Incident, ki je pognal krajane, da so se znesli nad Romi iz tabora Dečja vas s pogromom, polnjenim z ustrahovalno močjo groženj in mentaliteto "linča", kaže na krivdo storilca slovenskega rodu. Namesto da bi državni represivni aparat sprožil postopke za preiskavo kaznivega dejanja, ki je upravičeno vznemiril krajane Ambrusa, je svoje energije preusmeril v mirjenje njihovih strasti. Namesto da bi uporabili vsa sredstva, ki se aktivirajo v primeru skupinskega ustrahovanja večine nad manjšino, je država postala sponzor preseljevanja slednjih.
Multikulturalizem
Nazadnje, minister Zver se je, v zadregi ob vprašanju, kako pojasniti konflikte, ki nastajajo kljub zagotovilom države, da se še nikoli doslej "romski problematiki ni posvečalo v tolikšni meri", oprl na dikcijo multikulturalizma, rekoč, da bo poznavanje kulture drugega zmanjšalo medsebojne napetosti. Sodeč po ministrovi podobni intervenciji v času zapleta na OŠ Bršljin (ko je kot rešitev za rahljanje "trka med kulturama" med drugim predlagal uvedbo predmeta "romska kultura"), je tudi tokrat imel v mislih spoznavanje z romsko kulturo. Le da ambruški incident nima v ničemer opraviti z romsko kulturo; je pa res, da meče neprijetno luč na kulturo dominantne večine.
"Romska problematika" je slovenska problematika, je problem slovenske družbe in njene trajne nemoči nasloviti vprašanje pravnega, socialnega, ekonomskega in političnega položaja romskih skupnosti v Sloveniji. Glede na kontinuiteto te nemoči pri ambruškem konfliktu tudi ne gre za incident, temveč za izraz stanja permanentne krize.
Skrb zbujajoče
Skrb zbujajoče je, s kako šibko politično domišljijo se zdajšnja oblast loteva njenega reševanja. Minister Zver je na zahtevo krajanov Ambrusa po izgonu Romov sprva odgovoril politično pogumno, da "v 21. stoletju ni mogoče privoliti, da bi koga nasilno izselili z nekega območja". A ko je bil gost nacionalne televizije, potem ko se je vrnil iz begunskega centra, kamor so medtem prepeljali Rome iz Ambrusa, ne on sam ne televizijski voditelj nista imela poguma osvetliti vprašanja, kaj se je zgodilo v pičlih 48 urah, da smo bili kot družba pahnjeni nazaj v preteklost.
Zagotovilo, da je bila začasna selitev dosežena v dogovoru z obema stranema, je bilo porozno in ne bi zdržalo že povsem preprostega pretresa informacij - če bi se komu teh zares zahotelo. Namreč, kakšne so bile možnosti, ponujene Romom iz tabora; je pogajalec, Dragutin Mate, kot možnost ponudil varovanje ogrožene romske družine Strojan, na primer, za kar bi si kot notranji minister zagotovo lahko pridobil potrebna pooblastila, ali pa jim je dejal, da kolikor ne sprejmejo ponudbe, ne more jamčiti za njihovo varnost? Je razmišljal o možnosti začasne selitve najbolj nasilnih krajanov Ambrusa (kar bi bilo seveda enako sporno, a najbrž pospremljeno s povsem drugačnim političnim vzdušjem)?
Vse, kar smo kot gledalci lahko videli in sklepali na podlagi televizijskih posnetkov, je bilo, da je bil to sporazum za alternativo brez alternativ, pri katerem je bila zmagovalna močnejša skupina. Medtem ko so prek megafona izrečene besede ministra Mateja našle buren odmev navdušenja med krajani, ki so do tedaj nad Romi in oblastjo izvajali pritisk, so se Romi v "prostovoljno" izgnanstvo odpeljali molče in potrto.
"Nevarnost" pisanih razredov
Simbolika begunskega centra je pravšnja ilustracija preobrazbe, ki so jo doživeli Romi v avtomobilskem konvoju do Postojne. S prevozom v spremstvu "posebne policijske enote" je država za nazaj potrdila zahtevo, ki so jo izrekli krajani Ambrusa, namreč, da Romi kot državljani ne pripadajo enakovredno drugim državljanom, da so navkljub dolgoletni bivanjski pravici skupnost (kultura?), ki jo je mogoče poljubno seliti naokoli. Na podobnem prepričanju je zrasla zahteva staršev večinske populacije ob primeru Osnovne šole Bršljin, ki so zahtevali, da se romske otroke "enakomerno razseli po vseh šolah novomeške občine", češ da je bilo "zaradi takšne koncentracije romskih učencev (…) moteno izobraževanje njihovih otrok oziroma da v šoli dobijo manj kot tam, kjer so razredi manj pisani".
Romski prebivalci so v slovenski družbi že dolgo "permanentni tujci". S selitvijo v opuščeni zbirni center za tujce in namestitvijo skupaj s preostalimi dvanajstimi begunci iz nekdanje Jugoslavije so postali državljani-begunci v lastni domovini.
Še bolj skrb zbujajoče je, da je preobrazba pospremljena z navdihom multikulturalizma. Ne le minister Zver, tudi predsednik Drnovšek je v svojem skopem komentiranju uspel potegniti črto pod dogajanjem le z apelom, da je treba "stremeti k spoštovanju različnosti, ki jih narekuje način življenja Romov in način življenja drugih krajanov". Fraza, da sodobni globalni svet zahteva prepoznanje in spoštovanje kulturne različnosti, je zgolj fraza, zlizana do robov, po katerih bi z opreznostjo hodili celo najbolj vneti multikulturalisti.
Kritični multikulturalizem že dolgo ne govori več o "politiki prepoznanja" drugega, kot je izhodišča izvorno postavil eden od očetov paradigme, kanadski filozof Charles Taylor, pač pa je postal kritična paradigma etnocentrizma. Ta kritika temelji na preizpraševanju osrediščenosti na lastno kulturno identiteto kot merilo vrednotenja in civilizacijskega razvrščanja kultur po osi bolj in manj naprednih.
Multikulturalizem ne pomeni seštevanja in mešanja kultur v multikulturni lonec, podoben kulinaričnemu eksotizmu globalne urbane kulture, temveč spremenjen odnos do samega pojmovanja identitete, pa tudi do prostora. Kulturne identitete (ne romske ne slovenske) ni mogoče zamrzniti v stalno esenco, bistvo neke skupine ali kolektiva. Slovenska identiteta ni monokulturna, njena identiteta je razpršena po mnogoterih oseh pripadanja: urbanega in podeželskega, generacijskega, spolnega, razrednega, subkulturnega, verskega. Spopad za slovensko identiteto, kot je pokazala vrsta sociologov, v preteklosti vključuje katolicizem in liberalizem, osvajanje slovenske evropske identitete protestantstvo in katolištvo, napoved prihajajoče regionalizacije bo v ospredje prerinila raznolikost slovenskih regionalnih identitet.
Nestrpnost in žaljivost
Zahteva po spoznavanju romske kulture zato ne more prispevati k bivanjskemu sožitju skupnosti na slovenskem ozemlju, preden se večinska skupnost ne spopade z lastno kulturo - in to ne v atavističnem iskanju "korenin" v tem prostoru, potekajoč sočasno brisanju sledov teritorialnega pripadanja romskih skupnosti, pač pa v kontekstih sodobnih izzivov demokratičnega nacionalnega in evropskega prostora.
Minister Zver, nasprotno, vztraja pri rešitvi iskanja novih lokacij za Strojanove. Medtem ko mednarodna javnost poudarja, da gre za enega "najresnejših napadov na romsko skupnost v Evropi v zadnjem desetletju", ki meče "slabo luč na podobo Slovenije kot ene najbolj razvitih in bogatih dežel vzhodne Evrope" (International Herald Tribune, 7. novembra 2006), se minister "veseli" obiska evropske delegacije, da bi ji razkazal visoke standarde ravnanja z Romi v Sloveniji (Radio Slovenija, 6. novembra 2006).
Zakaj konflikt v Ambrusu ne zdrži sintagme "romska problematika" in zakaj nima opraviti z romsko kulturo, z "različnostjo, ki jo narekuje način življenja"? "Romska problematika" je medijsko in politično napihnjen milni mehurček, na katerem zlahka jadrajo politične elite in ideologi kulturnih razlik. Pretres vsebin, ki ga držijo nad tlemi, po drugi strani, razkriva pravne, ekonomske, politične, socialne vzvode, ki ustvarjajo učinek, da gre za skupnost s posebno, samosvojo kulturno identiteto.
Res je, da medijske podobe v kolektivni zavesti vztrajno odlagajo le podobe neurejenih romskih bivališč, prežetih s propadajočimi poslopji in dvoriščem prepuščenih umazanih otrok. To je povečini stanje v Sloveniji živečih romskih skupnostih, čeprav, kot nasprotno pripoved oblikuje "mit" o Romih v Prekmurju, obstajajo zgledi dobre prakse, kamor televizijske kamere, kot na primer ob odprtju romskega zdravilnega gaja v Kamencih, zgrajenega s pomočjo evropskih sredstev Phare, ne sežejo rade.
A prav "prekmurski zgled", kljub svoji problematični skonstruiranosti, ki potlačuje dnevne zglede rasizma in ksenofobnega šikaniranja Romov v Prekmurju, razblinja predstavo o kulturni razliki, vpisani v posebnem "sistemu vrednot", o kateri so v zadnjem tednu govorili slovenski poslanci in politika. Z izboljšanjem osnovnih pogojev za življenje, vpeljavo infrastrukture in vključevanjem v vsakdanje življenje večinskega prebivalstva tudi stereotipne predstave romske kulturne identitete popustijo v svoji ostrini. Kar ni nič protislovnega, ampak zgolj kaže na družbeno pogojenost konstrukta kulturne identitete. V nasprotnem primeru bi se znašli v nelagodnem primežu paradoksa, po katerem bi bilo treba zagovarjati stališče proti, na primer, napeljavi pitne vode v romskem naselju, saj bi s prihodom vodovoda odplaknili del romske "kulturne identitete".
Pristajanje na oznako kulturne razlike pa ne prinese nič dobrega niti za "neromske" krajane Ambrusa. Sodobna teorija pravi, da kulturno identiteto osvajamo vedno v prepoznanju prek drugega, da je podoba, prek katere si zamišljamo sami sebe, vselej negativna odslikava našega zamišljenega nasprotja. Ali kot je hudomušno dejal britanski teoretik Stuart Hall, Angleži ne sovražijo črncev zato, ker so črnci, pač pa, ker brez njih ne vedo, kdo so. Sklicevanje na "črno gradnjo", vožnjo z neregistriranimi vozili, tatvine kot tiste označevalce romske skupnosti, ki je sožitje med dvema skupnostima v občini Ivančna Gorica naredilo neznosno, lahko zagotovi nosilce za pozitivno podobo slovenskih krajanov v tej občini kot državljanov, ki vrednotijo urejeno gradbeno dokumentacijo, registrirana vozila in spoštujejo tujo lastnino.
Toda medijska podoba jezne množice, ki je zahtevala izgon Strojanovih, je pokazala skupnost, prežeto z nestrpnostjo in žaljivostjo. Nekdo bi si nemara to lahko razložil kot izraz kulturne identitete krajanov občine Ivančna Gorica in širšega območja, ali, po analogiji pisanja novinarke Dela v času bršljinskega konflikta, povzel izjavo, tedaj namenjeno opisovanju Romov, da se tu ne da kaj dosti narediti, saj "kri ostaja kri". To pa bi bilo enako žaljivo do večinskega prebivalstva na tem območju, kajti navsezadnje jih je v stanje linča pripeljalo prav zanašanje na "romsko problematiko". Kot strah Romov je tudi njihova skupinska frustracija le produkt politike, ki ji ni uspelo zagotoviti socialnih in ekonomskih pogojev za sožitje.
Da bi popravili vtis, bi za začetek pomagalo, da vztrajajo pri svoji stiski kot problemu slovenske družbe; ter da mediji in država ob risanju stiske dveh skupnosti ne pozabijo dodati, da gre za bližnji soseski, ki ju ločijo dolge meje privilegijev in moči.
Dr. Ksenija H. Vidmar je sociologinja na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
