Lainšček je junaka romana Juliana pripeljal do druge svetovne vojne, kjer se mu zgodijo reči, zaradi katerih bo v naslednji knjigi postal komunist. Romana se drži pedigre, ki obeta vse prej kot lahkotno uspešnico. Je drugi del zgodbe, ki se je v romanu Ločil bom peno od valov začela med prvo svetovno vojno. Tam se zgodi nekaj neobičajnega. Cankar se postavi na glavo. Njegova Francka je tekla za vozom in zaznamovala pogubno usodo vseh junakinj slovenske literature. Lainščkova Elica pa se v skoraj istem času s kočijo zapelje v mesto na poroko. Od tod gre naprej v fantastično zgodbo, v kateri brezkompromisno zmaga nad celim svetom in nad sabo. Njen sin Julian v drugem romanu plača ceno za njen pogum, vendar se omotičen za vezalke potegne iz katastrofe in čaka na razplet svojega življenja v sodobnem času. To knjigo je treba še napisati, vendar je prekmurskemu pisatelju uspelo nemogoče.

V najbolj ortodoksnem slogu romanopisca je ustvaril pričakovanje tretjega dela trilogije zgodb, ki so s starodavnimi liki v provincialnem kmečkem okolju neznosno sodobne in urbane. Njegova zgodovina za nazaj deluje kot optimistično podjetje. Zgodbe so arhaične, zvenijo pa kot Bob Dylan, potem ko je v roke vzel električno kitaro.

"Hočem biti samo pisatelj, ki piše knjige," je rekel Lainšček na drugem koncu sveta v gradu sredi Murske Sobote, kjer je iz zvočnikov mladinskega kluba igral hip hop, čez cesto pa se je na soncu potil spomenik sovjetskim osvoboditeljem. Na Goričkem, kjer se je rodil v hiši s slamnato streho, se je potem izognil skušnjavi, da bi nastopil v vlogi razsodnika o političnih sporih, narodovega skrbnika ali priročnega modreca. "Še za pisanje imam komaj čas."

Vi ste med slovenskimi pisatelji redka žival. Pišete zgodbe.

Pripovedovanje zgodb je moja umetnost, da.

Kako ste postali pripovedovalec?

Poučil sem se o tem svetu. Začel se je takrat, ko je človek začel pripovedovati prvo zgodbo. Pripovedovanje in tudi literatura izhajata iz izročila. Izročilo pa seveda potuje z zgodbami. Zgodbe so lahko takšne ali drugačne. No, jaz jih dojemam na poseben način, ker sem, kot se reče, jungovec.

Kaj bi to bilo?

Sprejemam Jungovo učenje o arhetipih. Zame kot pisatelja so prave zgodbe tiste, ki se vzpostavijo kot arhetipske. Ko pišem, vem, da moram bralca nagovarjati z zgodbo in skozi zgodbo. Zavračam pristop, ki pisatelja spreminja v opazovalca in komentatorja. Slabo prenašam knjige, ki so en sam velik avtorjev komentar. Vse, kar želim bralcu povedati, mu mora v resnici povedati zgodba. Skozi zgodbo mora razumeti moj svet, priti do spoznanja. Ali pa pač tudi ne, toda potem je to njegov problem.

Se ne bojite biti nesodobni?

Vem, da je to klasičen pristop. Mogoče se sliši, kot da ne vem, da obstaja modernizem. Ali da govorim, kot da ga ni bilo. Lahko se tako zdi, ampak ne gre za to. Modernizem je v literaturi zgodbo zanikal ali pa se mu ni zdela pomembna. Najbrž se je pojavil v obdobju, ko želje po veliki zgodbi ni bilo. Raje so raziskovali izrazna sredstva ali medij. Podobno je bilo v slikarstvu. Meni pa gre za veliko sliko, ki je v sebi zaključena celota in je je dovolj, da ji lahko rečemo umetnina. Zavračam pa idejo, da je lahko cela razstava ena slika, vse skupaj pa je raziskovanje materiala in prostora. V mojem pogledu na svet te reči sodijo v vajeniške delavnice. Kdor gre pred ljudi s svojim delom, ki si ga upa imenovati umetnost, mora narediti kaj več.

Ob prebiranju romana Ločil bom peno od valov sem se od vseh stvari spomnil filma o Rayu Charlesu, ki je svojega producenta prepričeval, da noče snemati uglednejših žanrov, ampak bo posnel country pesem. Rekel je, da ima to zvrst rad zaradi zgodb. Pri vaših romanih je privlačno to, kako preprosto se zdi, kar delate. Vzamete osamljeno punco z žalostno mamo, mimo pripeljete postavnega moža na koleslju in oba zapeljete v konec prve svetovne vojne. Rodi se jima sin, ki se v Muriši znajde na začetku druge vojne. Zdi se tako lahkotno.

Lahko bi odgovoril prevzetno. Po vsem tem, kar se je s tema dvema romanoma dogajalo, bi to morda smel. Lahko bi torej rekel, da so vse velike zgodbe enostavne. Vendar gre za to, da je moj način pripovedovanja, grajenja romana zelo poseben, pa tudi zahteven. Moj cilj je namreč, da bi zgodbo lahko prebral in razumel vsakdo, ki zna brati. Zgodba mora biti na primarni ravni enakovredna zgodbi mehiške televizijske nadaljevanke, če se malce pošalim. Zanimiva mora biti tudi za bralca, za katerega je to prva knjiga, ki jo vzame v roke. Istočasno si jo mora želeti tudi bralec, ki je nasprotje tega in je prebral vse. Računam torej tudi na bralca, ki je ob branju sposoben soustvarjati in knjigo dojeti kot presežek.

Kaj bi bil presežek?

Ta nastaja v sodelovanju z bralcem in je od njega tudi odvisen. Ga lahko registrira? V svoji literaturi na eni strani gradim atmosfero, gradim notranjo zgodbo, s pomočjo simbolov pa gradim tudi tekst, ki naj bi bil hkrati metafora. Simboli in metafore pokažejo svojo moč v vmesnih legah, ki niso vsakomur dostopne. In tukaj sem modernističen. Računam tudi na izkušenega bralca, ki veliko ve in v teh kombinacijah zagleda vse bogastvo, ki ga literatura lahko ponudi. Zato so moje zgodbe takšne. Pisati jih je zelo naporno in izčrpavajoče. Ne morem napisati več kot pol strani na dan, tudi če pišem ves dan. Z najbolj ambicioznimi romani se moja norma iz leta v leto bolj krajša. Pol strani na dan je že ogromno. Ne vem, kako se bo to končalo.

Bere se pa potem tako, da obračaš strani in ne moreš nehati. Lahkotnost je produkt matranja?

Drugače ne gre. Tako je, ker tako mora biti. V tempu, ki ga živimo danes, se mora literatura prilagajati. Veliko sem se medtem naučil in zelo spreten sem. A če ni ustvarjalne magije, je vse zaman. Magija mora biti najprej na strani ustvarjalca, potem pa mora nastati v povezavi z bralcem. Na koncu je namreč samo vprašanje, ali stvar deluje ali ne. Vse, kar bi vam lahko povedal o tem, bi bilo brezplodno, če na koncu ne bi bilo besedila, ki vas pritegne in pelje skozi sebe.

Običajno mora tudi sreča temeljiti na solidnem toku obupanosti. Vi vzamete prvo svetovno vojno, glavno junakinjo potegnete iz obupanega položaja, jo peljete skozi mučne dogodivščine in ji daste možnost, da vedno znova najde srečo. Greste proti toku slovenske literature?

Vsekakor ja. Iskal sem lik močne ženske, ki v imenu ljubezni, kot nečesa, kar postavljam v središče svoje literature, lahko zmaga. V romanu Ločil bom peno od valov mi je to v lepi meri uspelo in to seveda je za slovensko literaturo netipičen lik. Ne vem, kako se dotakniti slovenske zgodbe. To mi je vedno znova veliko vprašanje. Ne vem natančno, koliko sem s svojo panonsko vraščenostjo, občutenji, preteklostjo in izročilom ljudi z ravnice del tega. Ne vem, koliko so naši arhetipi, naše zgodbe, naši vzorci, duhovni hologrami identični s slovenskimi, ki so pretežno alpski. Zelo blizu mi je namreč delitev na panonski, alpski in mediteranski svet. To nima neposredne zveze z narodom, državnimi ali političnim mejami. A tudi tako je: v svetovni literaturi so literarni liki neprimerno bolj zmagoviti kot v naši.

Angleški pisatelj karibskega rodu V. S. Naipaul je ob obisku Jamajke sklenil, da njegova domovina ne mara lastnih junakov. Vi lahko pretendirate na naslov največjega še živečega slovenskega pisatelja...

Tega ne smete reči, ker bi bil potem v preveliki nevarnosti. Bolj ogroženega bitja v tem primeru verjetno tu ne bi bilo.

... ker imate junake, ki so veliki, ki si upajo in ki zmagajo. Od kod pride veselje, da iz lika naredite junaka? Ste to vi ali okolje, v katerem živite?

Jaz sem v svet vstopil drugače kot večina ljudi moje generacije. Zgodnje otroštvo ti, tako pravijo, da tisto snov, s katero potem barvaš pogled na svet. Do šestega leta sem živel v hiši, kjer ni bilo telefona, radia, televizije, in razen maminega molitvenika nobene knjige. Tam se ni bralo. Tudi še tako lokalnega časopisa ni bilo v hiši, denimo, ampak mama in oče pa sta bila sijajna pripovedovalca. Mama je pripovedovala pravljice, ki jih je nosila s sabo, ne da bi jih prebrala. Oče pa je bil ljudski pripovedovalec, ki je iz vsega, kar se mu je zgodilo v življenju, naredil zgodbo. Vstop v pisano besedo se mi je zgodil na zelo neobičajen način. Šele v prvem razredu sem se srečal s knjigo in se opismenil. Nenadoma se mi je zazdelo, da je v knjigah shranjena - ali pač skrita - vsa skrivnost tega sveta. Podružnična šola je imela štiri razrede, jaz pa sem prebral vse knjige v njeni knjižnici. To je bil velik prostor, poln knjig. V njem niso bila samo dela za starostno stopnjo od prvega do četrtega razreda, ampak tudi še marsikaj drugega. Tam sem svet spoznal skozi branje. To me je določilo. Predvsem to otroško prepričanje, da je v knjigah vse, da skozi knjigo lahko pridem do spoznanja, razrešim vse skrivnosti tega sveta. Taka fantazija je bila najbrž že drugačna od fantazij mojih vrstnikov.

Kaj pa se je takrat dogajalo okoli vas?

Sem letnik 1959. V tistem času je človek stopil na Luno...

Pa ubili so Johna Kennedyja in začela se je vietnamska vojna.

Nekdo, ki je živel solidno meščansko življenje nekje v središču, je vedel vse in ni iskal skrivnosti v knjigi. Moja pozicija je bila torej v času na neki način anahrona. To me je pognalo v literaturo. Pisatelj nisem, ker bi bil to moj poklic, čeprav se s tem preživljam. Ker dobro živim, bi lahko pisal tudi manj. Moje knjige nastajajo druga za drugo, ker še vedno živim v prepričanju, da se da o tem svetu prav s pesniškim jezikom reči največ. Veliko bolj kot filozofija ali eksaktne znanosti vodi k resnici o tem svetu pesniška resnica. Zaradi nje se rojevajo moji junaki.

Teh nekaj kilometrov Prekmurja se razširi na ves svet, med Beltinci in Dolenci pa nastanejo cela vesolja. Vam ta geografija zadošča?

Popolnoma. Zmeraj sem se spraševal, kako ustvariti širši družbeni kontekst, ki je pri romanopisju nujen. Potem pa sem pri Gabrielu Garcíi Márquezu prebral, da se v njegovi izmišljeni vasi Macondo "zgodi vse", kar določa človekove bistvene duhovne koordinate. Da se mu ne zdi smiselno potovati in raziskovati svet, ker so vsa temeljna spoznanja o tem svetu v stvareh, ki se zgodijo v eni vasi. Pa še ta je lahko izmišljena. Takrat se mi je utrnilo, da jaz to veliko vas pravzaprav že imam. Prekmurje, deželo, ki jo izrazito določa prisotnost prvotnosti. Tako kot sam nisem bil sočasen z zgodovino, tako tudi Prekmurje ni bilo sočasno. Ob bliskovitem razvoju, ki ga doživljamo danes, je tukaj stik s prvotnostjo še mogoč. Ljudska izročila so živa, na neki način je življenje še vedno folklorno, medsebojni odnosi spleteni na specifičen, mestoma arhaičen način. Potem je tukaj še Mura, ki ima na eni strani svojo idilično strugo, na drugi pa svojo zahrbtno naravo. Pisateljske pokrajine se mi ni treba izmišljati, ker je res tu. Moje pisateljevanje je samo brskanje po tej zgodovini. So stvari, ki si jih mora pisatelj izmisliti, da se knjiga lahko napiše. Lahko pa jih tudi kje vzame. Meni pa se je zgodilo, da so ljudje brali moje romane v prevodu in bili prepričani, da Prekmurje ne obstaja in da je to moja izmišljena dežela.

Zakaj pa je tako zanimivo?

Zaradi posebne zgodovinske usode. Pokrajina je bila tisoč let pod Madžari. Niso nas šteli za slovansko ljudstvo, ampak za slovansko govoreče Madžare, Vende. Potem pa se je to Prekmurje s silo priključilo k Sloveniji. Maistru v Ljubljani sploh niso pustili, da bi ga osvobajal. Nastala je Murska republika, ki se je na podlagi pravice narodov o samoodločbi osamosvojila in je par dni poskušala biti država, ki se je branila z orožjem. Imeli so dva topa, dvaintrideset strojnic in šeststo pušk. S tem so tri dni zadrževali Madžare. In potem se je začela zraščati s slovensko matico, ki goji drugačne sentimente. Ob tem je bilo Prekmurje ves čas na prepihu. Če govorimo o nacionalnosti, tukaj je bila zelo močna judovska skupnost, denimo.

Vaši junaki so Slovenci, Judi, Madžari, Slovaki, vsak s svojim svetom, ki ga nosi okoli...

Ker so vsi dejansko tu. Na tem majhnem prostoru so res živeli. Potem je prišlo do čiščenja, ki ni bilo idilično.

Kar lahko vidimo v drugem romanu trilogije, Muriši.

Da. Tukaj izpeljujem socialni kontekst, ker se moj junak ne želi opredeliti niti nacionalno, niti politično, niti ideološko. Sveto je prepričan, da bo lahko preživel, če se ne bo opredelil. Da je dovolj, če se prilagodi, je priden in dela svoje. Prav to ga pripelje v usodno zmoto, ki sproži cel niz usodnih dogodkov, pokaže njegovo nerazumevanje časa in družbene dinamike. Iz tega nastane zelo čudna usoda, ki pa je že spet paradigmatična.

Roman je zgodovinski, ampak tema pa je sodobna, ne?

Vsi moji romani so metafora. Včasih komu dovolim, da jih imenuje zgodovinske romane. Ima tudi to pravico. Romani to dopuščajo, ker so dejstva v njih zgodovinsko preverjena.

Ne vključujete jih zelo veliko.

Seveda ne, ker so to romani, ki govorijo o, o...

Našem življenju?

Ja, prav o tem. Pišem o našem življenju v sodobnem času in upam, da bodo čez nekaj let kaj povedali tudi o tistem času. V Muriši se zdi, da glavni junak na koncu postane fantom. Izgubi dušo in postane fantom druge svetovne vojne. Mnogi ljudje, pa mnogi narodi in ostanki narodov, so se po koncu druge svetovne vojne po mojem počutili kot moj junak. Morali so preživeti kalvarijo, se je spominjati in živeti naprej. Po naključju, ali pa tudi ne, je Juliana vzgajala gospodinja, ki je Judinja. V prvem delu, torej v romanu Ločil bom peno od valov, seveda še nisem vedel, kaj se mu bo zgodilo v drugem. Zgodi pa se mu to, kar se v tej isti vojni na neki način se zgodi Judom. To njegovo usodo bom zato peljal v tretji del.

Kakšne ambicije imate, ko pridete do sodobnosti?

Mislim, da bo ravno zaradi Julianove situacije tretji roman lahko pojasnil, zakaj so komunizmi po drugi svetovni vojni naleteli na tako plodna tla. Junak je sijajno pripravljen, da skozi njega lahko označim komunizem. Pa tudi, če pogledam judovsko državo, se jim je potem zgodilo prav to, kar se bo zgodilo mojemu junaku. Iz žrtve, iz popolne agonije, popolnega izbrisa, so se spremenili v državo, ki je sedaj agresivna in svojo okolico spravlja v položaj, v katerem so bili Judi sami. Ali se to zgodi po naključju ali na nezavedni ravni, ne vem, vsekakor pa je dejstvo, da mi moji junaki ponujajo nadaljnji razvoj.

Ali lahko vse globalne teme potegnete čez to mikrookolje?

Ja. Čeprav je res, da moja mama ni verjela, da so ljudje prišli na Luno. V literaturi gre prav za to igro. Verjeti ali ne verjeti. Prepričati ali ne prepričati. Junaki so postavljeni v mejne situacije z željo, da bi razumeli svet. Skozi njih lahko ta svet razumeš. Na literarnem večeru v knjižnici sem doživel nekaj nenavadnega. Pogovarjali smo se ob romanu Ločil bom peno od valov. Stara gospa je začela govoriti, potem pa ni mogla več in je začela jokati. Nisem hotel drezati vanjo. Šele po koncu sem jo vprašal, če sem kaj takega rekel. Odgovorila je, da se je razjokala, ker ona ni naredila kot Elica in je zapravila celo življenje, ker je oklevala takrat, ko bi morala sprejeti odločitev. Prepoznala se je. V tem prepoznanju je ključ.

Napisali ste roman tega poletja. Nekoliko nenavadno, da je uspešnica roman, ki bo v svojem nadaljevanju pojasnil, kako je iz človeka nastal komunist.

Ja, bralci pa tega še ne vedo, pa tudi sam ne vem, ali mi bo res uspelo. Na začetku tega potovanja se namreč niti slučajno nisem počutil kot človek, ki bi pisal trilogijo. Urednik Beletrine Mitja Čander je lansiral to idejo in potem se ji nisem mogel več izviti, ker nisem dovolj odločno rekel ne. A zdaj vem vsaj nekaj. Poslati like skozi tri knjige je zaradi mojega načina pisanja zelo dobra pisateljska akcija. Pišem namreč tako, da junake postavim v okolje in jih soočim s problemom. Potem čakam, kaj bodo ukrenili. O svojih junakih namreč ne vem vsega. Čakam, da zaživijo, da začnejo razmišljati in delovati. In ko gredo čez trilogijo in se nanje nalepi dogajanje iz prejšnjih del, je ekipa vedno močnejša. Všeč mi je bilo, ko je Vinko Möderndorfer, ki bi verjetno dobil kresnika, če ga ne bi jaz, izrekel misel, ki me je zelo pritegnila. Rekel je, da v njegovem romanu človek ne živi samo svojega življenja. Živimo tudi življenja svojih prednikov, otroci pa živijo naša življenja. Nad tem sem se zelo zamislil. To lahko položim v svoj pogled na življenje in svet.

Kaj vas je sem pripeljalo? Jung, Márquez...

In Picasso.

Picasso?

Ja, Picasso. Picasso je zelo podobno delal. V svoje slike je polagal vzorce. Svet je razstavil na drobne koščke, si jih dobro ogledal in potem iz njih sestavil nekaj novega. Njegova malarija mi je bila svojčas strašanski izziv. Zelo sem se moral potruditi, da sem razumel, kaj počne. Nabit s čustvi, z vsem, kar prihaja iz duše in okolja, je razstavljal svet in ga sestavljal v nove podobe, ki glasno govorijo o njegovem odnosu do sveta. Bil je strahotno angažiran, čeprav tega niso vsi razumeli. Domišljam si, da sem na podoben način angažiran tudi sam.

Ob vas se človek spomni Cirila Kosmača.

To mi laska.

Iz zaprte doline je ustvaril svet, v katerem je bilo videti Augusta Černigoja in slišati Kosovela in je bil v središču Evrope, ni pa postal modrec, ki bi razlagal svet. Kako se izognete skušnjavi, da bi se kot pisatelj postavili za razsodnika v vsakodnevni politiki?

Politična opredelitev je zame banalna. Ideološka opredelitev pa avtorju prepreči tisto najbolj bistveno za pisanje. Da vsakič znova začne neobremenjen. Človek išče resnico, ideologija jo že po definiciji zastira. Zastira jo verjetno zato, ker ne dovoli pogleda v drugo smer. To je moj odgovor, nikomur ga ne vsiljujem.

Pa vendar pišete o rečeh, ki se v družbi kažejo kot boleče. O Romih pišete kot o Ciganih, pa jih ne žalite niti s politično korektnostjo niti z usmiljenjem.

Do razmisleka o družbi sem na neki način prišel prav s Cigani. V moji vasi je bil ciganski zaselek, mama pa jim je bila naklonjena. Imeli so jo za žensko, h kateri lahko pristopijo in pri kateri lahko vedno kaj dobijo. Zato sem se tudi sam družil z njimi. Šele v osnovni šoli sem potem zaznal, da ljudje Cigane dojemajo kot nekaj slabega. Jaz pa sem jih dobro poznal kot odprte, tovariške, z njimi sem se dobro razumel. A nič v skupnosti ni govorilo v prid temu. Vprašal sem se, kdo so, zakaj so taki, zakaj tako sodimo o njih. Začeli so me zanimati. Zdaj vem, v njihovi zgodbi je nekaj podobnega kot v zgodbi o Prekmurju. S sabo nosijo prvotnost, temeljijo na izročilu, ki ni zapisano. Pojmi, kot so ciganska svoboda, ciganska duša..., potujejo z njimi. Jaz sem si to tako razložil, da so taki, kot so, ker so kot potujoči narod, ki je s seboj nosil jezik in kulturo, ohranili stik s kolektivnim nezavednim. Pri njih je zveza s prvotnostjo še ohranjena. Zaradi tega so mi bili kasneje zanimivi. Sedaj tukaj recimo živijo s Slovenci, ki imajo po mojem izrazit problem s stikom z nezavednim. Ko Slovenec prestopi mejo, takoj začne govoriti v tujem jeziku. Že tukaj bomo kmalu govorili v tujem jeziku. V narodovo skupnost pa si položen prav skozi jezik. Cigani so zato za nas lahko nosilci pomembnega sporočila. Ko Cigane sprejmeš kot ljudi, ki so drugačni, zaradi tega pa niso nujno slabi in jih ni treba odganjati, lahko sprejmeš tudi ostale, ki so drugačni od tebe, in pri tem ohraniš samega sebe.

Miško Kranjec je vas Prekmurce zaznamoval s Povestjo o dobrih ljudeh. Dobrota ni daleč od neumnosti in preproščine. Preprostost je pri vas izraz, s katerim definirate socialne sloje.

Če sva malce ironična, Prekmurci Kranjca ne marajo ravno zaradi tega, kar ste izrekli. Prepričani so, da je eden glavnih krivcev za nastanek stereotipa o dobrih malih ljudeh. Meni pa se zdi, da je bil Kranjec v tem smislu pošten in je ob svojem času govoril resnico. Opisoval jih je take, kakršni so dejansko bili. Ni pa on krivec za stereotip. Prekmurje je v razvoju resnično neizprosno zaostajalo. Ob vseh zgodovinskih okoliščinah, ekonomskih migracijah, ki so v različnih valovih praznile pokrajino, je Prekmurje še danes v Sloveniji najmanj razvita pokrajina. Tega zanesljivo ni kriv Miško Kranjec, razen mogoče v tistem delu, ker je bil pač slab politik. Tudi ni kriv Vlado Kreslin, da se njegovo Prekmurje iz te nerazvitosti ne zna izkopati. Pokrajina pač nima voditeljev in ljudi, ki bi jo povlekli v razvoj. Uspešni politiki, ki so izhajali iz Prekmurja, so odšli, nekje ostali in do teh krajev niso čutili nobenega dolga. Tudi v tem je verjetno del odgovora.

Okolje je res ruralno, vendar ima vse moderne elemente urbanosti, vaša literatura pa je mestna.

Urbano je zato, ker v svojih romanih opisujem prejšnje stoletje. Tukaj je seveda bilo meščanstvo, vendar ni bilo samo slovensko. Bilo je tudi madžarsko, ki se je potem selilo. Imeli smo judovsko meščanstvo, ki je med drugo svetovno vojno fizično izginilo. Ob koncu druge svetovne vojne je imela Murska Sobota pet tisoč prebivalcev. Takrat je bilo tudi slovensko meščanstvo odrinjeno na rob. Sobota se je razvila v spalno naselje za prišleke iz Slovenije in podeželja in iz tega je potem težko narediti mestno okolje. V mnogočem je ta trenutek zamujen.

To je malo hitro rečeno.

Verjetno res, a sedaj se te reči dogajajo drugače. Tukaj gre zdaj čez globalizacija. Globalizacija pa je nenavaden fenomen, ki ga lahko v takih okoljih, kot je naše, morda bolj natančno zaznamo kot drugje. Je seveda izrazito urban fenomen, vendar se urbanost širi po izvirnih, svojih, nepredvidenih poteh. Ima učinke, ki so težko predvidljivi in jih je zapleteno razumeti. Goričko, ki je izrazito idilično ruralno kmečko območje, je zdaj polno droge. Otroci na vasi so zadrogirani, če razumete, fascinirani s slabimi platmi urbanosti. Na drugi strani so priklopljeni na internet in živijo v virtualnih svetovih. Ti so lahko pozitivni. Ta čas je drugačen.

Ampak v tretjem romanu trilogije boste govorili o tem svetu.

Ja. In malo se ga bojim.

Zakaj pa?

Pisati v sedanjem času o takem prostoru, kot je moj, je tvegana reč. O času izpred šestdeset let vemo že vse. Bolje rečeno, o fašizmih vemo vse, vemo, kako se je to končalo. O komunizmih pa, naj je slišati še tako čudno, vemo malo. Ni še tiste časovne distance, ki je nedvomno potrebna, da bi jih lahko res polno razumeli.

Kaj bi bilo tam nejasnega? Kako so se končali?

Ni čisto jasno, kako so se končali, ne. Nismo jih premislili in tudi težko jih je premisliti, ker so preblizu. Jaz se vračam v prvotnost, ker so od tu stvari veliko bolj razvidne, transparentne in definirane.

Elegantno ste dve veliki vojni povezali v eno zgodbo. Zdaj morate grad sredi Murske Sobote, v katerem sediva, povezati s spomenikom sovjetskim osvoboditeljem, ki stoji pred njim. Kako boste to naredili?

Do spomenika še nisem prišel. Me še čaka. Tudi sam sem produkt tega sveta. Spoznavam pa ga skozi romane, ki jih pišem. Študiral sem politologijo in novinarstvo. Zelo zgodaj pa sem pri sebi začel zavračati komunizem kot družbeno ureditev, ki je lahko logično nadaljevanje, v tistih časih se je temu reklo družbenoekonomska formacija, ki sledi. Čas je mojim zadržkom dal prav. Ta postmoderna družba potrošništva in globalizacije se zdi neko bolj logično nadaljevanje zgodovine, čeprav bi pri razlagi takšne trditve verjetno izgubila preveč besed. Pa tudi moja izkušnja odraščanja je v meni očitno pustila izrazit socialni čut, zato še zmeraj upam, da je ta naš skupni svet mogoče urediti tudi bolj pravično.

Tony Judt je v svoji Zgodovini Evrope po drugi svetovni vojni za padec komunizma rekel, da je z njim propadla tudi heglovska ideja zgodovine kot naracije z nastavkom, zapletom, vrhuncem in razpletom, zgodbo pa vodi ideja napredka. Pred padcem berlinskega zidu je veljalo, da če živiš v socializmu...

Živiš v napredku?

Da. Čeprav si v manj razvito družbo hodil po kavo in cigarete. Se vam kot pripovedovalcu zdi, da je razumevanja zgodovine kot zaključene zgodbe konec?

To mi je zelo blizu. Skozi svojo trilogijo hodim po uhojeni poti in se bližam sedanjosti. S tem imam vedno večje probleme in vedno težje najdem to tako imenovano paradigmatičnost. Živim pa v prepričanju, da se da tudi ta čas razumeti na tak način. Iz svojega otroštva bom preskočil na sinovo otroštvo. Sin je končal deveti razred osnovne šole. Živi sočasno s svojim časom, v Murski Soboti pa s časom sveta okoli sebe. Dobršen del dneva preživi za računalnikom. Vsak program ali informacijo, ki je ob določeni uri objavljena v ZDA ali na Japonskem, dobi v istem hipu. V trenutku je v stiku s stanjem sveta. Svet razume skozi računalniško tehnologijo, ki jo pri pisanju sicer uporabljam tudi sam. Njegovi prijatelji so v Nemčiji, Franciji ali kjerkoli jih ujame na Skypu. Njihove igre trajajo tedne in družijo se vsak večer. Imajo socialni kontekst, ki je meni tuj. Po vseh definicijah socialnih delavk, pedagogov in strokovnjakov, ki jih berem po časopisih, bi moral biti asocilano bitje, zasvojeno z računalnikom. Je pa nekaj povsem drugega. Je zelo socialno bitje, ki o svetu veliko ve. Neprimerno več, kot sem sam vedel v njegovih letih. Hitreje najde, kar hoče vedeti. Jaz sem svojo radovednost tešil v vaški knjižnici, on svoje stvari išče v grozljivo veliki svetovni knjižnici. Ampak zaradi tega ni bebav. Ni hudoben, ni zloben. Je nasprotje vsega tega. To daje upanje. Meni in vam, recimo, se je ta razvoj zgodil zelo hitro. V štiridesetih, petdesetih letih sva preživela toliko, kot bi prej živela tisoč let. Ampak, najbolj bistveno vprašanje je, ali ta hitri svet zmore samorefleksijo, ali ima čas nastajati. Ali pa stvari tako hitro potekajo, da so tudi odločitve bliskovite. Ne vem, res ne vem, ali je ta svet še samoreflektiran. Zato tudi ne vem, ali ga lahko s pisateljskim pristopom, kot je moj, še zaobjameš.

Je pa še vedno zgodba?

Ja, je. Tako kot se vesolje še zmeraj od ene točke širi navzven, tudi zgodovina teče tako, kot je vedno tekla. Ampak, kam gre vesolje, kam gre zgodovina, to so seveda večna vprašanja.

Tako kot Mura, ki nosi mite in jih pod sabo pokoplje? Ali pa je to svet, ki ste si ga izmislili?

Reka je samo ena od mojih metafor. V to zgodbo je prišla kot mejna reka in se vzpostavila z vso simboliko mostov in sveta okoli nje. Je specifična ravninska reka, ki je v spodnjem toku celo ohranila svoj prvotni biotop. Je tudi okrutna v svoji idilični lepoti, ker je v njenih vrtincih utonilo veliko ljudi. Okrutna je bila tudi do tistih sovjetskih vojakov, recimo, ki imajo tu spomenik. Zdela se jim je majhna, bili so prepričani, da jo lahko prebredejo. Seveda, vsak ima svojo reko, a ta se je pač ponudila pisatelju.

Sta Elica in Julian srečna človeka?

Obe zgodbi sta tudi moji življenjski zgodbi. Prva je zgodba o osvobajanju in skrajnem tveganju. Druga je roman o kazni. Murišo bi imel za ponesrečen roman, če mi ne bi uspelo napisati zadnjih dveh strani. Ko sem iz junaka, kot sem že rekel, naredil fantoma, ki mi marsikaj pojasni, sem se sam dvignil nad romaneskno dogajanje. Julian je sedaj človek, ki je gledal dno, se ga dotaknil, in preživel. Lahko bo živel naprej. Ne bojim se več, da tega ne bi zmogel. Ne vem pa, kako ga narediti srečnega. O tem se mi še komaj kaj svita.