Kulturno polje iz bližine pravzaprav spominja na minsko polje. Prva stvar, ki pade v oči, so najrazličnejše fronte, boji, sektaštva, prerekanja in lasanja. Res je, popolnoma nič drugače kot na vseh drugih področjih in tudi razlog ni nič drugačen - denar in nekaj malega slave. Če začnemo spodaj, naletimo znotraj posameznih področij (recimo znotraj založništva, znotraj gledališke, plesne scene, filma itd.) na oster boj za razrez proračunske pogače, ki se kaže v raznih klanovskih razprtijah, čeprav se včasih maskirajo s poetološkimi spori. Korak naprej naletimo na lasanje med posameznimi segmenti in žanri. Omenimo zdaj že tradicionalne aporije med t.i. sodobnimi umetniškimi praksami in t.i. tradicionalno umetnostjo. Korak najprej nasprotniki iz tega spora, torej t.i. sodobne umetniške prakse in t.i. tradicionalna umetnost, dobijo skupno oznako t.i. elitne kulture, nasprotnik pa se prikaže v obliki popularne kulture. Omenimo samo probleme z infrastrukturo (koncertna dvorana, recimo) ali pa se spomnimo prerekanj med krogom razumnikov, zbranih okoli Nove revije, in pankovsko (sub)kulturo, kdo je odprl večji prostor svobode in zadal enopartijskemu sistemu hujši udarec. Pa tudi tu še ni konec: korak naprej nas čaka seveda razvpita ideološka razcepljenost, ki se zajeda v vse pore te družbe in ki se na polju kulture običajno preformulira v sintagmo "kulturni boj", shematično pa bi jo lahko opisali kot t.i. urbana kultura versus t.i. ruralna kultura. In končno še zadnja fronta, ki bi vse zgoraj naštete spore zbrisala z eno potezo, saj bi kulturo preprosto ukinila, ta spor pa personificira kdo drug kot sloviti Mićo Mrkaić, ki se, kot vemo, ob omembi besede kultura takoj prime za pištolo.
Onkraj teh prerekanj in lasanj je dejstvo, da so v kulturnem sektorju potrebne spremembe. Nobena skrivnost ni, da se del proračuna, namenjen programu, vse od osamosvojitve zmanjšuje, kar konkretno pomeni padec s petdesetih odstotkov ob začetku 90. let do današnjih trideset odstotkov. Trend se sam od sebe seveda ne bo ustavil. Ob zmanjševanju fiksnih stroškov bodo reformatorji hitro prišli v skušnjavo, da bi začeli sekati vse počez, kar bi lahko spravilo na kolena kulturno infrastrukturo, ki se je za razliko od nekaterih drugih vzhodnoevropksih držav, ki so stvari enostavno prepustile trgu, ohranila in niti ni v tako slabi kondiciji.
Hkrati z reformo pa se brez dvoma za kreativce približujejo časi, ko bodo morali z eno nogo stopiti na trg. Treba bo bolj jasno prepoznati javnost, jo upoštevati in nagovoriti, hkrati pa jim mora država še vedno zagotoviti osnovne pogoje za ustvarjanje. Posebno bo treba paziti na mlade, ki šele vstopajo v ta svet.
Hkrati s temi zaostrovanji in zgoraj naštetimi internimi borbami pa čaka kulturnike še veliko truda pri spreminjanju cinične in nekultivirane zavesti, ki se nezaustavljivo širi. Kaj mislimo s tem? Vprašajmo se, za kaj "prime" Slovenec ob omembi besede kultura.
Kot rečeno, vse več je tistih, ki skupaj z Mrkaićem grabijo pištole. Veliko je tistih, ki so na poti proti orožju, torej se z nekaj manjšo grozo prijemajo za glavo in obupano odkimujejo. Za odtenek bolj spodobni dvignejo roko pred usta, da bi prikrili cinične ali pa nekoliko mehkejše ironične nasmeške. Pravi umetniki, ki se seveda prijemajo za srce, delajo s tem kulturi samo medvedjo uslugo, saj brez dvoma tudi upravičeno povzročajo odpor. In končno so tudi tisti - na žalost so ti najmanj slišni, zato imamo včasih občutek, kot da jih ni -, ki postavijo roke tako kot obrambni igralci v živem zidu pri prostem strelu v nogometu. Seveda ne gre za spol, da ne bo pomote, ampak za polje oziroma cono, ki je zavezana predvsem užitku.
