In ko bo čez tisoč let arheolog z Vege iz ozvezdja Lira v postapokaliptični puščavi na območju današnje Hrvaške našel časopis iz junija 2007, bo moral ugotoviti, da je nekdanja razvita civilizacija na planetu Zemlja propadla v trenutku, ko sta se sprla Josip Radeljak in Vlatka Pokos. Mali zeleni arheolog pa bo naletel na nepremostljiv problem, ko bo hotel najti odgovor na vprašanje, kdo sta ti mitološki bitji, ta Vlatka in Josip.

Dragi Slovenci in še bolj drage Slovenke, tako kot arheologom z Vege tudi vam ti dve imeni nič ne pomenita. Kot tudi nič ne pomenita meni, ki na Hrvaškem živim že drugo stoletje in dobro poznam razloge, zaradi katerih propadajo države in civilizacije. Celebrity kultura mi je, to moram priznati, precej tuja, saj ne spremljam tabloidov, toda afera in razveza zakona, zaradi katere dá užaloščena ženska nekemu tedniku 14 (z besedo: štirinajst) strani dolg intervju, njen besni mož pa gostuje v posebni oddaji najbolj gledanega, sicer političnega talk-showa državne televizije, je nazadnje začela zanimati tudi mene.

Za kaj torej gre? Kdo sta človeka, zaradi katerih novico o podkupljivem ministru, ki bi bila povsod drugod po svetu dovolj za padec vlade, objavijo na sedmi ali osmi strani, za novico o tem, da je žalostna Vlatka včeraj zajtrkovala pri prijateljici in koliko spodnjih hlačk je bilo v kovčkih, ki ji jih je poslal razjarjeni mož?

Veliko sem raziskoval, se pogovarjal s kar nekaj bolje poučenimi ljudmi, premetal arhive, prebral vse, kar je bilo o njiju zapisanega v zadnjih letih, in odkril nekako tole: omenjena gospa ne dela absolutno nič, medtem ko se o tem, kaj dela njen dovčerajšnji mož, prav nič ne ve.

Zakaj potem njuna ločitev odmeva po vsej Hrvaški? Nimam pojma. Pravzaprav nihče nima pojma. Za vas ne vem, toda mene je to resnično fasciniralo.

Resnici na ljubo je treba povedati, da je Vlatka Pokos nekoč davno, bilo je v začetku devetdesetih let, posnela dve jokavi pesmici, ki se ju živ krst več ne spomni, več prič pa prisega, da je ob neki priložnosti pred desetimi leti vodila nekakšen festival ali šov ali nekaj takega. Po tistem ni naredila ničesar več: ni posnela porniča, ni izumila motorja na hlevski gnoj, ni ji izpadla dojka na opernem plesu, ni podedovala verige hotelov Hilton, ni končala vojne na Bližnjem vzhodu, kaj šele, da bi zagotovila mir v svetu, prav tako ga ni f… Stipetu Mesiću, skratka prav ničesar. Zakaj torej tabloidi že leta spremljajo vsako njeno nakupovanje pri Gucciju in Louisu Vuittonu, ne ve živ krst.

Vlatka Pokos ni namreč nič drugega kot proizvod medijev. Slavna je preprosto zato, ker je celebrity, in še najbolj točno bi bilo reči, da je znana samo zaradi svoje poznanosti. Njen mož pa je še bolj nora zgodba. On resnično nekaj dela, vendar nihče ne ve kaj, obrača denar, vendar nihče ne ve, za kolikšne vsote gre, je uspešen, vendar med poslovneži ni velika riba - znan je torej samo po svoji soprogi, torej kot mož žene, ki je znana samo po tem, da je znana.

Če Vlatka in Josip zares obstajata - in zdi se, da obstajata - potem je posredi zvit koncept, vreden Guggenheima v Bilbau, frankfurtskega festivala sodobne umetnosti ali Turnerjeve nagrade. V big-brother kulturi, v kateri lahko udeleženci televizijskih resničnostnih programov postanejo prave warholovske petminutne zvezde - in še oni morajo za svojo instant slavo tri mesece napihovati sponzorske balone in opravljati herkulovsko-bedaste naloge -, jima je uspelo svojih pet minut slave raztegniti na vse življenje in iz njega narediti vrhunski konceptualni performans, iz občinstva pa neposredne udeležence projekta, ne da bi sploh mignila s prstom.

In če bi vprašali mene, bi - povsem resno - novi Muzej sodobne umetnosti v Zagrebu preuredil v luksuzno vilo za Vlatko in Josipa, predvsem pa bi ju prijavil kot hrvaška predstavnika za naslednji beneški bienale. Bolj uničujoče kritike voajerske civilizacije, kot je projekt Pokos $amp; Radeljak, namreč še nisem videl.

Hrvati, narod starodavne kulture, pa že od davna vedo, da je življenje brez dela - resnična umetnost.