To strašno spoznanje je bilo dvojno: na eni strani moč politike nad ljudmi, na drugi strani moč kapitalizma, moč trga nad politiko. Mladi ubogajo in korakajo v klavnico, trg ne. Odtlej se je marsikaj spremenilo. Otroci so nehali ubogati in zato postajajo v razvitem delu sveta vojaki le prostovoljno, še vedno pa precej trpno postajajo civilne žrtve slaboumnih politik; trg pa je marsikje postal skorajda sinonim za politiko.
Zadnjič je na nekem vrtu sedela družba prijateljev. Ko je z zamudo prišel še eden od otrok, je prav prešerno pozdravil staro in mlado okoli mize. Neka mama se je začudila: "Madonca, kako lepo je pozdravil. Sem mislila, da današnje generacije otrok tega ne znajo več." Za stotinko sekunde je nastal mučen molk. Ta izobražena in ljubezniva prijateljica ima namreč sina, ki kot kak nasršen kozel bulji v človeka, ne zine ne bu ne mu, nikoli ne odzdravi, kaj šele pozdravi, tako da je v družbi enostavno postal "neviden" in z njim nihče, ne odrasli ne otroci, ne poskuša več vzpostaviti stika. Verjamem, da je ta dečko doma celo ljubezniv otrok, gotovo je tudi bister (vedeti pa vsega tega ne morem, ker v vseh teh letih ni dal od sebe nič), a socialno je skorajda mrtev: njegov vrstnik, ki je "živijo" kričal čez cel gostilniški vrt, je mulec, ki ga imamo vsi radi, nenehno mu postavljamo vprašanja in se muzamo ob odgovorih, tudi ko so trapasti; o njem vemo veliko. Oni drugi deluje le kot ime.
Kako to, da dobrodušen par vzgoji takšnega socialnega "avtista"? Psihologi bi gotovo imeli številne razlage, meni je prišla na misel "politična": morda sta starša v skrbi, da mu ne bi delala sile, kakršno je tradicionalna vzgoja delala njima, pozabila, da je tisti "reci, dober dan" v bistvu veliko več kot le starševska "gnjavaža" - je abeceda komunikacije, otrokova prva (v)stopnica v socialno okolje, je znak, da je opazil obstoj sveta, ki presega domači kokon, in da ga ta svet zanima.
Mogoče je odsotnost pozdrava prav to: ta svet ga ne zanima, ker sta mu ga kot pretečega, nezanimivega ali nedoumljivega predstavila starša, zato ga ignorira, obnaša se, kot bi bil dejansko samozadosten, okolica pa to pogosto razume kot nesramnost. Njegovi starši, generacija, ki je bila mlada v sedemdesetih (malo prej ali malo kasneje), je takrat družbo razumela kot polje, na katerem se je treba aktivno upirati tako neznosnosti tradicionalnih kulturnih vzorcev (morala, vrednote, prisile, ki so jih vsiljevale, a hkrati naskrivaj tudi nenehno kršile prejšnje generacije) kot politike, ki je po drugi vojni izumila hladno vojno, da bi lahko še naprej širila vpliv in nadzirala družbo. Revoltirana zahodna mladina je iskala ideal na Vzhodu, ker ji je predstavljal nepotrošniško, neprofitno usmerjeno soupravljanje javnih zadev, in obratno: mi tukaj smo ga videli tam čez. To je bil čas aktivnega zavzemanja za drugačno demokracijo in proti kapitalizmu. Ko pa se je vzhodni družbeni model javno razkril kot zločinski in se sesul, je zahodni ostal brez konkurence - in brez maske. Nad njim so razočarani tako zahodnjaki kot vzhodnjaki; ti so ga prevzeli, ker se je ponujal kot edini možen, ne pa kot najboljši. Generacije od 80. let dalje so zato politiko, ki je ni bilo mogoče "osvojiti", zavrnile (tudi na vzhodu, kjer je uvedba formalne demokracije vsaj na začetku obljubljala večjo participacijo) in zahtevale pravičnost na socialnem polju. Če so pred tridesetimi leti mladi zahtevali politične revolucije, so od 80. let dalje hoteli socialne programe, humanitarno pomoč, spoštovanje človekovih pravic, kuhinje za brezdomce, antirasistična združenja itn. Od prejšnjega velikega plana so prešli k malemu, zdaj zahtevati nemogoče spet ni bilo več realno, začelo se je obdobje "malih korakov".
Da bi revolucionirana politika s konca šestdesetih lahko nadomestila prejšnjo moralo, je bila seveda zabloda, enaka kot tista, da bi lahko moralna zavzemanja iz 80. let proti krivicam in revščini, ki so nadomestila prejšnjo revolucionarnost, nadomestila politiko. Morala in politika sta dve različni stvari, pravi moralni filozof Comte-Sponville, potrebujemo obe in razliko med njima: potrebujemo moralo, ki se ne bo reducirala na politiko, in politiko, ki se ne bo reducirala na moralo. Posledica depolitizacije mladine pa je bila velika volilna abstinenca, s tem pa marsikje tudi relativno naraščanje podpore ekstremističnim kandidatom. Del družbe, ki je večinoma iz razočaranja nad vsem, kar diši po politiki, volilno "umolknil" in se umaknil v zasebno, je tako odstopil prostor tudi vsakršnim skrajnostim, ki bi sicer po dejanskem številu glasov ostale marginalne.
Toda tudi ta generacija se je že postarala in se zdaj predaja iskanju individualnih in neagresivnih življenjskih stilov (zdrava prehrana, ekoturizem, mehke oblike vzgoje, druženja itn.). Medtem so mlade generacije od 90. let dalje izgubo političnega in socialnega smisla začele iskati v duhovnem in v religijah. Duhovno večinoma razumejo zelo popreproščeno in enako dostopno, kot je vse drugo blago na policah globaliziranega sveta, pa tudi religije si razlagajo zelo po svoje. Zato ni čudno, da na katoliške shode prihajajo neverjetni desettisoči mladih, papež pa kljub temu grmi o nevarnem širjenju laicizma. Kot smo nekoč plezali čez hribe in doline, čez železne in platnene zavese, da bi slišali dober rock band, tako danes, ko je popotovanje še veliko bolj enostavno, množice mladih iščejo nekakšno vzdušje pripadnosti, neko povezanost na verskih shodih, pri čemer raziskave kažejo, da jim temeljne krščanske zahteve (nedolžnost do poroke, nenadzorovanje rojstev, dokončnost poroke) "dol visijo" v enaki meri kot tistim, ki, kot sem zadnjič prebrala na internetu, verjamejo, da je "papež zgodovinska oseba iz srednjega veka".
Tudi ta nova "duhovnost", v kateri je vsak srečal svojega boga ali v postelji ali pa v buči na njivi, koristi politični kasti: najlažje je vladati, če ljudje več časa posvečajo iskanju čudežne energije z bingeljci po poljih kot temu, da so pravkar ponovno izvoljenemu županu kreditirali - frizurico.
