Triptrap je leta 1972 za Stokke oblikoval takrat še neuveljavljeni norveški oblikovalec Peter Opsvik, ki je s Stokkejem kot oblikovalec sodeloval že od leta 1967. Čeprav z izjemo prestižne nagrade norveškega združenja oblikovalcev, ki jo je prejel 24 let po njegovi zasnovi, zanj ni prejel drugih vidnejših nagrad (sodelovanje s podjetjem Häg mu je denimo prineslo vrsto prestižnih oblikovalskih nagrad), je triptrap, kot priznava Opsvik, usodno zaznamoval njegovo življenje.
Zaradi njega je lahko odprl svoj oblikovalski studio, ki danes velja za enega vodilnih v svetu, prek njega pa je lahko udejanjil svojo filozofijo pohištva v službi človeka, ki se nenehno premika. "Edini položaj, ko je človek povsem statičen, je, ko umre," povzema na kratko svojo filozofijo. Zato je oblikovanje pohištva za statične ljudi zanj nesmiselno.
Razvoj triptrapa je Opsvik (v jazzovski javnosti poznan tudi kot ustanovni član zasedbe Christiania 12, s katero je kot saksofonist leta 1999 posnel album) zastavil dve leti pred začetkom proizvodnje s stolom minimax. Idejo za nov stol za otroke so oblikovali skupaj s Stokkejem, saj so bili oboji prepričani, da so bili dotedanji stoli za otroke povsem neprimerni. Bili so zgolj miniature stolov za odrasle. Ker so bili nižji, so otroke postavljali v podrejen položaj in jih odmikali od dogajanja. Minimax je bil drugačen. Tako kot triptrap je že bil nastavljiv po višini in je bilo pri njem sedalo mogoče postaviti v višino jedilne mize. Namesto triptrapove oblike narobe obrnjene številke ena so imele noge obliko črke L, a je bil brez naslona za noge, zato so otrokom ob mizi noge bingljale v prazno.
Opsvik s tem ni bil zadovoljen, saj je bila njegova vizija stola za otroke drugačna, zato je zasnovo spremenil. "Moj namen je bil narediti takšen stol, da bi na njem ljudje vseh velikosti lahko udobno sedeli za isto mizo," pravi Opsvik. "Upal sem, da bo na tak način sedenje za otroke večje zadovoljstvo, hkrati pa bodo na tak način laže jedli, risali in se igrali." In edini način je bil, da je stolu dodal naslon za noge, ki ga je tako kot sedalo prosto namestil v utore, da ga je bilo mogoče enostavno nastavljati po višini. Za majhne otroke mu je dodal še varovalo.
Stokke je bil s končnim videzom in funkcionalnostjo zadovoljen. Celo tako zelo, da je triptrap 35 let po prihodu na trg z izjemo kozmetičnih popravkov identičen tistemu iz leta 1972.
Opsvik je stol leta 1994, 22 let po nastanku, želel posodobiti. Stolu sitti so dodali okrogline, sedalo in naslon namesto na dva nosilca namestili na enega samega osrednjega. Sitti je bil odziv na nove skandinavske oblikovalske trende. Omogočil je, da se naslon za noge odstrani in da na njem udobno sedijo tudi odrasli, vendar pa se ni nikoli zares prijel. Staršem je bil triptrap povsem všeč. Bil je preizkušen, uvedba sittija pa je, čeprav Stokke tega uradno ne priznava, celo povečala prodajo triptrapov, ki so jih od leta 1972 prodali že več kot 5 milijonov. Tako velja za enega najbolje prodajanih kosov pohištva na svetu nasploh.
In na uspehu triptrapa so parazitirali številni drugi proizvajalci podobnih stolov. Stolom dodajajo mizice, dodana varovala za najmanjše otroke in celo blazine, da bi otroci sedeli udobneje. Vsi pa v osnovi izhajajo iz preproste lesene Opsvikove konstrukcije obrnjene številke ena in imajo v utore in brez orodja nastavljiva sedala in naslone za noge. Vendar ostaja pravi triptrap tisti, ki ga proizvaja Stokke. In čeprav stane tudi dvakrat ali trikrat toliko kot kopije, se po 35 letih še vedno drži na vrhu. Triptrap je namreč več kot samo statusni simbol. Je predvsem zelo uporaben.
