Malo je predahnil, nato pa ponosno pojasnil: »Dva meseca starega oziroma dva meseca mladega sina imava, zato zdaj hodim na tržnico večinoma sam in nekoliko več kuham.« Vito Rožej je sicer že nekaj časa kar domač za štedilnikom, saj prijatelje rad povabi na primer na golaž, ki ga lahko skuha v neomejenih količinah. Tisti, ki jih je povabil na dom, pa hvalijo tudi njegove jedi z žara. Zato zdaj z veseljem večkrat razbremeni ženo in pripravi kosilo.

Tržnica je bila – in kmalu spet bo – njuno obredno srečevališče s prijatelji. »Sicer nisem kdo ve kakšen kuharski mojster, vendar toliko pa vem o hrani, da lahko sodelujem tudi pri nabavi.« Požre slino in resno doda: »Ko greva z ženo na trg, nisem zgolj nosač cekarjev in vrečk. Imam kar nekaj pravic, predvsem glede možnosti izbire mesa in suhomesnatih izdelkov.« Pravi, da ni izbirčen, zato tudi ni le ene jedi, na katero najprej pomisli, kadar je lačen. Na prvem mestu pa je vsekakor: »Mamina musaka! Pa ribe so mi všeč pa nizozemski siri pa piškoti in pecivo. Zadnje odkritje je nizozemska jabolčna torta – podobna našemu jabolčnemu zavitku, vendar zanimivo okusna.«

Kar smeji se mu, ko beseda nanese na malega sinčka, mene pa bolj zanima, kako je to, če si poročen z Nizozemko, kar pomeni, da je tvoja tašča kakšnih tisoč kilometrov stran. »Natančno 1260 kilometrov, ne tisoč,« izstreli kot iz topa. Nato pa še hitreje doda: »Tašča je krasna. Pred kratkim smo bili na obisku pri njej – pokazali smo ji malega vnučka.«

Zdaj je sredi Trnfesta, bliža se bienale slovenskih lutkarjev, ki bo v drugi polovici meseca v Kopru. Študiral je sicer filozofijo in sociologijo, vendar je zapisan igralstvu, na neki prav posebni način prav lutkam, s katerimi se je srečal kot 16-letnik v Kranju. »Vedno je bila neka čarovnija. Ustvarjaš nekaj novega, prav poseben svet – to sem takrat spoznaval in pri tem užival – ko gledalca potegneš v svojo zgodbo, da se ti prepusti, po predstavi pa ga spustiš nazaj boljše volje, kot je bil takrat, ko si ga začaral. Daš mu nekaj in to je tako lepo.«

Zato igra nikoli ni postala rutina. »To je kot poljub otroku za lahko noč – nikoli se ne naveličaš.« Čeprav si je težko predstavljati, je tudi Vito Rožej včasih trmast. »Pri nekaterih stvareh je že treba biti malo trmast. Sicer priznam, da živim bolj kampanjsko: rad lenarim, ko je čas za to, zato pa lahko, potem ko je čas za delo, naredim veliko več. Tremo imam pa še vedno, ampak to je takole – brez treme, ne tiste, ki te paralizira, ampak brez tistega ščegetajočega občutka in rahlega 'knedla' v grlu pač ne moreš korektno opraviti svojega dela. Gre za tisti kanček treme, ki pomeni, da imaš do dela odnos, odgovornost.«