendarle velja omeniti, da ob taktičnih detajlih nista bila povsem harmonizirana.

Prvo razhajanje med Janšo in Bavčarjem smo lahko zaznali v drugi polovici leta 1991, ko je Bavčar ustanovil Demokratsko stranko, ki se je kasneje pridružila LDS, Janša pa je ob razpadu Slovenske demokratične zveze - njen član je bil od leta 1990 tudi Bavčar - vstopil v Pučnikovo Socialdemokratsko stranko. Na začetku leta 1993 je Janša vstopil v Drnovškovo vlado in ostal obrambni minister, Bavčar pa je pristal v opoziciji.

Do resnejšega razhoda je prišlo leta 1994, po incidentu pri Depali vasi, ko je ekipa varnostnikov obrambnega ministrstva aretirala civilista, ker naj bi menda šlo za špijona. Groba akcija varnostnih sil obrambnega ministrstva je močno odmevala tudi med člani nekdanjega Odbora za varstvo človekovih pravic - in dr. Dušan Keber je iniciiral peticijo, ki naj bi jo podpisali člani kolegija Odbora, peticija pa je pozvala predsednika vlade Drnovška, naj Janšo odstavi. Četudi je Bavčar peticijo kronološko podpisal kot zadnji, je na koncu izpadlo, da je Bavčar prvopodpisani, saj je bil seznam podpisnikov urejen po abecednem redu.

Po letu 1994 so bili odnosi med Janšo in Bavčarjem nekaj časa zamrznjeni. Bavčar je bil, med drugim, minister za evropske zadeve, Janša pa opozicijski prvak. Hkrati pa se je zdelo, da med njima vendarle obstaja nenapisani pakt o nenapadanju. Ohladitev odnosov med Janšo in Bavčarjem je namreč časovno sovpadla z ambicijo zlasti Združene liste, da bi raziskali trgovino z orožjem z začetka devetdesetih let. Pobudniki preiskave so izhajali iz domneve, da sta bili v orožarske posle vključeni dve ministrstvi, obrambno in notranje, ki sta ju med letoma 1990 in 1992 vodila Janša in Bavčar. Parlamentarna preiskava pa naj bi odgovorila na vprašanje, ali je v obdobju, ko je Slovenija z orožjem pomagala Hrvaški ter Bosni in Hercegovini, morda prišlo tudi do osebnega okoriščanja ljudi, ki so sodelovali pri operaciji pomoči državam v hudi stiski.

Zdi se, da so se odnosi med Bavčarjem in Janšo normalizirali šele po letu 2001, ko je Bavčar zapustil vladni položaj in prestopil v gospodarstvo, Janša pa se je takrat že pripravljal na volitve, ki so ga leta 2004 lansirale na položaj predsednika vlade. Ob Bavčarjevem odhodu iz vlade je bilo namreč že bolj ali manj jasno, da se vladno obdobje Janeza Drnovška izteka, Bavčar, ki je na prelomu tisočletja veljal za enega od možnih Drnovškovih naslednikov, pa je z umikom iz politike naredil prostor za Janšev politični vzpon. Signal, da so njuni odnosi normalizirani, bi lahko našli v dejstvu, da se je Bavčar v zadnjih letih nekajkrat udeležil kosila četverice ob obletnici aretacije.

Z Janševim političnim vzponom pa sta se vsaj deloma obrnili tudi njuni vlogi. Če je bil na začetku osemdesetih Bavčar nekakšen pokrovitelj mladega Janše in če je bil ob koncu osemdesetih varuh njegovih pravic, so zdaj razmerja obrnjena. Ker vlada prek paradržavnih skladov obvladuje pomembne deleže podjetij, tudi Istrabenza, je vladajoča koalicija tista, ki vpliva na sestavo nadzornih svetov. Povedano drugače - prvi mož vlade je danes pokrovitelj vseh tistih gospodarstvenikov, ki delajo v gospodarskih družbah v delni državni lasti. Je torej Janša tudi Bavčarjev pokrovitelj? V uvodu smo zapisali, da je bil Bavčar na začetku osemdesetih nekakšen mentor mladega Janše, vendar ta nikdar ni pristal, da bi bil vajenec. Dolgoletna sopotnika sta po značaju različna. Kaj se bo zgodilo, če bodo Bavčarjevi signali, da nad sabo noče imeti pokrovitelja, dovolj jasni?