Za mojega soproga in spodaj podpisano je začetek sodelovanja z dr. Jožetom Pučnikom čas kmalu po pobudi za Novo revijo, se pravi v letu 1980. Naše prijateljstvo je bilo iskreno in toplo – ne glede na najino kasnejše nestrinjanje v nekaterih političnih stvareh. Ampak ne ge za to. Pravzaprav na pismo gospe Vere Ban ne bi odgovarjala, če ne bi v zadnjem stavku zapisala, da »ostaja za nas Pučnik svetal lik politika in človeka z veliko začetnico«. Izjava je paradigmatična; gospa Vera Ban je razkrila samo bistvo, za kaj pri sedanjem čaščenju Pučnika pravzaprav gre: dr. Jože Pučnik naj ne bi bil človek, temveč Človek. Razumevanje neke konkretne osebe kot Človeka pomeni mitiziranje sicer res izjemnega politika in človeka, ki je imel veliko vlogo pri osamosvajanju naše dežele – pa vendarle »le« človeka in ne nad-človeka, Človeka! Takšno delanje mita iz konkretnega, končnega, zmotljivega človeškega bitja je vedno slabo znamenje, slab obet za družbo; ideologijo takih »Človekov« vedno plača ljudstvo, posamezni ljudje!

Da gre dejansko za ideologiziranje in mitiziranje dr. Jožeta Pučnika, pa je razkril predsednik vlade RS sam, ko je v svojem govoru v Podčetrtku govoril o tem, kako da nekateri še vedno govorijo, da je bilo v prejšnji državi bolje – in iz tega je potegnil zaključek, da naša osamosvojitev še ni končana. In da jo bo zato treba končati »tudi v kulturnem smislu«. Kar lahko pomeni le to, da bomo morali vsi govoriti in najbrž tudi misliti, da je v današnji družbi bolje kot v prejšnji – seveda tudi tisti, ki danes dejansko živijo slabše kot v prejšnji državi. Ja, žal so tudi taki! Ampak tega ne bodo smeli govoriti!

Če osamosvojitev še ni končana, jo bo treba dokončati! Dokončevati, pravzaprav, kajti vedno se bo našel kdo, ki ne bo mislil prav… Logika Janševega mišljenja je logika ideologije »revolucije, ki teče«: nikoli se ne konča, se načelno celo ne sme končati, saj bi njeno končanje pomenilo hkrati ukinitev apriorne legitimnosti, Pravice revolucionarjev/osamosvojiteljev do vseobsegajoče oblasti.

Logika ideologije osamosvajanja kot procesa »osamosvajanja« v kulturnem smislu je enaka boljševiški in je za današnji čas preživeta stvar – a zato nič manj nevarna. Če se bo uresničevala, nas lahko potegne v vrtinec iskanja notranjega sovražnika – to pa bodo vsi tisti, ki mislijo, da je bilo v nekdanji državi bolje ali ki morda mislijo/mislimo še kaj hujšega, na primer to, da ta vlada spet uvaja na Slovensko delitev duhov in kulturni boj¸ da nas potiska nazaj v čas (desnega in kasneje levega) fundamentalizma, ki se ni zadovoljeval le s kritiko misli drugače mislečih, ampak z njihovim moralnim in političnim (nekoč pa tudi fizičnim) izključevanjem. Kaj nismo danes že priče temu?

Predsednik vlade je k svojemu atakiranju na drugače misleče še dodal, da je vlada tudi zaradi spornega mišljenja nekaterih… brniško letališče poimenovala po Jožetu Pučniku! Torej tega poimenovanja ni naredila le iz pietete do njega, temveč ga je uporabila kot simbol, kot emblem svojega, lastnega projekta permanentnega »osamosvajanja«, ki mu bomo podvrženi »navadni« državljani in državljanke ter drugi prebivalci Slovenije. Takšno »osamosvajanje« pa je lahko usmerjeno le navznoter, saj zunanjega nasprotnika ni! Večjega izrabljanja Pučnika v politične namene, kot je to, si skoraj ni mogoče zamisliti: s Pučnikom na zastavi v novo osamosvajanje, ki bo v kulturnem smislu končano, ko bomo vsi mislili, da živimo v najboljšem od najboljših svetov. Celo če bi to bilo res, je zahteva do državljanov, da tako mislijo, ne le »kulturni«, temveč čisto navadni totalitarizem. Vsaj v prizadevanju po vsesplošnem obvladovanju mišljenja ljudi. V »kulturnem smislu«.

Gospa Vera Ban postavlja vprašanje, »kdo sme jemati pravico tistim, ki so Pučnika resnično cenili in spoštovali, da se ne bi na tak ali drugačen način poklonili njegovemu spominu«. Seveda nihče! Toda v primeru poimenovanja brniškega letališč po njem ne gre za poklonitev njegovemu spominu oziroma za to, da bi mu kdo izrekal spoštovanje in priznanje, ampak za politično manipulacijo. Da gre res za to, naj ilustriram še z dejstvom, da se je njegove sedemdesetletnice – ko bi mu lahko kdo od današnjih brambovcev njegovega imena izrekel spoštovanje še v času njegovega življenja – spomnil Tine Hribar in svojemu, najinemu prijatelju napisal priložnostni, počastitveni zapis (glej Ampak, 2002, št. 4) . Kolikor vem, se nihče drug na njegov jubilej ni javno spomnil, tudi spoštovana gospa Vera Ban, ki je sicer zapisala nekaj o »tako imenovanem« prijateljstvu »po potrebi, ko potrebuješ nujno pomoč od nekoga, potem pa ga zavržeš«, ne. Jože je bil Tinetovega zapisa zelo vesel in ga je takoj, ko ga je prebral, poklical po telefonu ter se mu zahvalil zanj. In naročil pozdrave tudi zame, čeprav sva se v nekaterih političnih stališčih in ocenah razhajala. Očitno ni pozabil naših pogovorov med bivanjem pri nas vsakič, ko je prišel v Ljubljano, od začetka osemdesetih let in vse do vrnitve v domovino. Predvsem pa ni »pozabil« raz-ločevati prijateljstva od različnih ocenjevanj konkretne politike, zvestobe od manipulacij.