Že v torek pa je nagovoril - in sicer z video posnetka, ker je bil nepredvideno zadržan - založnike, ki so se zbrali v Portorožu na 5. kongresu Knjiga na Slovenskem. Kot predavatelj sem se aktivno udeležil oziroma se udeležujem obeh kongresov tudi sam, zato približno vem, za kaj gre pri eni in drugi stvari. Toda pustimo bloge za kdaj drugič in se posvetimo knjigam.

Založniki so med drugim razpravljali tudi na temo digitalizacije knjig in se spraševali, ali je to zanje grožnja ali poslovna priložnost. Vprašanje je seveda retorično na obeh straneh: seveda je grožnja in seveda je priložnost.

Na kongres so povabili tudi Tomaža Domicelja, da bi jim kot človek s posluhom povedal, kako so te reči urejene v sorodni branži. Njegovo predavanje sem zamudil, sem pa pozneje slišal njegovo priložnostno repliko o prodanih nakladah nosilcev zvoka. Pred desetimi, petnajstimi, dvajsetimi leti, je povedal, so se vinilke, kasete, cedeji najbolje prodajanih izvajalcev prodajali v nakladah okoli 100.000 izvodov, tudi več. Danes niti najbolj popularna štanca ne preseže niti četrtine te naklade. Ljudje so postali tako "pametni", da si glasbo zastonj downloadajo z interneta!

Slovenija je morda napredovala, kar zadeva boj proti uporabi piratskega softvera. Glede glasbe pa je še vedno zadnji Teksas - oprostite, Kitajska. Je pa dosežek, da piratizirane glasbe nihče več ne prodaja javno na štantih.

Založniki imajo ta prastrah, da bi si odžirali kruh, če bi knjige - poleg tiskanih ali namesto tiskanih - dajali na internet tudi digitalizirane (preslikane, pretipkane). Po mojem gre za pomoto, ki ne upošteva razlik med knjigo in glasbo. Glasbena publika se z uporabniki interneta prekriva skoraj v celoti, kupci knjig pa le komajda; glasbo je za razliko od literature mogoče konzumirati skoraj kjerkoli in kadarkoli; glasbena publika sama se v tržnem povprečju in po življenjskih navadah bistveno razlikuje od knjižne, ki je bolj kultivirana in kupno močnejša, pa tudi konservativnejša.

Prednost knjig pred glasbo - in eden pomembnejših razlogov za digitalizacijo knjig - pa je tudi v tem, da v veliki meri prav na njih temelji družba znanja. In na to je opozoril Turk. Še več: rekel je, da ne vidi razloga, da knjige ne bi bile dostopne na internetu, če jih subvencionira država z davkoplačevalskim denarjem, in zakaj subvencija ne bi bila namenjena izključno avtorju; treba da je počasi eliminirati tiste, ki se ne ukvarjajo s produkcijo, temveč samo nekaj prekladajo iz skladišča v skladišče in h kupcu ali kamorkoli; če pa hoče kdo izdati knjigo, ki je že dostopna na internetu, tudi med lepimi, trdimi platnicami, in jo tržiti tistim, ki se jim ne ljubi begati po ekranu, naj kar izvoli, tudi to zna biti še vedno biznis.

Založnikom sem predstavil naslednjo poslovno simulacijo. Recimo, da natisnejo knjigo, ki je nameravajo prodati 1000 izvodov po ceni 20 evrov, ob tem pa ponudijo tudi dostop do knjige ali download za isto ceno. V tem primeru se ne bo praktično nič spremenilo: še vedno je bodo prodali 1000 izvodov, v elektronski obliki pa mogoče en odstotek.

Toda če poleg teh komercialnih 1000 izvodov po 20 evrov ponudijo e-knjigo zastonj, se tudi ne bi nič spremenilo. Četudi bi se več ljudi odločilo za digitalno knjigo, to ne bi vplivalo na prodajo tiskane izdaje v večji meri, kot bi se lahko zmotili pri napovedi prodaje. Prvič, to ne bi bili eni in isti ljudje, drugič pa bi si jo mogoče downloadal tudi del kupcev tiskane izdaje, ker jim je všeč, da imajo to vsebino vedno pri roki (v računalniku). S tem so se nekateri od prisotnih celo strinjali.

Predstavljajte si svet, v katerem bi bile vse knjige dostopne na internetu - ampak res vse. Če bi se vam zahotelo najti citat iz kateregakoli dela kateregakoli avtorja, domačega ali tujega, v izvirniku ali prevodu, študijsko gradivo ali roman, poezijo ali esej, kuharsko knjigo ali slovar, bi samo vnesli ključne besede v iskalnik in kliknili enter. To bi seveda spremenilo vlogo obstoječih knjižnic - tako nacionalnih kot študijskih in splošnih -, vendar ne v negativnem smislu, kot si morda mislijo predstavniki knjižničnega lobija. Spremenilo bi tudi način poslovanja založb in knjigarn, vendar tudi ne v negativnem smislu, tako kot si predstavlja knjigarski lobi.

Prepričan sem namreč, da bi na knjižno produkcijo to vplivalo samo pozitivno. Še vedno doslej je bilo namreč tako, da se ljudje oprimejo tistega, kar jim ponujaš. Vsesplošna dostopnost knjig na internetu bi knjige oziroma branje postavila v družbeni fokus, s tem pa bi se povpraševanje po knjigah bistveno povečalo. Ker pri vsej tej evforiji okrog interneta - ki ji še sam podlegam - pa na nekaj vendarle pozabljamo: človeštvo še ni izumilo boljšega informacijskega vmesnika od potiskanega papirja.