"Kjer je bog, tam ni nadlog"
Dolina solz torej prinaša razširjeno družino, zdaj so tu oče, mati, hči in njen mož, ki je hkrati mamin brat. Vsi štirje sedijo vsak na svojem lesenem zabojčku in zrejo nekam skozi nas, obsesivno pripovedujoč vsak svojo zgodbo, v katerih so, da bolj ne morejo biti, prepleteni v krvnih in seksualnih vezeh. Ta napol incestuozni klobčič se mota in mota v zdaj starosvetni zdaj sodobnejši, zdaj visoki zdaj nizki govorici - besedilo je namreč izbor odlomkov iz številnih slovenskih dramskih besedil, ki sta ga opravila Branko Jordan in Magda Lojk. Te odlomke z včasih bolj, včasih manj očitnimi prelomi Štrucl niza v neko novo zgodbo, ki se sestavlja v občasnih zastojih ali zamrznitvah ali pa komaj opaznih prehodih kot nekakšno zobato kolo.
Dramaturško je v prvi polovici predstave zapaziti rahel zastojček, ko dogajanje nekoliko cepeta na mestu, a potem zadeva gladko steče tja do nesrečnega konca; Štruclu je treba priznati, da je vzdušje, ki ga priklicuje, zelo posebno; kot kakšna ekspresionistična slika.
Na videz se namreč zdi, da gre za temo ljubezni, saj vsi na veliko/ solzno/ patetično/ tragično ali naivno svetobolno razkladajo o njej v pogosto hrepenenjski slovencasti maniri - še posebno dober je v teh preigravanjih Gašper Jarni, pa tudi Daša Doberšek, Uroš Maček je mestoma preveč karikiran, Ajda Toman rahlo enoplastna. A ker gre za incestuozna razmerja, je še toliko bolj jasno, da gre v bistvu za igro moči in nadzora, da je spolnost zgolj orodje obvladovanja in ne kakšen neubranljiv nagon, ki bi jemal dih in razum. Še posebno, ker se ji nekje po poti pridruži še eno, enako kvalitetno orodje za igre moči, denar. Libidinalna in realna ekonomija se tako nenadoma znajdeta z roko v roki, družno obvladujoč zaprti kozmos, ki se mu reče družina - ta naša zlata osnovna družbena celica. Če se torej mestoma zdi, da se Štrucl norčuje iz preveč resnih tem, je to zgolj predah: leseni mrežni "plafon", ki v sunkih pada na četverico, skupaj s finalnimi sekirami, zadrtimi v zabojčke, smrtno resno nakazuje, da tradicionalna ljubezenska in družinska razmerja, leglo patoloških iger moči - upravičeno - čaka le še tnalo.
Preveč neresno s humorjem
Dušan Teropšič se s predstavo Butalci loteva verjetno ene najbolj duhovitih literarnih predlog, kar jih premore slovenska literatura, ki sicer ni ravno bogata s humorjem. Milčinski v njih postavlja neki standard, nekega duha, ki so ga nadaljevali morda le njegov sin Frane Milčinski - Ježek, avtorji Butnskale in Andrej Rozman - Roza.
Kot pri vsakem pravem humorju gre tudi pri Butalcih hudičevo zares, kajti s hecom ni šale, še posebno, če gre za absurdne sorte hec. Zdi se, da je Teropšič v tem smislu tekst nekoliko podcenjeval, bral ga je preveč dobesedno, na ravni humoreske za otroke ali preočitnih političnih aktualnosti in zato predstavo že začne z grimasami, nekaterimi tudi zares posrečenimi, a nekako pretirano oznanjujočimi, da bo šlo za mimiko, za mim, in ne za stanje duha. Od tu naprej trojica igralcev - Barbara Krajnc, Boris Kos, Nataša Jereb - v sicer razgibani koreografiji uprizarja komičnost, ki gledalce včasih prepriča, včasih pa sili v prepričevanje, da je nekaj smešno, tudi ko ni. Še najbolje se v teh razmerah znajde Barbara Krajnc, ki ji kekčevstvo zares leze iz por, medtem ko Kos in Jerebova večkrat zgolj prezavzeto nastopata. Morda najboljši prizor v predstavi, tisti z lestvijo, vsekakor kaže, da Teropšič zna literarno prenesti v situacijo in gib, le da je žal ubiral lažje poti - tudi s finalnim zajcem je posegel le po ofucanem deus ex machina.
